Ta veseli (Zokijev) dan Evrope

Piše: Gašper Blažič, novinar Demokracije

Ta veseli (Zokijev) dan Evrope ali sovjetska republika Slovenija

Včeraj je bil za Evropo poseben dan. Osmi maj je namreč zapisan kot dan, ko je leta 1945 nacistična Nemčija tudi uradno izgubila vojno. S tem se je v Evropi končala druga svetovna vojna, čeprav je na slovenskih tleh pokalo še nekaj dni zatem.

No, zanimivo je, da smo v času prejšnjega režima kot »dan zmage« praznovali deveti in ne osmi maj. Razlog je povsem preprost – zaradi časovnega zamika je bil v Moskvi ob kapitulaciji Nemčije že deveti maj. Kar ni tako nepomemben podatek, saj so države, ki so spadale v Stalinovo interesno območje, kot svoj praznik zmage nad nacizmom sprejele deveti in ne osmi maj, tako kot zahodne demokratične države.

Ohladitev vročih glav

No, morda se je na zemljevid zahodnih držav vpisala tudi Slovenija, ki je včeraj (osmega maja) s proslavo obeležila dan Evrope, proslavo na Kongresnem trgu pa sta soorganizirali Mestna občina Ljubljana ter predstavništvo Evropske komisije v Sloveniji, kot glavni govornik – vendar le preko videozveze – pa je nastopil slovenski predstavnik v Evropski komisiji Janez Potočnik, ki je med drugim dejal, da je mogoče v času krize čutiti naraščanje nestrpnosti, čeprav ni konkretno povedal, kaj in koga ima v mislih. Vsekakor pa lahko njegove besede jemljemo kot opozorilo tistim, ki so v svoji slepoti trdno prepričani, da so varčevalni ukrepi nepotrebni in vsiljeni. Morda je bilo to opozorilo namenjeno Grčiji, kjer je mandat za sestavo vlade dobila stranka, ki bi rada nadaljevala staro pot, to je s trošenjem in zadolževanjem, torej prav s takšno gospodarsko politiko, ki je Grčijo pahnila na rob preživetja. Toda bodimo odkriti – grški levičarji imajo tudi v Sloveniji precej somišljenikov, tudi v stranki, ki je na zadnjih volitvah dobila največ glasov, njen predsednik pa se je, ker ni sestavil vlade, znova vrnil v ljubljansko mestno hišo in sedaj menda že opreza za morebitno funkcijo predsednika državnega sveta in ob tem išče tudi zaveznike, ki bi se uprli ukinitvi tega organa, ki je bolj kot ne zgolj dekoracija parlamentarne demokracije.

Vrednote iz leta 1945

Če je Potočnikov govor izzvenel predvsem v smislu pomiritve, pa je bil »gradonačelnik« Zoran Janković – 9. maj je namreč tudi praznik Ljubljane – znova usmerjen v preteklost. »Lahko tekmujemo z vsemi, predvsem pa lahko ohranimo tiste vrednote, ki so nam jih dali naši predniki leta 1945 – tovarištvo, prijateljstvo, sodelovanje in spoštovanje ljudi,« je med drugim dejal ljubljanski župan, ki je očitno pozabil ali pa se dela nevednega glede dogajanja leta 1945 na slovenskih tleh. Težko bi namreč okoli 600 grobišč z žrtvami komunističnih pokolov povezali z vrednotami, kot so tovarištvo, prijateljstvo, sodelovanje in  spoštovanje ljudi. V imenu teh vrednot se je ljudi pobijalo, zapiralo, odvzemalo premoženje. Leto 1945 je bilo zato tudi v znamenju velikega eksodusa ogromne množice Slovencev čez severno mejo v Avstrijo. Velika večina tistih, ki so se izognili morilskemu stroju komunistične strahovlade, se v domovino ni več vrnila, pač pa so morali začeti znova. V državah, kjer so našli nov dom, so morali številni profesorji in intelektualci začeti kariero kot fizični delavci. Toda za Slovenijo so bili kot intelektualni in duhovni potencial za vedno izgubljeni, »ostala je le smrdljiva drhal,« bi najbrž zapisal Ivan Cankar.

Delavski voditelj Zoki

To, da Jankoviću tovrstno sprenevedanje ni prav nič tuje, smo pravzaprav že vajeno. Vsaj če pomislimo, kako silne parole o dostojanstvo delavcev je sejal na prvomajski proslavi na Rožniku. Še dobro, da ga ni poslušal kateri od delavcev, ki so v katastrofalnih razmerah hiteli z gradnjo športnega parka v Stožicah. Toda pravzaprav je Jankoviću to edino, kar ostane – če bi bil premier, bi bilo veliko vprašanje, če bi se ob obiskih tujih držav usmeril na Zahod oz. v Nemčijo, kjer je trenutno na obisku Janez Janša. No, pomenljivo je, da je prav ob dnevu zmage Janša obiskal svojo nemško kolegico Angelo Merkel, čeprav se bodo nekateri iz borčevske zveze znova križali. Tako kot so se leta 2001, ko je Slovenijo prav ob deseti obletnici osamosvojitve obiskal tedanji nemški kancler, sicer socialdemokrat Gerhard Schröder. Glede na njegovo usmeritev bi se morali pravzaprav oglasiti veterani vojne za Slovenijo in ne borci NOB, kajti socialistična internacionala je bila tedaj precej nenaklonjena osamosvajanju jugoslovanskih republik, medtem ko so predstavniki konservativnih oz. krščansko-demokratskih strank srednje Evrope pokazali več naklonjenosti slovenskim »seperatistom«. No, Nemčija je bila zagotovo poseben primer, saj je zaradi združitve z njeno vzhodno polovico po padcu berlinskega zidu načelo samoodločbe priznavala tudi drugim narodom. Če sta tedanja vodilna politika krščansko-demokratske unije (kancler Helmut Kohl in zunanji minister Hans Dietrich Genscher) po nazorski plati simpatizirala predvsem s tedanjim predsednikom slovenske vlade Lojzetom Peterletom, ki je bil predsednik Slovenskih krščanskih demokratov, pa je bil kasnejši nemški kancler Schröder povezan z očetom slovenske pomladi ter (intelektualnim) začetnikom moderne slovenske socialdemokracije dr. Jožetom Pučnikom. Je torej Janković tudi socialdemokrat? Zase že.

Spomin na Schumana

In če se še enkrat vrnemo k zadregi glede datuma: Evropa svoj dan vendarle obeležuje 9. maja. Pa ne zaradi predaje nemške vojske, pač pa zaradi dogodka iz leta 1950. 9. maja 1950 je namreč tedanji francoski zunanji minister Robert Schuman predstavil deklaracijo, v kateri se je zavzel oblikovanje organizacije nadnacionalnega gospodarskega sodelovanja v Evropi. Tovrstno povezovanje je kasneje preseglo gospodarski okvir, sad tega pa je današnja Evropska unija, ki so jo, zanimivo, idejno zasnovali predvsem politiki krščansko-demokratske opcije. No, zanimivo je tudi to, da dan Evrope dejansko obeležujemo šele od leta 1986 dalje. Nekaterim bi bilo ljubše praznovati 5. maja, torej na obletnico ustanovitve Sveta Evrope (ki je sicer ločena od Evropske unije, je bolj ohlapna in predvsem širša organizacija). Vsekakor pa je Janković očitno krepko zgrešil, ko je v svojem govoru iskal izvor vrednot današnje evropske demokracije, ki ne temelji le na zmagi nad nacizmom, pač pa tudi na padcu železne zavese in zmagi demokracije v nekdanjem vzhodnem bloku (z nekdanjo Jugoslavijo vred). Tedaj je dokončen poraz doživela tudi ideja, ki v glavah nekaterih »Slovencev« ni umrla in se izraža v verzih »Slovenija junaška, sovjetska bodeš ti.«