Janez Janša: Želim si koalicijo razuma, katere jedro so stranke slovenske pomladi. Sloveniji bo uspelo!

Spraševal: Metod Berlec

Objavljamo veliki intervju s predsednikom SDS Janezom Janšo, ki je bil objavljen v četrtek v tiskani izdaji revije Demokracija. Janez Janša je širši javnosti postal znan 31. maja 1988, ko ga je aretirala Služba državne varnosti, ki je bila podrejena predsedniku CK ZKS Milanu Kučanu.  Proces proti četverici, v katerem so Janšo, Ivana Borštnerja,  Davida Tasića in Francija Zavrla pred vojaškim sodiščem obtožili in nato obsodili izdaje vojaške skrivnosti o pripravah JLA na izredne razmere, je sprožil nastanek Odbora za varstvo človekovih pravic, množične proteste, zborovanja, kulturne dogodke in sploh močan odziv javnosti, ki je še pospešil zahteve za demokratizacijo slovenske družbe.

Januarja 1989 je bil Janša eden od soustanoviteljev Slovenske demokratične zveze, ene prvih opozicijskih strank v takratni Socialistični republiki Sloveniji. Maja istega leta so ga znova aretirali in poslali na prestajanje zaporne kazni na Dob. Na Kongresnem trgu v Ljubljani so se spet zbrali protestniki in prebrana je bila t. i. Majniška deklaracija. Zaradi pritiska javnosti so bili obsojenci izpuščeni na prostost po tretjini prestane kazni, Vrhovno sodišče RS pa jim je kasneje sodbe v celoti razveljavilo. Na prvih večstrankarskih volitvah v Sloveniji aprila 1990 je bil izvoljen za poslanca, maja je postal minister za obrambo v Demosovi vladi. Pod njegovim vodenjem je iz slovenske teritorialne obrambe nastala Slovenska vojska, ki je skupaj s slovensko policijo v osamosvojitveni vojni poleti 1991 ubranila Slovenijo pred agresijo neprimerno močnejše JLA. Ukaz za napad na Slovenijo je dal danes že pokojni predsednik takratne jugoslovanske vlade Ante Marković. Na kongresu jeseni 1991 je SDZ razpadla in se razcepila na dve novi stranki. Janša se ni pridružil nobeni od njiju, pač pa se je spomladi leta 1992 pridružil dr. Jožetu Pučniku in njegovi Socialdemokratski stranki Slovenije. Na državnozborskih volitvah leta 1992 je bil znova izvoljen za poslanca, maja 1993 pa ga je tretji kongres SDSS izvolil za predsednika stranke. Leta 1995 so se njegovi stranki pridružili Narodni demokrati, pravni nasledniki nekdanje SDZ. Leta 2004 se je stranka preimenovala v Slovensko demokratsko stranko in zmagala na parlamentarnih volitvah leta 2004. 3. decembra istega leta je Janez Janša postal predsednik vlade. V prvi polovici leta 2008 je Slovenija vodila Evropsko unijo, Janša pa je predsedoval Svetu EU. Slovenija je bila takrat na vrhuncu svojega razvoja in mednarodnega ugleda. Na državnozborskih volitvah leta 2008 je SDS kljub podtaknjeni aferi Patria sicer povečala odstotek podpore in število volilnih glasov, vendar pa izgubila relativno večino in zmaga je šla v roke Pahorjeve SD. SDS je pristala v opoziciji, vlagala protikrizne ukrepe, ponujala vladi sodelovanje v obliki Partnerstva za razvoj in nemočno opazovala, kako Slovenija tone v vedno večjo zadolženost in brezposelnost. Leva koalicija, ki sta ji botrovala Milan Kučan in Zoran Janković, je v samo treh letih državo pripeljala na rob stečaja. Cena za veliki pok iz Finske je ogromna.

Gospod Janša, za začetek bi vas prosil za kratko oceno stanja, v katerem se je znašla Slovenija po treh letih »leve« vlade.

Slovenija še nikoli po osamosvojitvi ni bila v tako slabem gospodarskem in socialnem položaju, kot je danes. Praktično ni področja, na katerem ne bi nazadovala, odkar je konec leta 2008 njeno vodenje prevzela Pahorjeva vlada. Kot svetlo izjemo lahko štejemo turizem, kjer smo v zadnjih dveh letih dosegli po 10-odstotno rast, in okrepitev nekaterih izvoznih sektorjev gospodarstva, kar pa je posledica okrevanja nemške oziroma evropske ekonomije. Rezultati te vlade so znižanje življenjskega standarda in povečanje socialne stiske večine državljanov, podvojena brezposelnost in množica stečajev podjetij. Če temu dodamo še nekontrolirano zadolževanje države, javni dolg se je več kot podvojil, z 21,9 na 45,1 odstotka BDP, velik padec konkurenčnosti slovenskega gospodarstva − Slovenija je leta 2010 padla kar za 20 mest in pristala na 52. mestu med 58 državami,  negospodarno upravljanje državne lastnine ob rekordnih sodnih zaostankih,  je stanje v državi resno. Zaskrbljiv je tudi padec na obeh osrednjih mednarodnih lestvicah, ki merita stanje svobode medijev (Novinarji brez meja, Freedom House), na katerih je Slovenija občutno padla.

Se pravi, da se ne strinjate s predsednikom SD in padlim premierjem Borutom Pahorjem, ki pravi, da je njegova vlada Slovenijo varno popeljala čez krizo in da stanje v državi ni tako slabo, kot se zdi?

Zanj in za njegove verjetno res ne, za večino pa žal je in to bi moralo skrbeti tudi botre njegove koalicije. Nikamor ne bomo prišli, če bomo stanje olepševali.

Kolikšno krivdo za ta vsestranski padec Slovenije pa sicer pripisujete Pahorju, ki sam sebe vidi kot dobrega kriznega menedžerja?

Naj vam na to vprašanje odgovorim s primerjavo rezultatov Pahorjeve vlade z rezultati, ki so jih dosegle vlade v drugih evropskih državah. Slovenija je v letih našega mandata od 2004 do 2008 v povprečju rasla še enkrat  hitreje od povprečja EU. V letu 2009 smo zaostali za skoraj 4 odstotne točke za povprečjem, v letu 2010 pa za več kot pol odstotne točke in zaostali bomo tudi letos. To je podatek, ki loči sposobne od nesposobnih vlad.

Kaj pa Golobič, Kresalova in botri iz ozadja, ki so pripomogli k tako imenovani koaliciji KGB?

Koalicija KGB je bil negativni projekt botrov iz ozadja,  »da Janša ne bi dobil še enega mandata«. To v praktični govorici pomeni težnjo, »da se ne bi nič spremenilo in da privilegiji, laži in zločini ne bi prišli na dan ali bili ogroženi«. Temu svojemu osnovnemu cilju so sledili ne glede na ceno za državo. Vse po načelu cilj posvečuje sredstvo. Rezultati takšnega ravnanja so danes vidni na vseh področjih življenja, ceno pa plačujemo vsi državljani. Danes ti isti botri z enakim ciljem ustanavljajo nove satelitske liste. Simptomatično je, da so politično in vrednostno izrazito negativnemu projektu pridali v ime besedo »pozitivna«. To spominja na poimenovanja iz časov največjega trpljenja ljudstev, ko so komunistične diktature poimenovali ljudske demokracije. V nazive in imena so trpali pojme, ki so bili simetrično nasprotje vsebine.

Ves čas mandata Pahorjeve vlade je bilo očitno, da je bila koalicija KGB le ideološko in interesno združenje, katerega osnovni cilj je bil prevzem oblasti, zavarovanje privilegijev in plenjenje države. Borut Pahor je bil postavljen na ukaz iz Murgel in šele na koncu, ko kljub obisku botra ni hotel odstopiti svojega mesta Jankoviću, mu je njegova žalostna vloga postala jasna. A niti takrat si ni upal na glas izgovoriti botrovega imena. Podobno je bilo s pokojnim Janezom Drnovškom, ki si v svoji pisarni nikoli ni upal omeniti Kučanovega imena. Kadar je namigoval nanj, je vedno s prstom kazal proti severozahodnemu delu vladne palače, imena pa ni izgovoril niti šepetaje.

K takemu stanju v državi so verjetno pripomogli tudi nedokončana tranzicija, tajkunske zgodbe, pomanjkanje pravih lastnikov podjetij, slaba podjetniška klima, nedelovanje pravne države, razkroj vrednot …

Vse to je povezano. Če se v družbi  ne ločuje med tistim, kar je prav, in tistim, kar je narobe, in če se uradno razglaša, da obstaja več resnic, potem so načeti sami temelji obstoja.

Večkrat ste opozorili, da bi se dalo s pravimi ukrepi v precejšnji meri izogniti tej krizi.

Ne samo da smo opozarjali, temveč smo konstruktivno predlagali kar štiri pakete protikriznih ukrepov ter številne zakone in zakonska dopolnila. Že na začetku mandata Pahorjeve vlade smo predlagali Partnerstvo 2+10 za razvoj in odgovore na izzive gospodarske krize. Ponujeno roko sodelovanja in veliko večino naših predlogov je vladajoča koalicija žal arogantno zavrnila.

Še nekaj dni je do volitev. Dolgo časa ste bili zelo skeptični, da bo res prišlo do predčasnih volitev.  

Takoj po trojnem referendumskem porazu »levega trojčka« je SDS predlagala predsedniku vlade Pahorju, da odstopi in  sproži postopek za predčasne volitve. Kot veste, se to ni zgodilo, v parlamentu je,  čeprav sta stranki Zares in DeSUS sicer formalno izstopili iz koalicije, delovala trdna koalicija levih strank. Obe poslanski skupini sta podpirali vladne predloge, skupaj so vlagali praktično vse amandmaje in blokirali naše predloge. Taka dejanja nas niso navdajala z upanjem, da bo do predčasnih volitev prišlo. Zanje so se odločili šele potem, ko je postalo jasno, da bo odlašanje prineslo še večji poraz kot predčasne volitve, in ko so dozoreli njihovi načrti z novimi obrazi.

Potem ko je bila Pahorju septembra izglasovana nezaupnica, so bile predčasne volitve terminsko žal razpisane v najbolj neugodnem času, saj se z januarjem začne novo proračunsko leto, Slovenija pa bo brez vlade in brez proračuna.

Ali je tranzicijska levica ocenila, da ji bo uspelo ostati na oblasti ali vsaj ublažiti poraz s pomočjo novih list, domnevno »novih obrazov«?

 Zagotovo. Pozoren pogled pokaže, da ti novi obrazi pravzaprav niso novi, imajo le nove obleke. Gre bolj za lifting starih obrazov, ki imajo ob sebi za masko nekaj manj politično profiliranih ljudi. V resnici pa gre predvsem za prestrukturiranje sil na levici. Nekaj podobnega smo videli leta 2008. Javnost je tedaj imela podobna  pričakovanja. Dobili smo Zares – »novo politiko« in novo verzijo LDS s Katarino Kresal. Pahor je zidal gradove v oblakih, mandat pa predčasno končujejo kot veliko razočaranje. Niti Virant niti Janković nista nova obraza. Gre za projekta, s katerima želijo preprečiti, da bi SDS dobila 50+ in da nova vlada ne bi mogla učinkovito postaviti Slovenije na noge.

Ste precej kritični do obeh novih list oziroma strank. Po vašem mnenju predstavljata deset odstotkov najbogatejših, se pravi da sta to elitistični stranki. Sta pa tako Virant kot Janković »nasedla« pri denarju, če se spomnimo Virantovega ministrskega nadomestila ter Jankovićeve zamolčane hiše in velikih denarnih nakazil? Je to odraz tega?

Obe listi skušata seveda sicer nagovarjati širši krog volivcev, če pa pogledamo nekatere programske poudarke in strukturo kandidatov, vidimo zadaj predvsem velik kapital, apetite po državni lastnini in privilegirano uradništvo, ki dodatno služi preko pogodb z državo. Zato gre za naravne nasprotnike decentralizacije in enakih izhodiščnih možnosti za posameznika ne glede na to, kje v državi se rodi ali živi.

No, vi se morate v času volilne kampanje spet ukvarjati z »zimzeleno« afero Patria. Nedavno ste bili precej kritični do sodnice, ki je razpisala sodne razprave v zadevi Patria pred volitvami in po njih.  

Če je leta 2008 še kdo dvomil o tem, da gre za politični proces, potem danes takšnih najbrž ni več.

Na »levici« vam očitajo, da s svojimi izjavami rušite avtoriteto sodstva …

Tega ni treba, tudi če bi si to želel. Avtoriteto si žal rušijo sami. Po zadnji raziskavi levičarskega CRJM oziroma Toševega inštituta slovenskemu sodstvu zaupa samo 13 odstotkov ljudi. Slovenski vojski pa npr. 55 odstotkov.

Znani levičarski kolumnist vam očita, da jemljete državo za talko, da vse instrumentalizirate, od medijev do državne uprave, za doseganje kratkotrajnih političnih učinkov. Nekako se zdi, da želijo vaši politični nasprotniki prestrašiti ljudi …

Tukaj ne gre za nekaj novega ali nepričakovanega, temveč za staro taktiko iz začetka 90. let, ki se izvaja proti političnim nasprotnikom, ki ne poslušajo ukazov iz Murgel. Vse po že znani paradigmi: najprej diskreditacija, nato likvidacija. To so torej stare metode. Pred osamosvojitvijo so me isti pisci tri mesece zasmehovali, ker sem izjavil, da se bo Slovenija lahko branila, če bomo napadeni, risali so me s fračo v rokah in se norčevali iz mojega dolenjskega narečja. Pa je prišla vojna za Slovenijo in Slovenci smo se obranili. Leta 2007 je 571 novinarjev poslalo po svetu obtožbo, češ da bo predsedovanje Slovenije Evropski uniji pod mojo vlado predstavljalo nevarnost za Evropsko unijo. Bil pa je to velik uspeh. SDS je v letošnji kampanji iz Evrope dobila izjemno mednarodno podporo, ki nam zelo veliko pomeni. Izrazi podpore prihajajo tako od predsednikov vlad, Evropskega parlamenta, vodij delegacij v Evropskem parlamentu in še bi lahko našteval. In redke so podpore, v katerih ni omenjeno slovensko predsedovanje Svetu EU, ki je ocenjeno kot vzorno.

Nasprotno pa ti isti novinarji niso porabili niti kapljice črnila ob ugotovitvah dveh neodvisnih mednarodnih institucij, ki sta neodvisno druga od druge ugotovili, da je Slovenija v času Pahorjeve vlade drastično padla na lestvici svobode medijev. Po mednarodni lestvici Freedom House je Slovenija padla za 8 mest, po lestvici Novinarji brez meja pa kar za 16 mest. Sodbo si lahko ustvarite sami.

V zadnjih dneh vam skuša lobist Mile Šetinc preko svojih povezav v nekaterih medijih podtakniti zgodbo, ki naj bi zbujala dvom o transparentnosti nakupa nekaj vaših nepremičnin, ki pa, roko na srce, ne odstopajo od premoženja povprečnega Slovenca vaše starosti. Kako odgovarjate na očitke?

Vse moje premoženje je bilo plačano s tem, kar sem zaslužil v 30 letih trdega dela. Sproti sem o tem poročal pristojnim organom in pred vsakimi volitvami sproti predstavil javnosti. Če odštejem kredite, ki jih bom moral še odplačevati, je v celoti vredno manj, kot je Janković po podatkih Dursa zapravil v dveh dneh.

Prej ste omenili  široko podporo, ki ste jo vi in vaša stranka dobili iz tujine; podprla vas je Evropska ljudska stranka, predsedniki številnih evropskih vlad na čelu z nemško kanclerko Angelo Merkel. V tujini vas torej zelo cenijo. Kaj vam ta podpora pomeni?

Široka podpora številnih evropskih voditeljev je izredno pomembna za prihodnji razvoj Slovenije. Podpora in zaupanje voditeljev sta v tesni povezavi tudi z zaupanjem kapitalskih trgov. Tudi sami ste lahko videli, kako hitro se je v Italiji po spremembi vlade popravila bonitetna ocena države. Slednje pa je izredno pomembno, če ne kar odločilno za hitrejši izhod iz krize. Podpora voditeljev evropskih držav ni prišla kar sama od sebe, temveč je predvsem odraz zaupanja v ekipo, ki je po mnenju večine članic EU izredno kvalitetno in odgovorno izpeljala predsedovanje EU. V številnih mednarodnih podporah je zaznati pričakovanje, da bo SDS z rešitvami, ki jih ponuja, uspelo rešiti resen gospodarski in javnofinančni položaj Slovenije. Kajti Slovenija je del evropske družine, in kar doživlja ena članica, ima lahko tudi posledice za druge članice EU. Samo poglejte primer Grčije, Italije, Portugalske in Irske.

Za vami so tri leta trdega opozicijskega dela. SDS gre na volitve s programom 10+100 rešitev za pravičnost, delovna mesta in razvoj, ki je daleč najbolj prepoznaven v javnosti. Zakaj naslov 10+100?

Številka 10 pomeni 10 najpomembnejših sanacijskih ukrepov za prvih 100 dni vlade, številka 100 pa pomeni 100 najpomembnejših ukrepov za to, da Slovenija v naslednjih štirih letih zavaruje standard ljudi, omogoči ponovno gospodarsko rast in ustvari dovolj delovnih mest, da bo to trajna podlaga naše blaginje tudi v prihodnje.

Sto rešitev naj bi bilo vezanih na celoten mandat?

Da, kot rečeno, v drugem delu programa je 100 najpomembnejših rešitev, ki so pripravljene za celoten mandat, zato da Slovenijo znova uvrstimo na zdravi del evropskega zemljevida, vzpostavimo pravičnost za vse, predvsem pa da zagotovimo rast blaginje ter dostojne plače in pokojnine, ki bodo zagotavljale primerno socialno varnost.

V SDS ste prepričani, da ste sposobni pomagati slovenskemu gospodarstvu. S kakšnimi ukrepi ga boste zagnali, saj se je pod Pahorjevo vlado znašlo na robu zloma?

Najpomembnejši konkretni ukrepi so odprava kreditnega krča, skrajšanje časa pri umeščanju objektov v prostor, razbremenitev dela, sojenje in reševanje gospodarskih sporov v razumnem roku, odprava plačilne nediscipline, decentralizacija, učinkovit pregon gospodarskega in drugega kriminala ter privabljanje tujih investicij.

Kaj boste storili z državnim premoženjem? Kako ga boste upravljali?

Nismo za prodajo državnih podjetij za vsako ceno. Preverili bomo, kakšne so perspektive v posameznih panogah za naslednja leta, in na podlagi tega ocenili racionalnost prodaje v danem trenutku. V strateško pomembnih podjetjih (banke, zavarovalnice, infrastrukturna podjetja) naj država obdrži 25 odstotkov plus eno delnico ter si s tem in z delničarskim sporazumom zagotovi ustrezno zastopanost v nadzornem svetu in nujnost soglasja glede strateških vprašanj, umakne pa naj se iz tekočega vodenja, kadrovanja in poslovanja. Državno premoženje pa niso samo državna podjetja, temveč tudi stvarno premoženje, kamor sodijo številne nepremičnine in premičnine. To premoženje bomo upravljali gospodarno, ekonomično in učinkovito.

V primeru Baričevič se je pokazalo, da imamo v Sloveniji dve pravni državi. Kakšne ukrepe predvidevate, da bo pri nas končno zaživela pravna država?

Res je. Primer Baričevič je tipičen primer, ki v samem bistvu razgalja številne anomalije v slovenski družbi. Je neposreden dokaz, da imamo dve pravni državi, eno za malega človeka in eno za pripadnike privilegirane elite. Nevarni psi so bili protipravno vrnjeni v rekordnem času, oseba, ki so jo ti psi napadli, pa še danes čaka na zaključek sodnega spora. Na nedavnem odprtem forumu, ki ga je v Celju organiziral Odbor za pravosodje pri Strokovnem svetu SDS z naslovom »Pravična država«, smo slišali več primerov državljank in državljanov, ki so bili žrtve delovanja dveh pravnih držav. Naš cilj je družba, kjer načela pravičnosti veljajo za vse enako. Ena glavnih točk našega programa 10+100 je boj z gospodarskim kriminalom in odvzem premoženja vsem tistim, ki so do njega prišli neupravičeno. Predlagamo tudi ustanovitev specializiranega oddelka policije, tožilske skupine in sodišča za preganjanje hudih gospodarskih kaznivih dejanj, pranja denarja, špekulativnih stečajev, divje privatizacije, oškodovanja delavcev in neplačevanja prispevkov. Rok za dosego sodnega epiloga bo eno leto.

Po anketah vam ta čas dobro kaže, a vedno poudarjate, da so edina prava anketa volitve, da ni še nič odločeno.

Res je. Ankete, ki merijo javno mnenje o tem, kako naj bi se volivci opredelili na volitvah v državni zbor, ne kažejo realnega stanja. O tem smo se lahko prepričali tako leta 2004 kot tudi leta 2008. Edina realna anketa so volitve. Te volitve bodo najpomembnejše volitve po tistem pomladnem dnevu 1990, ko je Slovenija izglasovala parlamentarno demokracijo in s tem omogočila nastanek pogojev za osamosvojitev. Od ravnanja in odločitev prihodnje vlade je odvisno, kako bomo živeli, kakšne številke bodo na položnicah in ali jih bomo lahko plačevali. Od njenih odločitev bo odvisna tudi prihodnost naših otrok in vnukov. V SDS se zavedamo stanja, v katerem smo. Pripravljeni smo, da sprejmemo odgovornost za prihodnji razvoj Slovenije. Imamo jasen program in dobro ekipo. Ne obljubljamo spremembe čez noč, ker to ni realno, verjamemo pa, da je mogoče padanje relativno hitro ustaviti in med mandatom tok obrniti v pozitivno smer. Do konca prihodnjega mandata je mogoče ponovno ujeti razvojni zagon, kot smo ga imeli pred tremi leti. Vsekakor pa je največ odvisno od izida na volitvah, kajti potrebne korake bo lahko izpeljala le vlada, ki bo imela dovolj veliko večino, da ji ne bo treba sklepati slabih kompromisov.

Zakaj naj ljudje volijo SDS?

Ker imamo tri ključne prednosti: izkušnje pri vodenju Slovenije in EU, kompetentno ekipo in učinkovit program. Vsebinsko smo pripravljeni na nov mandat in smo odločeni, da za rešitev iz krize združimo vse, ki želijo dobro naši državi. Naš program 10+100 za pravičnost, delovna mesta in razvoj odgovarja na izzive, ki jih je pred Slovenke in Slovence postavila tranzicija, prav tako na izzive, ki jih pred svet postavlja čas. Kot sem že večkrat poudaril, je program SDS pripravljalo več kot 600 strokovnjakov, je dobro pretehtan in ni pisan samo za čas do volitev. Napisan je predvsem za čas po volitvah, za čas, ko bo šlo zares. Poleg programa imamo pripravljenih tudi 50 nujnih zakonov za prvih sto dni mandata, imamo pa tudi ekipo, ki je sposobna nemudoma začeti z delom in izpeljati zastavljene cilje.

Kakšno koalicijo si želite po volitvah?

Želim si koalicijo razuma, katere jedro so stranke slovenske pomladi, saj je potrebna trdna vlada, ki bo lahko zdržala pritiske in ne bo talka kake neodgovorne stranke s štirimi ali petimi poslanci, ki izsiljujejo na vsakem koraku. Če bodo rezultati tesni, bodo to lahko spet izgubljena leta za državo, ki pa so ob sedanjem stanju in njegovem slabšanju zelo slaba prognoza za prihodnost. Vendar želim tu dodati, da zaupam Slovenkam in Slovencem, saj so že večkrat v zgodovini dokazali, da se v ključnih trenutkih narodove zgodovine znajo prav odločati. Verjamem, da bo tako tudi na letošnjih predčasnih volitvah. Slovenija se bo spet postavila na noge, Sloveniji bo uspelo.

Kaj lahko obljubite volivcem, če boste sestavili novo vlado?

Naše prioritete so nova delovna mesta, gospodarska rast in pravičnost. Okrog teh poudarkov so pripravljeni tudi naši ključni ukrepi za prihodnji mandat. SDS ne obljublja ničesar nerealnega. Volivcem obljubljamo, da bomo takoj začeli z delom in da bomo naredili vse, da iz krize ne bomo izšli samo z zategovanjem pasu in dodatnim varčevanjem, ker to ne prinese končne rešitve. Ustvarili bomo boljše pogoje za gospodarstvo, da bomo dosegali višjo gospodarsko rast, z njo povezana nova delovna mesta in posledično boljše življenje za vse.

Še za konec. V prvi polovici leta 2008 ste vodili Evropsko unijo. Svetovna finančna in gospodarska kriza je vplivala tudi na Evropsko unijo, ki se je znašla na nekakšni prelomnici. Kako vidite njen zdajšnji položaj in predvsem položaj evroskupine, ki se je zaradi finančnih težav nekaterih držav znašla v škripcih?

Evropska komisija ima pripravljenih več učinkovitih rešitev, ki upoštevajo tudi širši gospodarski in finančni položaj v svetu. Ključna pa je sprememba lizbonske pogodbe, ki bo morala uveljaviti enaka pravila za članice EMU, ki so to že dolgo časa, in tiste, ki vstopajo. Reforma mednarodnega monetarnega sistema je prav tako nujnost, enako strožja regulacija finančnih trgov in finančnih storitev, vključno z vlogo bonitetnih agencij. Te so potrebne, a so včasih orodje pritiska finančnega kapitala na države v interesu prav tega kapitala brez upoštevanja širših posledic. Nemčija je npr. že pred časom napovedala, da bo sama uvedla davek na finančne transakcije, če se o njem ne bo mogoče dogovoriti za svetovni finančni sistem ali za celotno EU. Nemška vlada, ki deluje v predvolilnem času, mora po sklepu ustavnega sodišča pridobiti potrditev parlamenta za nove obremenitve svojih davkoplačevalcev, zato so možnosti, da bi iz skladov EU neposredno reševali posamične banke, med njimi slovenske, relativno majhne. Vsaka država bo morala očitno prednostno poskrbeti za svoje banke.

V kakšno smer bi se morala torej razvijati Evropska unija in z njo tudi Slovenija? 

Rešitve, ki jih ima EU pripravljene za odpravo posledic dolžniške krize in preprečevanje njene širitve, so dobre, problem pa je čas, ki je potreben za njihovo uveljavitev. Komunistična Kitajska lahko podobne rešitve brez demokratične procedure sprejme v enem dnevu, demokratične ZDA v enem mesecu, demokratična EU pa za spremembo svojih pogodb potrebuje tudi do tri leta. Tu moramo bolj pohiteti. To vpliva na položaj skupne evropske valute na svetovnih trgih in na koncu posledice tega občuti tudi evropsko gospodarstvo. Ob razpravah o gospodarskih napovedih za prihodnje leto v EU postaja še bolj jasno, da moramo v Sloveniji narediti vse, da ne pridemo v položaj, ko bomo obravnavani kot nevarnost za evroskupino ali stabilnost celotne EU, kajti to bi močno prizadelo standard našega prebivalstva, naše plače in pokojnine. Za to, da dosežemo razvojni preobrat, pa imamo glede na zelo negativne trende zadnjih treh let zelo malo časa, največ eno leto.