Levičarska predstava se začenja

Piše: Kristijan Ploj, profesor

Včasih se človek vpraša, komu so pravzaprav namenjene določene poteze in izjave v našo politični stvarnosti, saj včasih prej spominjano na slabo režirane predstave amaterskega gledališča, ki si ni utrgalo niti pet minut za pošteno vajo predstave (z dolžnim spoštovanjem do amaterskih gledališčnikov) kot pa na usklajeni in s strani strokovnjakov za javno nastopanje pripravljenih nastopov politikov, ki naj bi z racionalnimi in malo manj racionalnimi argumenti  prepričali volivce, naj glasujejo zanje.

Dogodki, ki so spremljali dolgo napovedano kandidaturo ljubljanskega župana na predčasnih državnozborskih volitvah, so podobni prav prej opisanim predstavam – šlo je za zelo prozorno igro, ki pa jo je večina ljudi spregledala šele prav v teh zadnjih dogodkih.

Prav mogoče je, da se motim, a glede na informacije in ugibanja o zakulisnih povezavah se vse bolj se zdi, da gre za zelo podobno zgodbo kot pred volitvami leta 2008 – tudi takrat so zakulisni igralci slovenski javnosti prezentirali Boruta Pahorja, ki bo slovensko državo in ljudi rešil po njihovem mišljenju diktature Janeza Janše, ki je bil tudi izključna in edina točka volilne kampanje ter edina točka programa tedanjega levega trojčka, ki je sicer pod točko razno prodajal še zgodbo o transparentnosti države in novih obrazih, ki je pa niti sami niso jemali resno.

Komični dogodek z obiskom »pomembnežev« na ljubljanskem magistratu v ponedeljek, ki se je nadaljeval s »pohodom na Kongresni trg« v torek in najavo kandidature Zorana Jankovića oz. bolje rečeno njegove liste na državnozborskih volitvah, je le dokončno razkril načrt, ki se je moral v lobijih in elitah, ki so doslej za svoje cilje izrabljale politične stranke levega trojčka, kuhati že dlje časa.

Očitno je, da se je s predčasnimi volitvami zavlačevalo kljub očitni opravilni nesposobnosti Pahorjeve vlade, da bi se pripravil teren in pridobil čas za pripravo in lansiranje novega kandidata, ki bi povezal in po možnosti  tudi premagal nasprotnike na volitvah – in tako pomagal tistim, ki so že doslej nekaznovano plenili in izčrpavali državo, da ostanejo na svojih položajih in da se vse povezave z raznii interesnimi lobiji v gospodarstvu in širše ohranijo nedotaknjene, še zlasti pa priviligirane.

Dogodki, ki tako spominjajo na tiste leta 2008, postanejo še bolj podobni ob raznih pripombah, ki jim mediji namerno ali pa nenamerno ne poudarjajo preveč  – bivši predsednik Kučan je namreč ob robu obiska na magistratu v ponedeljek pripomnil, da Jankovića ne silijo h kandidaturi, saj je baje dovolj drugih kandidatov (!), če Janković kandidature ne sprejme – še bolj pa bode v oči izjava na pohodu, ko je Janković dejal, da se pojavljajo poskusi obračuna z njegovima sinovoma – in da tega sam kot predsednik vlade nikakor ne bo dopustil(!).

Če ti izjavi nista dovolj alarmantni – sporočilo Kučana je, da je Janković pogrešljiv, tako kot je Pahor, ki je bil le lutka interesov iz ozadja, Jankovićevo pa, da bo v primeru mandatarstva državi upravljal in vladal kot svojemu fevdu –  je dovolj dodati dve malenkosti – lista še sploh nima (uradnega) programa (neuradni je jasen, obdržati oblast levim elitam), prav tako pa Janković na svoji listi ne namerava kandidirati sam. Strah pred neuspehom, preziranje funkcije poslanca ali zgolj prepričanje v uspeh ter dokaz ambicioznosti ljubljanskega župana? Verjetno ni naključje, da  v ta kontekst spada tudi izjava predsednika države, da bo skrbno premislil, komu bo podelil mandat za sestavo vlade.

Vsekakor se nam obeta zanimiva predvolilna tekma, vprašanje pa je, koliko bodo na preizkušnji programi, koliko pa afere in ustrezne medijske (ali pa s pomočjo sodstva ) diskreditacije nasprotnikov in dosedanje opozicije.