Moja domovina

Piše: Katarina Žarki, kolumnistka

Moja domovina je Slovenija. V njej sem se rodila in odrasla. Govorim tekoče slovensko, ločim celo narečja po regijah. Upam si trditi, da sem pismena in da mi slovnica ne dela težav. Tudi sicer se izražam v slovenskem jeziku in ta jezik najbolje obvladam. Poznam navade in običaje Slovencev, vzgojena sem v katoliškem duhu, opravila sem celo vse cerkvene zakramente in celo vrsto let prepevala v cerkvenem zboru.

Oče mojih otrok je čistokrvni Slovenec. Tudi moji hčeri sta odrasli ob goveji juhi in nedeljski oddaji “Čestitamo in pozdravljamo”. Tudi onidve sta obiskovali verouk, a ga po nekaj letih protestno zapustili, ker sta ugotovili, da to ni za njiju. Sicer sta pravi Slovenki, tekoče govorita slovensko in se identicifirata kot pripadnici slovenskega naroda.

Kadar me kdo vpraša kaj je moja domovina odvrnem da je to Slovenija. Nobene druge dežele ne poznam tako dobro kot Slovenijo, tudi sicer najbolje poznam našo družbo, naš pravni red, našo politiko, skratka moj dom je Slovenija. Ne predstavljam si, da bi morala živeti kje drugje, da bi morala spokati kovčke in iti živet nekam drugam. Tudi če bi bila v Sloveniji vojna … ne vem če bi šla kam drugam, ker ne vem kaj drugam naj bi šla. Naravno se mi zdi, da ostanem … doma. Skratka želim povedati, da sem Slovenka, tako po narodnosti kot po duši. No, vsaj pol Slovenka, čeprav mislim, da je slovenskosti dejansko več kot pol. In zakaj pol? Zato, ker je moj oče …

Moj oče je Albanec. Kosovo je njegov rodni kraj, njegova abstraktna domovina, v katero se vse pogosteje vrača. Ko bo star … pa ko bo šel v penzijo … pa ko bo umrl … enkrat bi se pač rad vrnil domov, v kraje, v katerih je rojen in v katerih je odraščal. Njegova domovina je Kosovo, čeravno v Sloveniji živi preko štirideset let, govori tekoče slovensko in celo posluša “govejo” glasbo. Mene na njegovo domovino ne veže nič razen njega oziroma njegovih vezi z njegovim sorodstvom. Nikoli me ni naučil njegovega materinega jezika, ne poznam albanskih navad in običajev, njihova kultura mi je povsem tuja in tudi islamske vere ne poznam. Albanka sem torej toliko, kolikor sama “ugotavljam” razlike med menoj in čistokrvnimi Slovenci in kolikor sama hočem biti Albanka oziroma nočem biti Slovenka.

Pred leti, tam nekje okrog dvajsetega leta je bilo, sem imela prvo resno krizo identitete. Danes sem prepričana, da jo je povzročilo odkrito poniževanje oziroma razlikovanje med Slovenci in “čefurji” in sem se sama postavila na stran… čefurjev. Razlog je bil preprost in sicer je bil ta, da sem sama nekaj let odraščala v blokovskem naselju različnih narodnosti, nekaj časa pa v t.i. čisti slovenski vasi, kjer sem na lastni koži občutila odkrito zaničevanje neslovencev. Moja opredelitev je bila torej povsem pričakovana. Ker mi je ime Katarina in ker sem pišem Žarki namesto Zharku, nihče pravzaprav ne ve od kje izhaja moj priimek. Dostikrat so me dodelili Žargijem, znano družino v zdravniških krogih, a nimam nič z njimi. Na Kosovu je moj priimek znan, imam dosti sorodnikov, in to je moja vez z očetovo domovino.

Da se moj priimek konča na -i je v bistvu prednost večine Albancev, ker se zaradi tega ognejo gnevu in mržnji prenekaterega Slovenca, ki sovraži vse kar se konča na -ić. Tudi sicer so Slovenci prepričani, da so čefurji samo tisti s priimki na -ić in tako “nevedoč” izpustijo večino Makedoncev, Albancev, tudi kakega Hrvata in Srba. Vsi mi smo čefurji, le da se ene prepozna na daleć (oziroma po priimku), druge pa  samo če sami to povejo. In jaz povem naglas in vedno kadar kdo nespoštljivo govori o ljudeh drugih narodnosti oziroma o “južnjakih”, da sem tudi jaz čefurka. Na nek način tudi v resnici sem. Rada poslušam narodnjake, gledam Pink Tv, govorim v bosansko-srbo-hrvaščini, se družim s čefurji in mešam slovenske besede s čefurskimi. Ni mi odveč govorit bosansko kadar srečam bosanca in rada poslušam makedonščino, če jo le imam priložnost slišati. Vedno raje grem tudi v bivše republike naše rajnke Jugoslavije in kadar grem izven meja Slovenije se vedno identificiram kot Slovenka. Kar tudi sem v svojem bistvu. In kar veliko je čefurjev, katerih edina domovina je Slovenija in jo ljubijo z vsem srcem. Ni izmišljena tista šala, ko potomec Bosancev reče, da je v Sloveniji čefur, v Bosni pa Janez. Uganete kje se počuti bolj doma?