Hvaležnost ni pasivno čustvo, je vsakodnevna praksa cenjenja tega, kar že imamo

Če nisi hvaležen za to, kar že imaš, zakaj misliš, da boš zadovoljen, ko boš imel več? Srečo pogosto dojemamo kot nekakšno ciljno črto, toda če je ne znaš najti v sedanjem trenutku, jo boš težko našel kjerkoli drugje. Noben uspeh se namreč ne bo zdel dovolj, če svojo lastno vrednost gradiš na nenehni potrebi po nečem več.

Hvaležnost ni pasivno čustvo. Je vsakodnevna praksa cenjenja tega, kar že imamo. Pomeni biti bogat v prisotnosti in doživljanju življenja, ne le v materialnih stvareh, ter spoznati, da je življenje, o katerem si nekoč sanjal, morda prav tisto, ki ga že živiš. Najsrečnejši ljudje niso tisti, ki imajo vse. To so ljudje, ki so se naučili videti lepoto v običajnih stvareh, ceniti napredek bolj kot popolnost in reči »hvala«, še preden prosijo za več.

Hvaležnost pri tem ne pomeni, da se moramo odpovedati ambicijam, ciljem ali želji po boljšem življenju. Pomeni predvsem, da svoje zadovoljstvo ne odlagamo v nedoločeno prihodnost: »Srečen bom, ko bom zaslužil več, dosegel ta cilj ali dobil tisto, kar si želim.« Človek lahko hkrati želi napredovati in je hvaležen za to, kar že ima. Prav takšen odnos pogosto prinese več notranjega miru, saj nas nauči opaziti ljudi, trenutke in majhne uspehe, ki jih zaradi nenehnega hitenja za naslednjim ciljem sicer hitro spregledamo. Hvaležnost nas tako ne ustavlja na poti naprej – pomaga nam, da tudi med potjo dejansko živimo.