Nevroplastičnost je sposobnost možganov, da se zaradi izkušenj, učenja in ponavljajoče se uporabe določenih sposobnosti spreminjajo. Pri tem ne gre samo za slikovito trditev, da »treniramo možgane«, ampak za dejanske spremembe v delovanju nevronskih povezav, sinaps, dendritov in širših možganskih omrežij. Raziskave kažejo, da ta sposobnost ni omejena na otroštvo, temveč obstaja tudi v odraslosti. Ko se neke naloge učimo znova in znova, se možganska omrežja, ki jih pri tem uporabljamo, postopoma prilagajajo in postajajo učinkovitejša. Zato velja preprosto načelo: tisto, kar redno uporabljamo, možgani vse bolje obvladajo.
Podobno velja za soočanje z zahtevnimi življenjskimi situacijami. Če človek opravi težko nalogo, ki se je je sprva bal, njegovi možgani ne dobijo samo intelektualne informacije, da jo zmore, temveč novo izkušnjo. Če na primer nekdo občuti veliko tremo pred javnim nastopanjem, vendar kljub temu nastopi, doživi nelagodje in ugotovi, da ga je sposoben prenesti, naslednji nastop pogosto ni več zaznan kot enako velika grožnja. Raziskave spoprijemanja s stresom in terapije z izpostavljanjem kažejo, da takšno učenje spremljajo spremembe v možganskih sistemih, ki sodelujejo pri uravnavanju strahu in čustev. Prav zato je stavek »možgani začnejo verjeti, da zmoreš« uporabna metafora – strokovneje bi rekli, da se skozi izkušnjo spreminjajo naučena pričakovanja in možganski odzivi na prihodnje podobne situacije.
Praktični primer je telesna vadba. Prvih pet kilometrov teka je lahko za začetnika izjemno zahtevnih: telo protestira, pojavi se želja po odnehanju in cilj se zdi oddaljen. Če človek trening ponavlja, se ne prilagajajo samo mišice in srčno-žilni sistem, ampak tudi možgani. Telesna dejavnost je povezana s procesi, ki podpirajo plastičnost možganov, učenje in prilagajanje. Podoben učinek opazimo pri učenju tujega jezika, igranju klavirja ali zahtevnem strokovnem delu. Na začetku naloga zahteva skoraj vso našo pozornost, po stotinah ponovitev pa dejanja postanejo hitrejša in bolj avtomatizirana. Možgani so se prilagodili zahtevam, ki smo jih redno postavljali prednje.
Toda pomembno je razlikovati med obvladljivim izzivom in kroničnim stresom. Znanost ne podpira ideje, da je vsakršno trpljenje dobro za možgane. Kratkotrajna in obvladljiva zahtevna izkušnja, po kateri človek okreva, se lahko poveže z učenjem, prilagajanjem in večjo odpornostjo. Dolgotrajen, nepredvidljiv in neobvladljiv stres pa lahko negativno vpliva na prefrontalni korteks, hipokampus in druge sisteme, pomembne za spomin, odločanje in uravnavanje čustev. Zato učinkovito »treniranje možganov« ni neskončno siljenje čez lastne meje, ampak izmenjavanje zahtevnih izkušenj z okrevanjem, spanjem, gibanjem in občutkom, da imamo nad situacijo vsaj določeno mero nadzora.
Iz nevroplastičnosti tako izhaja zelo uporabno življenjsko načelo: samozavest se pogosto ne pojavi pred težkim dejanjem, ampak nastane kot njegova posledica. Človek si lahko tisočkrat govori, da je sposoben nastopiti pred občinstvom, preteči deset kilometrov, opraviti zahteven izpit ali sprejeti težko odločitev, vendar je za možgane izjemno pomembna dejanska izkušnja: »Bilo je težko, vendar sem to naredil in sem bil potem v redu.« Ko se takšne izkušnje ponavljajo, gradimo vedno bogatejšo zgodovino uspešnega spoprijemanja z zahtevami. Nevroplastičnost zato ni čarobna sposobnost pozitivnega razmišljanja. Je nekaj veliko bolj konkretnega: možgani se ves čas učijo iz tega, kar dejansko počnemo. Če se redno lotevamo primerno težkih stvari, vztrajamo, se iz napak nekaj naučimo in nato poskusimo ponovno, sčasoma ne spreminjamo samo svojih sposobnosti – spreminjamo tudi način, kako naši možgani ocenjujejo, česa smo sposobni.
