Letošnji mednarodni dan človekovih poletov v vesolje v znamenju poleta Artemis 2

V spomin na dosežek sovjetskega kozmonavta Jurija Gagarina, prvega človeka, ki je leta 1961 poletel v vesolje, vsako leto 12. aprila zaznamujemo mednarodni dan človekovih poletov v vesolje. Letos je dan še posebej aktualen, saj je po več kot pol stoletja Luno te dni obletela tudi človeška posadka v vesoljskem plovilu Artemis 2.

Od prvega človeškega poleta v vesolje letos mineva 65 let. 12. aprila 1961 je tedaj sovjetski kozmonavt Jurij Aleksejevič Gagarin z vesoljsko ladjo Vostok 1 poletel v vesolje in v 108 minutah obkrožil Zemljo ter uspešno pristal v bližini Saratova na reki Volgi na jugu današnje Rusije.

Ta datum je Generalna skupščina Združenih narodov 7. aprila 2011, le nekaj dni pred 50. obletnico poleta, uradno razglasila kot mednarodni dan človekovih poletov v vesolje. Dan ponazarja pomemben prispevek vesoljske znanosti in tehnologije k doseganju trajnostnih razvojnih ciljev ter blaginji držav in ljudi.

Zgodovinski let tedaj 27-letnega Gagarina, ki je iz sovjetskega izstrelišča v Bajkonurju v današnjem Kazahstanu poletel na Vostoku 1, je pomenil veliko zmago tedanje Sovjetske zveze v vesoljski tekmi. Let je osupnil svet in spodbudil predsednika ZDA Johna F. Kennedyja k zavezi, da bodo ZDA prve, ki bodo pred letom 1970 poslale človeka na Luno.

Apollo 11 z Neilom Armstrongom, Michaelom Collinsom in Edwinom Aldrinom je bila prva vesoljska odprava s človeško posadko, ki je 20. julija 1969 pristala na Luni. To je bil eden največjih dogodkov v zgodovini človeštva, vesoljska tekma med ZDA in Sovjetsko zvezo pa se je s tem tudi končala. Med letoma 1969 in 1972 so ZDA v okviru programa Apollo na Luno uspešno poslale še šest misij s človeško posadko, zadnja je bila decembra 1972.

Po več kot petih desetletjih premora je 2. aprila letos iz vesoljskega izstrelišča v Cape Canaveralu na Floridi v vesolje v okviru Nasine misije Artemis poletela človeška posadka in obkrožila Luno. Šlo je za prvi polet rakete Space Launch System, ki je proti Luni v kapsuli Orion ponesla Kanadčana Jeremyja Hansna in Američane Reida Wisemana, Victorja Gloverja ter Christino Koch.

Posadka se je ponoči vrnila na Zemljo, s kapsulo Orion je v skladu z načrti pristala v Tihem oceanu pred obalo San Diega v Kaliforniji, je sporočila Nasa. Kot je dodala, je uspešna misija “začetek nove dobe raziskovanja vesolja s človeško posadko”.

Profesor astronomije in astrofizike na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko Tomaž Zwitter je za STA na vprašanje, zakaj je minilo več desetletij med obema odpravama s človeško posadko, odgovoril, da je “človeka pošiljati v vesolje drago in zapleteno, saj varnost stane”. Po obdobju Apolla – in deloma že med njim – je avtomatizacija zelo napredovala in danes imamo samo na Marsu več povsem avtonomnih samovozečih vozil, letel je tudi helikopter, je pojasnil Zwitter.

“Pristali smo na marsikaterem telesu v Osončju, na planetih, kometih, asteroidih, tudi uspešno prinesli vzorce nazaj. Tudi Evropska vesoljska agencija je recimo leta 2005 opravila najbolj oddaljen mehki pristanek doslej, to je na Saturnovi luni Titan, ki je bila tedaj oddaljena milijardo kilometrov. Te misije so bistveno cenejše od pošiljanja ljudi v vesolje, zlasti pa do Lune ali še dlje,” je navedel.

Strošek celotnih priprav od leta 2011 in dosedanja izvedba dveh poletov Artemis po uradni cenitvi Nase znaša sto milijard dolarjev, je navedel Zwitter. Po njegovih besedah je ena najdražjih avtomatskih misij, ravnokar potekajoča odprava Perseverance na Marsu, v okviru katere rover vrta in nabira geološko in morda tudi biološko zanimive vzorce, zraven pa je letel še helikopter, stala 3,2 milijarde dolarjev. Misija Gaia, pri kateri sodeluje tudi Zwitter že četrt stoletja, pa je stala dobro milijardo.

“Znanstveno gledano so avtomatske sonde bistveno učinkovitejše, njihovi rezultati pa znanstveno bistveno boljši. Ljudje smo le dobri pripovedovalci, vse ostalo pa naredi avtomatika bolje in bistveno ceneje,” je poudaril. Kot je menil, je edini opravičljivi razlog za kratke polete s človeško posadko – tem smo že bili priča – ta, da “nam teh nekaj ljudi lahko iz prve roke pove, kaj so doživeli. Vse ostalo v resnici nima smisla.”

“Poselitev Lune ali Marsa ali celo preselitev tja se morda komu dobro sliši, nima pa prav nobenega smisla,” je prepričan Zwitter. “Človeštvo je radovedno, to je naša osnovna lastnost, ki nas je pripeljala na naše mesto v evoluciji, vendar je človeštvo tudi racionalno. Torej ima smisel nova spoznanja dobiti čim ceneje, učinkoviteje in manj zapleteno, in vse to izpolnjujejo avtomatske sonde v primerjavi s človeško posadko bolje,” je prepričan. “Poleti petičnežev za lastno zabavo pa pomenijo le, da davčni sistem ne deluje optimalno,” je pristavil.

Glede ugibanj, kakšna bo prihodnost poletov s človeško posadko v vesolje in kdaj bi v vesolje lahko poslali prvo Slovenko ali Slovenca, je profesor z ljubljanske matematične fakultete navedel, da sta se “med astronavte skoraj uspela uvrstiti Lara Ulčakar in Patrik Gubeljak”.

“Morda enkrat v prihodnosti uspe. Dotlej pa bomo, kar že delamo, sodelovali pri številnih projektih raziskovanja vesolja s teleskopi v vesolju ter tu na Zemlji. Primer je projekt Evropskega raziskovalnega sveta kolegice Maruše Bradač na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko, s katerim je z uporabo teleskopa James Webb in drugih teleskopov v vesolju in na Zemlji mogoče odkriti, kako so v vesolju nastale prve zvezde – in v tem je ljubljanska skupina ena prvih v svetu,” je profesor Zwitter sklenil v krajšem pogovoru za STA.