Mag. Kaloh: Komisija v zadevi Kangler je vse od začetka delovala v mejah ustavnih pristojnosti, odločba US pa je žal potuha tistim mariborskim sodnikom, ki Kanglerju niso zagotovili nepristranskega in poštenega sojenja!

Preiskovalna komisija v zadevi Franc Kangler je od samega začetka svoje delo opravljala v mejah ustavnih pristojnosti in v skladu s sklepoma ustavnega sodišča, je zatrdil predsednik komisije Dejan Kaloh (SDS). Je pa ob tem opozoril na odločbo ustavnega sodišča iz leta 2000, v kateri je navedeno, da zakon in poslovnik nista v neskladju z ustavo.

Ustavno sodišče je namreč v danes objavljeni odločbi presodilo, da sta zakon o parlamentarni preiskavi in poslovnik o parlamentarni preiskavi v neskladju z ustavo. Obenem je razveljavilo akt o odreditvi parlamentarne preiskave v zadevi Franc Kangler in drugi, kolikor se nanaša na presojo pravilnosti konkretnih sodnih odločitev in ugotavljanje odgovornosti sodnikov za odločitve v postopkih.

Predsednik parlamentarne komisije Kaloh je v odzivu spomnil, da je DZ parlamentarno preiskavo ustanovil na pobudo državnega sveta. Kot je poudaril, je DZ na podlagi 93. člena ustave dolžan odrediti parlamentarno preiskavo, kadar jo zahteva DS, in nima pristojnosti, da brez njegovega soglasja posega v njeno besedilo.

Zatrdil je, da se je parlamentarna preiskava od samega začetka izvajala v mejah ustavnih pristojnosti DZ in pristojnosti preiskovalne komisije. Prav tako je komisija spoštovala sklepa ustavnega sodišča, s katerima je to zadržalo izvajanje preiskave v delu, ki se nanaša na sodnike in tožilce. Tako ni izvajala pripravljalnih preiskovalnih dejanj in zaslišanja prič, ki se nanašajo na sodnike in tožilce, je pojasnil Kaloh.

Je pa v zvezi z navedeno odločitvijo ustavnega sodišča spomnil na odločbo iz leta 2000, v kateri je odločilo, da zakon o parlamentarni preiskavi ni v neskladju z ustavo ter da poslovnik o parlamentarni preiskavi ni v neskladju z ustavo in z zakonom o parlamentarni preiskavi.

Opredelitev mag. Dejana Kaloha do odločitve Ustavnega sodišča v zadevi U-I-246/19-41 z dne 7. 1. 2021 (tekst v celoti)

Ustavno sodišče je v zadevi U-I-246/19-41 z dne 7. 1. 2021 v zvezi z zahtevo Sodnega sveta odločilo, da sta Zakon o parlamentarni preiskavi in Poslovnik o parlamentarni preiskavi v neskladju z Ustavo in da se Akt o odreditvi parlamentarne preiskave v zadevi Franc Kangler in drugi razveljavi, kolikor se nanaša na presojo pravilnosti konkretnih sodnih odločitev in ugotavljanje odgovornosti sodnikov za odločitve v konkretnih sodnih postopkih.

Parlamentarno preiskavo je na podlagi 93. člena Ustave RS in Zakona o parlamentarni preiskavi dne 12. 7. 2019 odredil Državni zbor Republike Slovenije na zahtevo Državnega sveta Republike Slovenije z Aktom o odreditvi parlamentarne preiskave v zadevi Franc Kangler in drugi (Ur. list RS, št. 46/19).

Državni zbor je na podlagi 93. člena Ustave RS dolžan odrediti parlamentarno preiskavo, kadar jo zahteva Državni svet in nima pristojnosti, da brez njegovega soglasja posega v njeno besedilo.

Predmetna zahteva Državnega sveta je bila v celoti in brez sprememb njenega besedila povzeta v Aktu o odreditvi parlamentarne preiskave v zadevi Franc Kangler in drugi.

Državni zbor je dne 26. 9. 2019 ustanovil Preiskovalno komisijo o ugotavljanju zlorab v zadevi Franc Kangler in drugi (v nadaljevanju: Preiskovalna komisija) (Ur. list RS, št. 58/19), ki se je konstituirala na 1. nujni seji dne 18. 10. 2019.

Predmetna parlamentarna preiskava se je od samega začetka izvajala v mejah ustavnih pristojnosti Državnega zbora in pristojnosti Preiskovalne komisije ter v skladu s sklepoma Ustavnega sodišča št. U-I-246/19-11 ter U-I-214/19-17 in Up-1011/19-16.

Parlamentarna komisija je oba sklepa Ustavnega sodišča spoštovala in ju še spoštuje, in sicer tako, da ni izvajala pripravljalnih preiskovalnih dejanj in   dokazov (zaslišanja prič), ki se nanašajo na sodnike in tožilce.

V zvezi z navedeno odločitvijo US pa moramo opozoriti na odločbo US opr. št. U-I-244/99 z dne 15. 6. 2000, v kateri je pa US odločilo, da Zakon o parlamentarni preiskavi (Uradni list RS, št. 63/93) ni v neskladju z Ustavo. Poslovnik o parlamentarni preiskavi (Uradni list RS, št. 63/93) ni v neskladju z Ustavo in z Zakonom o parlamentarni preiskavi.

V obrazložitvi te odločbe je US med drugim zapisalo, da iz načela neodvisnosti sodstva (125. člen Ustave) in iz ustavno zagotovljene imunitete sodnika glede mnenja, ki ga je dal pri odločanju v sodišču, izhaja, da predmet parlamentarne preiskave ne more biti zakonitost in primernost posamičnih sodnih odločb ter sodnih postopkov in da sodniki ne morejo biti v postopku parlamentarne preiskave zaslišani o vprašanjih, ki so oziroma so bila predmet odločanja v sodnem postopku. Ker 1. člena Zakona o parlamentarni preiskavi, ki pristojnost preiskovalnih komisij izrecno omejuje s pristojnostmi Državnega zbora, ni mogoče razumeti drugače, kot da ne sme posegati v pristojnosti sodstva, ta določba ni v neskladju z Ustavo.

Člen 2 Zakona o parlamentarni preiskavi, ki dopušča izvedbo parlamentarne preiskave v zadevi, v kateri že teče kazenski postopek, ni v neskladju z načelom delitve oblasti (3. člen Ustave) in z neodvisnostjo sodstva (125. člen Ustave), ker država v vsakem od postopkov izvršuje bistveno drugačno funkcijo in zato dejansko stanje, ki je predmet parlamentarne preiskave, ni enako dejanskemu stanju, ki je predmet odločanja v kazenskem postopku. Ker je tudi parlamentarna preiskovalna komisija vezana na določbe Ustave o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, so posegi v posameznikovo sfero svobode, zagotovljeno z Ustavo, dopustni le, če imajo podlago v zakonu in če so v skladu z načelom sorazmernosti (tretji odstavek 15. člena Ustave), zoper njih pa je zagotovljeno sodno varstvo.

Preiskovalna komisija je pri svojem delu že od začetka njenega delovanja spoštovala navedeno odločbo US iz leta 2000, zato ne vidimo razloga in potrebe, po današnji diametralno nasprotni odločitvi US, s katerim je povozilo svojo prejšnjo odločitev glede skladnosti Zakona in Poslovnika o parlamentarni preiskavi z ustavo.

V zvezi s predmetno parlamentarno preiskavo pa želimo opozoriti tudi na mnenje Zakonodajne pravne službe Državnega zbora št. 020-02/19-23/4 z dne 16. 10. 2019, ki je bilo pripravljeno na zahtevo Ustavnega sodišča v zgoraj navedenih zadevah št. U-I-246/19-11 in št. U-I-214/19-17 in Up-1011/19-16, ki pa žal ni bilo upoštevano.

V navedenem mnenju je med drugim tudi zapisano, »da bi zadržanje izvrševanja Zakona o parlamentarni preiskavi in Poslovnika o parlamentarni preiskavi v razmerju do nosilcev funkcij sodne veje oblasti poseglo v učinkovitost parlamentarne preiskave kot ustavno varovanega instituta (93. člen Ustave).

Glede na namen parlamentarne preiskave kot sredstva, s katerim Državni zbor uresničuje eno izmed funkcij širšega družbenega nadzora, bi izključitev ene izmed vej oblasti iz take preiskave prekomerno posegla v ustavne pristojnosti Državnega zbora in v sistem zavor in ravnovesij, ki izhaja iz 3. člena Ustave (načelo delitve oblasti).

To bi pomenilo, da Državni zbor ne bi smel odrediti nobene preiskave v zadevi javnega pomena, ki sodi na področje pravosodja. Tako ne bi smel raziskovati sistemskih težav pri delovanju sodstva, splošnih pojavov v sodstvu, problemov delovanja sodstva v celoti, npr, z namenom, da sprejme ustrezne spremembe zakonodaje.

Takšno zadržanje bi pomembno ogrozilo učinkovitost parlamentarne preiskave kot ustavno varovane vrednote. Pri ugotavljanju dejanskih stanj in pojavov v družbi v povezavi z namenom posamezne parlamentarne preiskave sodna veja ni izločena.«

Smisel parlamentarne preiskave je namreč raziskati zadeve javnega pomena (tudi če gre za pravosodne postopke) in o teh ugotovitvah objaviti poročilo. Gre za enega od vidikov sodniške odgovornosti parlamentu in preko tega širši javnosti.

Zakonodajno pravna služba Državnega zbora tudi meni, »da Državni zbor namreč kot zakonodajalec sprejema zakone, ki urejajo družbena razmerja na vseh področjih obstoja družbe (tudi na pravosodnem področju, npr. Zakon o sodiščih, Zakon o sodniški službi, Zakon o kazenskem postopku, Kazenski zakonik idr.), pri tem pa preko parlamentarne preiskave lahko ugotavlja relevantno dejansko stanje, ki je podlaga za nadaljnje odločitve Državnega zbora. 

Na podlagi 1. člena Zakona o parlamentarni preiskavi se parlamentarna preiskava v zadevah javnega pomena opravi, da se ugotovi in oceni dejansko stanje, ki je lahko podlaga za odločanje Državnega zbora o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij, za spremembo zakonodaje na določenem področju in za druge odločitve Državnega zbora iz njegove ustavne pristojnosti.«

Zakonodajna pravna služba Državnega zbora je poudarila tudi, »da ima preiskovalna komisija dolžnost, da Akt o odreditvi parlamentarne preiskave izvaja ustavno skladno in da pri tem posebno pozornost posveča temu, da ne pride do prekomernega posega v človekove pravice ali v pristojnosti drugih državnih organov. Institut parlamentarne preiskave ne omogoča ocenjevanja zakonitosti in pravilnosti sodne odločitve v konkretni zadevi. Zato menimo, da škodljive posledice ne morejo nastati.«

Ne glede na vse zgoraj navedeno pa menimo, da je navedena zahteva Državnega sveta za uvedbo parlamentarne preiskave bila v Državni zbor posredovana izključno iz razloga, ker sodstvo samo znotraj sebe ni bilo sposobno rešiti težav s posameznimi sodniki, ki svoje funkcije niso (ne opravljajo) opravljali v skladu s temeljnimi načeli sodniške funkcije, kot jih določa Zakon o sodniški službi, in sicer:

• Sodnik mora pri uresničevanju svojih pravic vselej ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe.
• Sodnik se mora posvečati svoji službi s polno predanostjo in izpolnjevati svoje obveznosti po svojih najboljših močeh.
• Sodnik mora biti osebnostno primeren za opravljanje sodniške funkcije.
• Ni osebnostno primeren za opravljanje sodniške funkcije tisti, ki sodniške funkcije ne opravlja strokovno, pošteno in vestno ali ne varuje sodniškega ugleda, nepristranskosti in neodvisnosti sojenja oziroma za katerega je na podlagi dosedanjega dela, ravnanja in obnašanja utemeljeno sklepati, da ne bo tako ravnal.

Naj bo ta odločba US apel sodni veji oblasti, da sama čim prej in  opravi temeljit razmislek o delovanju nekaterih sodnikov (predvsem na mariborskih sodiščih) in zoper sodnike, ki niso osebnostno primerni za opravljanje sodniške funkcije, ustrezno ukrepa.

Ne smemo namreč pozabiti, da je Vrhovno sodišče RS presodilo, da mariborska sodišča Francu Kanglerju niso zagotovila nepristranskega in poštenega sojenja in je zadeve dodelilo drugim sodiščem.

Mariborska sodišča tudi niso upoštevala pravnega mnenja dr. Cirila Ribičiča in argumentov Kanglerjevega odvetnika dr. Bošnjaka, ki je danes sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice.

Do kdaj še bo mariborskim sodnikom to dovoljeno?