Janša: Iz Beograda so prihajale napovedi, da bodo kakršnekoli osamosvojitvene težnje zatrli s silo

Pri predsedniku Pahorju je ob 30. obletnici odločitve o razpisu plebiscita potekala slovesnost, kjer so nastopajoči izpostavili pomen tega dogodka in opisali nekatere druge dejavnike vplivanja na delo takratne politike.

Predsednik države Borut Pahor je izpostavil, da se je v takratnih izjemnih okoliščinah politika odločila stopiti skupaj. Zaradi koronavirusa bi bilo podobno treba tudi danes, meni. Premier Janez Janša pa meni, da je tisti, ki ima v rokah oblast, vedno dolžan ponujati sodelovanje preko meja oblasti.

Današnja obeležitev 30. obletnice odločitve Demosa o razpisu plebiscita o samostojnosti Slovenije s prireditvijo v predsedniški palači je bila ena v vrsti dosedanjih počastitev prelomnih dogodkov izpred treh desetletij. 9. in 10. novembra 1990 je bil v Poljčah sestanek, na katerem so člani koalicije Demos sprejeli odločitev o razpisu plebiscita o samostojnosti Slovenije. Na podlagi te odločitve pa je nato skupščina 6. decembra tistega leta sprejela zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti, ki je določil, da bo plebiscit potekal 23. decembra 1990.

Pahor je ob tem izpostavil, da se je v približno mesecu dni po odločitvi v Poljčah oblikovala “enotna plebiscitarna podpora v skupščini”, predsedniki vseh parlamentarnih strank in vodje poslanskih skupin so se dogovorili, da podpišejo sporazum o skupnem nastopu za uspeh plebiscita, kar je Pahor označil za “skorajda enkratno epizodo slovenske politike in slovenskega naroda”. V opoziciji, kjer je bil takrat tudi sam delegat, je bilo po njegovih besedah sprva precej nemira, vendar je postalo “vsem takoj jasno, da ali politika stopi skupaj in uspemo ali pa z razdvojenostjo tvegamo, da se stvar ne bo posrečila”.

Kot je poudaril Pahor, je bila slovenska politika v takratnih izjemnih okoliščinah sposobna sesti skupaj in doseči sporazum, kar sicer v običajnih časih ni potrebno. Meni pa, da so zaradi koronavirusa in tudi zaradi veliko političnih razhajanj okoliščine tudi zdaj tako izjemne, da bi se bilo vredno potruditi za dogovor o osredotočanju na ključna vprašanja tega časa.

Ob tem je Pahor omenil “dolgo tradicijo sodelovanja parlamentarnih strank”, ki poleg sodelovanja pred 30 leti obsega tudi “številne druge zelo uspešne projekte sodelovanja med strankami”, med katerimi je denimo tudi koordinacija strank za vstop v EU in Nato. Pahorja skrbijo “velikanska razhajanja v slovenski politiki”, se pa sprašuje, ali so nepremostljiva ali ne. Po njegovem prepričanju je treba pokazati voljo in znanje, da se premostijo. Kot meni, bi bili državljani hvaležni, če bi se politika tako potrudila, da bi državljani videli željo, da se presežejo razlike. Te zdaj po Pahorjevih besedah precej prispevajo k temu, da v nekem hipu nismo samo politični tekmeci, ampak tudi politični sovražniki. “To pa je nesprejemljivo,” je dodal.

Spomnil je, da je bilo po dogodku v Poljčah treba sprejeti vrsto zakonov, na podlagi katerih je lahko Slovenija udejanila plebiscitno odločitev, in da je pri večini odločitev vsaj deloma sodelovala tudi takratna opozicija. Tudi sam je izpostavil sodelovanje politike, saj je po njegovem mnenju politična večina v mesecu po srečanju v Poljčah z veliko razuma in pripravljenosti na kompromis uspela doseči dogovor. Tako so zakon o razpisu plebiscita sprejeli z velikim soglasjem, kar je “v veliki meri omogočilo rezultat, ki mu pravimo plebiscitaren”, je dejal.

Iz tedanjega dogajanja pa je potegnil tudi nauk, in sicer meni, da je tisti, ki ima odgovornost in oblast v svojih rokah, vedno dolžan ponujati sodelovanje preko meja oblasti in pri sprejemanju odločitev gledati vnaprej, tudi na peto generacijo svojih potomcev, ne samo na tisto, kar ankete kažejo kot najbolj koristno. Odločitev v Poljčah je bila sprejeta brez tega, da bi vedeli, kaj kažejo ankete, je dodal.