Demokracija: Sedma teza Ludwiga Wittgensteina
Odmev besed Marjana Šarca, da globalni dogovor o migracijah za Slovenijo ne bo obvezujoč, se še ni dobro polegel, ko ga je premier že začel izvajati. Predvsem 17. cilj dogovora, ki govori o nehanju financiranja medijev ter standardih oglaševanja, v Demokraciji piše Jože Biščak.
Šarec je po tistem, ko je levičarski aktivist Domen Savič zagnal kampanjo proti medijem, ki niso naklonjeni ideji, da bi Slovenijo in Evropo preplavile horde migrantov, pozval državna podjetja, naj ne oglašujejo v teh medijih.
Bil je to primer zlorabe oblasti par excellence, njegove besede, ki niso postregle niti s pojasnilom, kaj naj bi bile “sovražne vsebine”, pa neposreden ukaz vodstvom podjetij. Čeprav ni omenil konkretnega imena, je bilo jasno, da gre za Demokracijo in Novo24TV. To je bil najhujši napad na svobodo izražanja po osamosvojitvi, predsednik vlade je z dvignjenim prstom prestopil meje dopustnega.
Napovedal je obračun z mediji, ki imajo drugačno mnenje kot vlada in levičarski aktivisti. Tudi zato ga leva elita že zagovarja, da ima kot predsednik vlade, ki upravlja s premoženjem države, vso pravico, da se vmešava v odločitve državnih podjetij. Prestopil je rubikon, ki ga nikoli ne bi smel. “O čemer ne moremo govoriti, o tem moramo molčati,” bi rekel Ludwig Wittgenstein.
Nikakor ne oporekam Šarcu, da ima tudi on pravico do ostrih, kritičnih odzivov, toda njegovo subtilno navodilo z Gregorčičeve, naj oglaševalci nehajo poslovno sodelovati z opozicijskimi mediji, s katerimi se ne strinja, je škandalozno. Še posebej če ob tem eksplicitno sugerira, da so ti mediji homofobni in rasistični.
To pomeni, da se postavlja v vlogo razsodnika, kaj so “sovražne vsebine”. In tako je Marjan Šarec z zlorabo oblasti postal sovražnik svobode govora številka 1, sklene komentator. (sta)