Slovensko domoljubje in domobranstvo ter nacionalizem in šovinizem

Piše: Pavel Ferluga, publicist

...ter večno mazohistična “desna sredina”

Zadnje čase je zbudilo veliko razburjenje »nastanek« neke oborožene udarne skupine, »Štajerske varde«, ki se proglaša za DOMOLJUBNO, ne pa domobransko. Skupina nastopa pod taktirko nekega tovariša, Andreja Šiška, ki se razglaša za domoljuba, branitelja slovenstva, čeprav po njegovem vedenju, ga zanesljivo ne morem oceniti v tem smislu. Najprej je potrebno, da definiramo ti dve besedi, ki v slovenski javnosti imata razne ločene interpretacije, da zadostijo dopadljivosti ideološki indoktrinaciji povojne družbe, ki se ne more še zdramiti iz teh utopičnih sanj socializmov. Če je že nekdo domoljuben, ne more ne biti tudi domobranec. Če že ljubi svoj dom, ga bo nedvomno tudi branil, ne glede na politična ideološka prepričanja. Torej, že sam binom Domoljub-Domobranec je nerazdružljiv v svojem bistvu. Tega elementarnega dejstva se večina otepajo, zaradi povojnega agitpropa, kjer se je domobranstvo lažno istovetilo z »izdajstvom«, kar je povsem, ne le zgrešeno, ampak celo neobjektivno in neutemeljeno. Omenjeni tovariš, se sicer razglaša za domoljuba, a striktno upošteva njegove učne zmogljivosti v času izobraževanja in ne more izven kalupov »Tršic« in Tovarišev, zato se ne more, ne sme, pod nobenim pogojem, proglasiti za Domobranca. Nihče mu ne oporeka, da pač brani slovensko državo z izrazi nacionalne zavesti ter z znaki preteklosti daje vtis korenitega branitelja izročil, ampak obenem zavrača nepogrešljive krščanske VREDNOTE, ki vsebujejo tudi in predvsem Domobranstvo. Kakšen naj bi bil ta »domoljub«, če ni obenem tudi »domobranec«? Treba je tu poudariti, da med vojno, ker je bilo domoljubje-domobranstvo nedvomno od večine ljudi pojmovano kot binom obrambe svoje domovine, so agenti tujega agitpropa sovjetske Kominterne (Kardelj, Kidrič in cela vrsta internacional-socialistov), morali dobiti novo ime za »izdajalce«, zato so, po sovjetskem zgledu, imenovali branitelje in ljubitelje svojih domov in legalne države, z »Belo Gardo, Plavo gardo«, in razne zaničevalne pridevke nedokazljivega »izdajstva«, za prikritje njih pravega namena (vzporedno s fašistoidnimi nacional-socialisti Nemčije in Italije, pod skupnim znakom PIF), revolucionarnega uničenja Kr. Jugoslavije, v tistem času zaveznice zahodnih imperialističnih desnih držav. To le kot kratko preambulo, za oris čisto drugačnega bistva te novonastale skupine, ki se obenem razglaša za narodnjake (nacionaliste), spoštuje pa socialistične »vrednote« PIF-OF-NOB ne-nacionalne ideologije internacional-socializma. Da spoštuje Stalin-Titoizem ni nobenega dvoma, saj ZZB in ostale stranke LEVE konstelacije, niso tarča njegovih napadov. Jaz bi to skupino označil za »nacional-socializem«, torej del fašistoidne LEVICE, ki ni nekaj novega v zgodovini socialističnih strank (Tu je, seveda, treba ločiti SOCIALO, ki je le socialno stanje družbe v vseh sistemih, od ideologije socializmov, ki nimata nič skupnega). Upravičeno je lahko imenovan Tovariš (internacional-socialist)-Kamerat (nacional-socialist).  Stavim, če bi skupina se poimenovala poleg domoljubna, še domobranska, bi bila vsa omenjena kamuflirana »stotnija« v zaporu, na čelu z ne-kamufliranem voditeljem in bi bil orkestriran proces Narodnega (Ljudskega) izdajstva, ki bi odmeval izven meja Slovenije.

Tu moram nujno omeniti, izven konteksta, torej, kot psihološko pojasnilo reakcije na akcijo revolucionarjev, v predvojni situaciji socializmov, ki so bili promotorji 2. Sv.v.  Ni tajnost, da so vsi socializmi, skupaj s socialistično internacionalo in nje priveski (po potrebi »sektaški«), bili revolucionarnega značaja, torej zanesljivo ne ljubitelji mirnodobne produktivne stvarnosti evropskih kapitalističnih (desnih) držav. Jedro te združbe so bili značilni trije: nemški in italijanski nacionalsocializem in rusko-sovjetski internacional-socializem. Razlika med temi je bila le, da sta prva dva imela več prizanesljivosti pri svojem narodu in se smatrala višek civilizacije z zaničevalnim odnosom do drugih narodov, medtem ko tretji je bil tiranski in totalitaren z vsemi, ki niso sprejeli marksistične ideologije s pretvezo spreminjanja sveta in človeka, v novo enoumno družbo. Vsi trije so pa bili marksistično ENOUMNI. Zanesljivo v Kr. Jugoslaviji, kljub nezadovoljstvu in trenjem med posameznimi narodi, vsaj v Sloveniji, ni bilo nobenega, ki bi načrtoval revolucionarni preobrat države, zato tudi ob napadu OSI na to prozahodno kapitalistično državo, so vsi pričakovali obrambni odziv kraljeve vojske in upali v uspeh, ki pa ga ni bilo, razen sporadičnih prask, v kolikor je država kapitulirala in vladna garnitura s kraljem na čelu, je zapustila državo. Ne bom tu razlagal vse jugoslovanske podrobnosti spletkarskega političnega disfatizma srbske hegemonije, ampak se bom omejil na Slovenijo. V Sloveniji, ki je bila pretežno agrarna in obrtniško-meščanska država z komaj začetki industrializacije, vsekakor že primerljiva z Avstrijo, ni bilo zaznambe vrednih revolucionarjev, saj je bila komunistična stranka v državi prepovedana in največ jih je bilo na jugu Slovenije (Hrvaška je bila močno nagnjena k nacionalsocializmu, zato je takoj pristala na italijansko zavezništvo in celo podrejenost). V Sloveniji pa zaradi tradicionalnega večinskega kmečkega in obrtniškega prebivalstva, ni bilo nobene potrebe revolucionarne miselnosti, saj standard v Sloveniji je bil že pred plebiscitarno koroško odločitvijo, primerljiv avstrijskemu in nezadovoljnega proletariata, je bilo bore malo. Večina so bili v Ljudski stranki,  ki pa je bila izvorno drugačna od današnje SLS. Imperativ KP Sovjetske zveze je bil revolucionarna  vstaja vseh dežel sveta, z uvedbo diktature proletariata, torej totalitarizem večinskega najnižjega razrednega sloja. V Slovenijo so, skupaj s so-okupatorji nacifašizma (še vedno zavezniki v staji LEVICE socializmov – PIF – Proti Imperialistične Fronte) prišli revolucionarni Stalinovi agenti slovenskega porekla, Kardelj, Kidrič, Bebler idr., šolani v Sovjetski Zvezi, da bi uvedli revolucijo na domačih tleh. Bolj kot logično je, da slovenskemu kmetu in obrtniku, niti na pamet ni padlo, da bi šel v gozdove pripravljati revolucijo pod pretvezo »odpora« proti okupatorju, za rušenje lastne, čeprav slabe, Domovine Kr. Jugoslavije. Zato so prišleki organizirali med domačim obrobnim-odpadnim prebivalstvom (pretežno delomrzneži, kriminalci in drugi marginalci) teroristične skupine »gošarjev« (partizanov), ki so pripravljale teren za revolucionarno nasilje. Delo jim je olajšala izdaja Hitlerja pajdaša Stalina, ker so tako imeli razlog »vstaje« proti okupatorju, čeprav so sami bili ideološki so-okupatorji. Zanimivo je, da teror in nasilje, prvenstveno, niso usmerili proti laško-nemškim nacionalsocialistom (saj so bili le konkurenti v osvajanju), ampak proti lastnemu neposlušnemu narodu. Na udaru so bili največ kmetje, označeni po sovjetskem vzoru za »kulake« (torej sovražnike naroda), saj kmet zanesljivo se ni strinjal z nacionalizacijo lastne zemlje in, kot individualist, je branil svoje imetje in družino. Isto je storil obrtnik in meščan. Preden se je pojavil nujen odpor proti partizanstvu (Vaške Straže in pozneje Domobranstvo), so komunistični aktivisti (VOS etc.) pobili vsaj 1000 uglednih Slovencev, intelektualcev, županov, trgovcev, obrtnikov, duhovnikov idr.. Reakcija na komunistično akcijo je bila bolj kot legitimna in upravičena, čeprav dokaj pozna. Od nekdaj velja pravilo, da je kriv za vsa nasilna dejanja tisti, ki prvi začne z nasiljem in tu ni nobenega dvoma, kdo je začel terorizem v imenu tuje ideologije in povzročil nujno reakcijo. Prav nesramno je odjeknila komunistična floskula, da so prvi dvignili roko nad brata protirevolucionarji, čeprav je resnica povsem nasprotna. O izdajstvu ne bom zgubljal besed, ker je bolj kot razvidno, da pravi izdajalci napadene Domovine, so bili domači komunisti, ki so skupaj z ostalimi okupatorji, rušili legitimno državo. Protirevolucionarji (Domobranstvo in Četništvo) so jo pa branili. Dejstvo! To kot osvežilna spominska preambula realnega dogajanja, po napadu treh apokaliptičnih jezdecev 20.stol..

V Agitpropu ima določena beseda vedno edinstven »pomen«, nikakor ne izvorno efektivnega, ampak interpretativno ideološkega, zato tudi NACIONALIZEM ni imenovan, kot naravno Narodnjaštvo, ampak kot ŠOVINIZEM tudi v interpretativni enačbi. Beseda NARODNJAK se nikoli ne pojavlja v agitpropu, ker narodnjaki-patrioti niso zaželeni v internacional-socializmu (tipična ne-nacionalna varianta socializma – tudi po Borisu Pahorju). Ker Šiškov nacional-socializem, ne prizadene ideologije same levice (kvečjemu le v konkurenci bi lahko bil »sektaški«, a je nekonsistenten) je LEVI vladi kar pogodu, da ga izrabi, v kolikor ne skriva sovraštva do DESNICE Janeza Janše in SDS. Smešne aretacije in izpustitve Šiška, so le spretno odvajanje javnosti od sramotnega dogajanja ustvarjanja vlade, ki je najslabša od celotne palete levih vlad po osamosvojitvi. Nasprotno, skuša se celo istovetiti to skupinico, z nameravano ustanovitvijo »Narodne garde«, po ameriškem vzoru, predlagane od SDS-Janše, ki bi bila kos obrabni strategij ob morebitnem terorizmu islamistov in podobnih napadalcev. Primerja se celo povsem zapostavljeno VSO, ki so pravi veterani osamosvojitve in se privilegira okupatorska združenja napadalne rdeče zvezde, kot podlago suverene države Slovenije (SIC!). Ogabno! Konspiracija LEVICE nasploh, je otročje razvidna na političnem poligonu, še posebno z izjavami glavnih akterjev sedanje katastrofalne vladavine, ki ne skrivajo namenov ponovnega ustoličenja preteklega Stalin-Titoizma, z vsemi pritiklinami   islamizacije in venezualizacije, v pogubo Nacionalne države Slovencev. Ta konspiracija, na žalost, je tolerirana predvsem od »desne sredine«, ki ne vidi nič narobe, da ima skrajna levica (Vsa Levica je vedno skrajna. NI »leve sredine«, ker sredina nujno mora priznati PLURALIZEM, levica pa je ENOUMJE, torej nemogoča sredina)  legitimnost v državnem hramu »demokracije«, čeprav povsem nekompatibilna. ENOUMJE in SVOBODA se izključujeta !!! Danes se profilira v »našem« parlamentu uvedba ENOUMJA, ker vse stranke, ki sestavljajo »vlado« so povsem enoumne (veje KPS(b)), zato je floskula o »zmerni levici«, le kulisa, za dosego ponovne diktature enopartijskega sistema.

Da je levica z besedo nacionalizem enostavno zajela tudi šovinizem, je bolj kot razvidno. Znani zamejski »pesnik« Ace Mermolja (pisec v Primorskem dnevniku), naklonjen laški levici (nacional in internacional socializmu) je označil S. Gregorčiča za nacionalista, češ, da z njegovimi verzi, žali Lahe in hujska k sovraštvu (Tipična poezija »Soči«). Zanj in njemu podobne, je Trst in kraška planota, Italija. Simon Gregorčič je bil nedvomno Narodnjak (nacionalist-patriot) in Iredentist. Gregorčič bi se obračal v grobu, ko so ubijalskim partizanom nadeli njegovo ime. Če bi bil živ, bi ga zanesljivo likvidirali, kot veliko protiitalijanskih duhovnikov, ki, logično, niso se strinjali s fašistoidnimi socializmi Naci-Komuno-Fašizma – PIF. Da je bila po vojni leta 1945 uveljavljena politika ne-nacionalnega internacional-socializma v duhu Stalin-Titove Kominterne, danes nihče ne niti razmišlja. Masoven pristop propadle italijanske fašistične vojske, po letu 1943, v vrste Titovega partizanstva na ozemlju Slovenije, nobeden ne obravnava, niti ne komentira, čeprav se je takrat bistveno okrepila revolucionarna stran socializmov v logično »zmago« s težkim orožjem in oficirsko logistiko omenjene fašistične vojske. S pristopom fašistov k partizanstvu se je končala »konkurenca« in začelo bratsko napadanje protirevolucionarjev, ki so branili takratno Domovino Kraljevino Jugoslavijo. To resnico današnja levica označuje kot izmišljotino in večina mladih, ki so bili »izobraževani« v enoumju Titoizma, tega ne registrirajo kot efektivne zgodovine in realnega dogajanja.

Čas bi bil, da se streznimo in postavimo stvari v njih okvire, da bo tudi neuki narod spoznal stanje in ločil zrnje od plevela. Vlada nam namreč plevel socializmov, ki nima prostora v hramu demokracije. Nujno je postaviti VSE socializme (levico) izven zakona in uvesti njih prepoved v političnem delovanju pluralnih strank. Osebno lahko po mili volji razlagajo svoja utopična videnja levice, nikakor pa ne smejo tega udejanjati organizirano v nasilnih masah in, kar je najvažnejše, nimajo vstopa v hram demokracije, ker enoumno nasilni. Demokracija lahko prenese vse nenasilne stranke v svojih nedrih, socializmov pa, ki so v glavnem enoumno nasilni v uničevanju prav pluralizma  demokracije, ne more prenesti. DEMOKRACIJA (pluralizem) ni mogoča z LEVICO, ker jo ta, s svojim enoumjem, IZKLJUČUJE! Tega dejstva pa naša »Desna sredina« nikakor ne upošteva in venomer ponuja roko LEVICI, katero jo potem, v končni fazi »dogovora, ali kompromisa«, spretno ne sprejme ter uvede totalitarizem enoumja. Pri nas nazorno dokazano z »Dolomitsko izjavo«. Levica se enostavno vedno otrese vseh priveskov, ko ji odslužijo. Prve izkušnje z levico so bile že pred vojno, a za nas so važne tiste v času odpora TIGR-ovcev, kjer se je levica skušala polastiti njih zares narodnoosvobodilne organizacije, z uvajanjem revolucionarnih razrednih gesel, čeprav TIGR je bil le nacionalistično (narodnjaško) orientiran, in so bili njegovi člani in somišljeniki vseh razredov, kjer ni primanjkovalo trgovcev, uradnikov, obrtnikov, vsekakor meščanski in tudi kmečki ter delavski sloj, da o intelektualcih ne govorim. TIGR je bil demokratično pluralen, torej NEIDEOLOŠKI, zato se ni čuditi, da ni bil v sozvočju s partizanstvom, ki je bilo prežeto s politkomisarji v službi Sovjetskega internacional-socializma. Ob napadu na Kr. Jugoslavijo, še v zavezništvu z nemškim in italijanskim nacional-socializmom, potem pa le v konkurenci. TIGR je bil za OF moteč in odločen za »likvidacijo«. Pri tem je imel levjo vlogo dr. Aleš Bebler oz. KPS(b), ki je pazil, da bi se ne pridružili v OF vidni intelektualci »desne sredine«, bolj katoliško umerjeni, kot n pr. Max Rejec (gl. »Partija in Tigrovci« Tatjane Rejec) ali Stanko Vuk (gl. »Anatomija političnega zločina« Martina Breclja) idr., ki so verjeli v kuliso NOB-OF. Kljub bridkim izkušnjam z levico, še danes »desno sredinci« legitimirajo enoumni socializem in ga sprejmejo, kot komponento v demokratični parlament, ki takoj izgubi pluralno funkcijo, ker enoumna levica ne priznava (ker že izvorno ne more) nenasilnega pluralizma in je v permanentni konspiraciji prevzema absolutne oblasti.

Po poskusu obnovitve Slovenske Ljudske Stranke, se nam res obeta okrepitev desnega političnega pola, toda, po mojem mnenju, glede na izjave marsikaterega pripadnika te stranke, da je ta izrazito »desno sredinska«, bo s tem onemogočen bolj korenit odpor do LEVICE in bo ta imela še vedno legitimnost in odprta služnostna vrata pri SLS, za konspiracijo proti demokraciji, s katero se izključuje. Kot sem že večkrat opozarjal, na podlagi zgodovinskih dejstev, se LEVICA ne bo nikoli prilagodila demokratičnemu pluralizmu in bo napadalni tujek v parlamentu ter s tem problem in ovira zaželenega napredka in blagostanja v državi. Nujna je danes popolna prenova šolskega sistema in posledično usmerjanje razmišljanja otrok v nacionalno zavest in ponos nacionalne identitete pri DOMOVINSKI vzgoji, za obuditev pokončne in trdne slovenske osebnosti, ki kronično primanjkuje. Veliko je resorjev državne uprave, ki rabijo korenito preobrazbo. Administrativni del le te, je pretežno levičarski, kar otežuje normalno delovanje vlade, če bi ta bila desna ali desnosredinska. V Reporterju je bilo napisano, da se Madžar Orban ne strinja s Poljakom Lehom Valeso. Zakaj? Ker Leh Valesa je še vedno desno sredinski (v njegovih časih je bilo to nujno, glede na komunistično močno prisotnost) in naj si bo Orban in voditelji današnje Poljske, so spregledali, da desna sredina legitimira levico, zato na Poljskem ni več levice v Parlamentu, kar pomeni zmago demokracije, z odpravo vsakega enoumja. Ista težnja je na Madžarskem in pri drugih Višegrajskih. Le Slovenija vztraja z opozicijsko »desno sredino«, ki je ovira politiki rešitve EU držav, grožnje napada islamske teokratske horde v odkriti povezavi z levico partizan-đihada. Ni naključje, da Slovenija, ki je izraziti del srednjeevropske kulture in civilizacije, ni vključena v Višegrajsko skupino, čeprav tja nedvomno spada in je bila povabljena. Da se ni pozitivno odzvala, kar bi bilo ne le logično, ampak povsem pametno, je eklatanten dokaz, da je v rokah kom-islamistične leve nomenklature, ki jo načrtno degradira na vseh bistvenih področjih državotvornosti in nacionalnega realnega interesa, z izničenjem, pri mladih generacijah, domovinskega čuta in instinkta obrambe pred napadom tujih okupatorjev neciviliziranega tretjega sveta, islamskega teokratskega totalitarizma v navezi z domačimi ne-nacionalnimi levičarji. Odpor socialistov proti Poljski in Madžarski v EU parlamentu, je nedvomno podprt tudi od omahljivcev »desne sredine«, namesto podpore izraziti desnici Višegrajcev, ki so prava obramba invazije Stare Celine, ki ji grozi postati Eurabija.

Premislimo, preden gremo na volitve, četudi pokrajinske. Uničimo levico in radikalizirajmo nacionalno desnico, brez odpustkov »desni sredini«, drugače bomo uničeni kot SLOVENCI.