Aljoša Dragaš ob smrti IPF: “Gre za tipično MB soap-opero z realnimi liki! Epilog: zadnji žebelj v (politično) krsto Fištravca!”

Svoj pogled na trenutno situacijo v Mariboru je podal tudi naš kolumnist, ki se ukvarja s pretežno mariborskimi temami in gost v oddaji “Eksploziv”, kjer nam je razkril svoj pogled na dogajanje v zvezi z ti. vstajami leta 2012 in od takrat naprej, Aljoša Dragaš.

“Najprej bi rad poudaril, da nisem avtor anonimke, ki te dni kroži po medijih, niti imam z njo kakršno koli zvezo. Vest o smrti Irene Polak-Fištravec me je doletela doma, za računalnikom, sem se pa v neposredni bližini- povsem nevede- peljal malo za tem, ko je prišlo do tragedije. Smrt nekdanje žene sedanjega– in močno upam, da kmalu tudi nekdanjega- župana je vsekakor izguba za kulturniško srenjo drugega največjega slovenskega mesta. Krasil jo je predvsem lep glas in uravnotežen nastop, kar se je zadnja leta najbolj opazilo na že močno načetem Festivalu Lent, ki mu je s svojo uglajenostjo in prodornostjo dajala dodano vrednost.”

O anonimki:

“Treba je biti realen in objektiven: zapis je po svoji strukturi predvsem pamflet. Začne se s suhoparno opredelitvijo dejstev, nato pa brž nadaljuje s patetičnim sočutjem do žrtve, ki je bila to vedno, vselej in povsod in ni s svojimi dejanji v ničemer pripomogla k takemu razvoju dogodkov, huh. Ni bila manično depresivna, kot mi je denimo nekoč razkrila najlepša mariborska novinarka, Branka Bezjak, ki je potem na sodišču to neprijetno dejstvo zavila v celofan “sej takrat sva se lepo pogovarjala”. Ni bila aktivna na spletnih omrežjih, denimo na Večerovem forumu, kjer naj bi delovala pod vzdevkom “Valvazora Janeza”, kjer je protestnike- tiste, ki nis(m)o hoteli (p)ostati vstajniki- pošiljala v hosto, zaradi česar s(m)o se mnogi na FB in drugje oklicali za “hostarje”. Kje pa! Za časa vstaj, ko so zavedeni ljudje bili svoje bitke po ulicah Maribora, seveda ni bila v klubu KGB, kjer so si– enako kot kasneje v CAAPu na Studencih- po principu fevda delili “Maribor po revoluciji”. Vse to se nikoli ni zgodilo, čeravno je vse skupaj v lokalnem tv studiu, pred foto-tapeto, potrdila prav sama. Od tu tudi ritem zapisa, ki v dramoletu kaj kmalu doseže vrh, posledično tudi tragičen konec, v katerem se popolnoma poistovetimo z žrtvijo. Po drugi strani pa…”

Po drugi strani…

“Po drugi strani pa je vse to res. Vsaj, kar se z mojega zornega kota tiče. Če damo na stran, da je nekdo hotel aktivirati Maribor k uporu zoper aktualno mestno oblast in da večina tukajšnjega življa eksistira na premici Ljudski vrt- telenovela, ki jo je pač nekdo prelil na papir, v bistvu nismo daleč od resnice. V Maribor si najmanj enkrat na leto povabijo Đorda Balaševića, ki ob vsesplošni evforiji publike nabija, kako je princip isti, vse ostalo pa nianse. Nič drugače ni v tokratni zgodbi: Gracielito, iho, miho, Fernanda in v zadnjem času tudi Ezruja, Bilaro in Čansu so pač zamenjali Irena, Andrej, Darko, Saša, Marko in Simona- s tem, da niso izmišljeni liki in vsaj eden med njimi nikoli ne bo imel pravice do popravnega izpita– nihče pa ni načel, da je županovanje Andreja Fištravca od samega začetka en velik Trumanov show– pardon, Fištra show- v katerem lutke mislijo, da spremljajo lutko, lutka pa obratno.”

Zakaj torej verjameš v navedbe?

“Iz preprostega razloga: ker se je isto oz. enako dogajalo meni. Kar opisuje anonimka, sem doživel na lastni koži. Vdor v računalnik, kopiranje oz. krajo osebnih podatkov, ponarejanje osebnega FB profila, iz katerega so potem– najverjetneje v članku omenjeni ljudje- naokrog pošiljali grožnje in žalitve. Po zaščito sem se obrnil najprej na policijo, potem na tožilstvo, kasneje na sodišče. Brez uspeha. Ker sem že omenil najlepšo mariborsko novinarko- nekdanjo urednico strani Maribor časnika Večer, Branko Bezjak- naj mi bo v zvezi s tem dovoljeno povedati še nekaj: zgroženo mi je pripovedovala, da “kaj takega pa res ne moreš objavljati”, na vprašanje, kako to, da so bile pred strmoglavljenjem Kanglerja udarne teme Večera cele psihoanalize takratnega župana, pa je nerodno mencala, se naivno sprenevedala in ni vedela odgovoriti. Ali pa(č) ni hotela. Ko so me kasneje njeni sodelavci na Štukljevem trgu javno zasmehovali, sodišču pa kasneje- ker so bili ujeti v objektiv- ponudili čisto drugačno zgodbo, sem jih z napačno navedbo namerno zavedel, njihova ( zaničevanja polna) reakcija pa mi je dala vedeti, da zelo dobro vedo, kaj in kako je na stvari. Govorim o drugem poskusu samomora, ki je v anonimki omenjen kot incident v garaži. V tej smeri gre potem tudi medijsko poročanje po smrti nekdanje soproge zdajšnjega župana: objavljajo se “In memoriam” in podobno, v stilu “O pokojnem samo dobro”, pozablja pa se realno stanje in razvoj dogodkov, za katerega režimski mediji nikakor nočejo prevzeti svoj del odgovornosti.”

Kako bi potem opredelil razvoj dogodkov?

“Kot sem že povedal, gre za tipično MB soap- opero z realnimi liki, ki- tudi če bi hoteli– ne bi mogli bolje uprizoriti slepe ulice, v katero je zašla nič-več-vstajniška oblast. Ne bi se hotel preveč spuščati v družinsko tragedijo Polak- Fištravčevih; starši me niso tako vzgojili, to pa poudarjam zato, ker so se najožji člani Fištravčevega štaba– v sodelovanju z nekaterimi novinarji Večera- tudi javno norčevali iz, denimo, tragedije naše družine, konkretno moje brezposelnosti in še huje- smrti mojega očeta.

Županu Fištravcu zato svetujem– pravzaprav ga naprošam- da odstopi; da kot Truman odpre tista vrata, se nakloni in nam zaželi vse dobro. In da ne zastavlja več svoje akademske izobrazbe za pod-, nad-, uber-, unter-, podn-, v senci- in foto-župane! Kar je bilo, je bilo; nihče mu ne bo zameril, situacija je bila težka, malokdo bi si upal vzeti vajeti v svoje roke. Mariborčani s(m)o dobri ljudje; pametni, razsodni in sočutni, ko je treba. Nis(m)o zamerljivi, znajo oprostiti, predvsem pa nis(m)o butli iz vsakokratne humoristične epizode v anonimki omenjenega lokalnega radia. “In case I don’t see you: good afternoon, good evening, and good night!”, bi se zdel lahkoten, pa tudi fer izhod iz vsega. V nasprotnem primeru se bo pač pokazalo, da je bil samomor Irene Polak- Fištravec kot vse kaže res zadnji žebelj v krsto. A, kako ironično, ne v njeno, temveč tisto ( politično) njenega nekdanjega moža.”

Eden največjih poznavalcev mariborske politično-medijske scene, publicist in kolumnist portala, ki ga ravnokar berete, Aljoša Dragaš.