Jože Dežman – ovira na poti pietete in sprave

Piše: Sebastjan Erlah, publicist

Lani oktobra je v javnost butnila vest, da sta februarja 2013 nekdanji direktor Sove, Damir Črnčec in nekdanji direktor Arhiva RS Jože Dežman tajno mešetarila okoli sporazuma o predaji arhivskega gradiva Sove Arhivu RS in sicer tako, da bi se moralo s Sove prenesti tudi gradivo nekdanje SDV, kar pa se z intervencijo mimo vlade ni zgodilo. Udbovski dokumenti so tako ostali na Sovi.

Takrat je mnoge presenetila, ne samo Črnčeceva sumljiva vloga v celotni zgodbi, temveč ali predvsem sumljiva vloga Jožeta Dežmana, ki je veljal za uglednega zgodovinarja, ki se tako ali drugače postavlja po robu komunistični kontinuiteti z razkrivanjem njihovih vojnih in povojnih zločinov oz. genocida nad slovenskim narodom. S tem naj bi Dežman ogromno pripomogel k pietetnemu odnosu do žrtev krvave morije kot tudi k narodni spravi. A kot bomo videli, je Dežman na tej poti prej kot ne ovira, saj je njegova vloga, tako kot pri očitnem skrivanju udbovskih dokumentov, tudi v primeru razkrivanja povojnih pobojev in reševanja problematike vojnih in povojnih morišč, prav tako naravnost obskurna.

Širši javnosti manj znan vir, Zbornik župnije Sv. Jurija Stara Loka iz leta 2015, v članku Janeza Pintarja Starološka fara – kraj prikritih grobišč, katerega objavo je Dežman želel preprečiti, kljub temu, da razen avtorja in urednika zbornika za članek ni vedel nihče (le po kakšni metodi je Dežman vedel, da naj bi bil članek objavljen?!), navaja, da je bila škofjeloška komisija pri odkrivanju vojnih in povojnih morišč tako uspešna, da je prekosila celo državno komisijo, katere predsednik je bil Dežman. Nadalje Pintar navaja, da takrat – gre za obdobje med 2002 in 2005 – nihče na državni ravni ni imel nikakršnega načrta in ideje, kaj naj bi na tem področju sploh počel, za razliko od škofjeloške komisije, ki je naredila in uspešno izvajala svoj načrt urejanja izkopavanj morišč, ravnanja z žrtvami in svojci žrtev pobojev. V zaključku Pintar za naprej predlaga ustanovitev neodvisnih komisij, ki bi se ukvarjale z razkrivanjem morišč in bi urejale vse potrebno na tem področju. Pri tem naj bi po njegovo sodeloval Študijski center za narodno spravo, nikakor pa ne tiste inštitucije in posamezniki, ki glede tega zavajajo. Pintar sicer poimensko ne imenuje Dežmanove komisije in njega osebno, a se iz konteksta celotnega besedila da z gotovostjo sklepati, da je mislil prav nanj.

Še posebej to dejstvo in tudi obskurna vloga Dežmana kot ovire na poti pietete in sprave zasije v lanskoletni polemiki med Dežmanom in filozofom Janezom Juhantom, sicer tudi predsednikom društva Združeni ob lipi sprave. Društvo se je oglasilo ob prekopu žrtev iz Hude jame, kjer so med drugim zapisali, kar smo zasledili že v Pintarjevem članku, in sicer, da »komisija v sedmih letih ni pripravila projekta, kako žrtve skladno s temi standardi pokopati, kar razodeva njen negativen odnos do žrtev in svojcev,« ter nadaljujejo, da je komisija »na koncu iz časovnih razlogov izsilila prekop na pokopališče Dobrava pri Mariboru, čeprav za to v javnosti ni bilo soglasja in taka odločitev za svojce žrtev ni sprejemljiva.«

Očitno ima Dežman takšen vzorec ne delovanja, če pa že kaj naredi v smeri pokopa žrtev – roko na srce, v vseh teh letih, kar se s tem ukvarja ni bilo na tem področju narejenega praktično ničesar – pa to naredi v duhu kontinuitete, kakor opozarja Juhant glede Dobrave, da je »sprehajalna aleja /…/ zgrajena preko zakopanih po vojni pomorjenih žrtev, tako da sprehajalci hodijo po teh žrtvah, ne vedoč, kje hodijo, kar je necivilizirano in nespodobno.« Ali po domače: Dežman, sicer nečak partizanskega narodnega heroja Antona Dežmana – Tončka v svoji zvestobi režimu še nadalje skrbi, da se tepta žrtve vojnih in povojnih pobojev, s tem pa tudi njihove svojce, kar pa je hkrati v posmeh tako opevani narodni spravi in pieteti do pobitih nedolžnih ljudi.