“Študentski protest” pred rektoratom UM s podpisom sil kontinuitete

Piše: Aljoša Dragaš, kolumnist

Za ta ponedeljek napovedani protest pred rektoratom mariborske univerze- zaradi domnevno spornih zadnjih potez mariborskega rektorja Igorja Tičarja- so Študentsko društvo Iskra, Kolektiv Pizda! in Ženski lobij Slovenije točno opoldne tudi izpeljali. Pri tem so jim asistirali Zofijini ljubimci in še nekaj znanih obrazov iz dogajanj ob koncu leta 2012, ti. mariborskih vstaj. Za popoldne so- kot sami sebi poimenujejo- aktivisti in aktivni državljani v ideološki bazi, uradno poimenovani CAAP ( Center alternativne in avtonomne produkcije) napovedali še okroglo mizo “Kako strpni smo do nasilja in kako nestrpni do žrtev?”.

Točno 169 ljudi je na spletnem družbenem omrežju Facebook izkazalo zanimanje za dogodek, 68 jih je potrdilo udeležbo, kakšna četica mariborskemu filozofu Borisu Vezjaku najbolj zvestih pa se je potem dejansko prikazala pred zgradbo rektorata Univerze v Mariboru.

Kot je že znano, jih moti, da mariborski rektor Igor Tičar ni sankcioniral dr. Teodorja Lorenčiča, ki naj bi izvajal spolno nadlegovanje in mobing nad zaposlenimi, temveč je obe domnevni žrtvi, ki sta Lorenčiča tudi prijavili, degradiral na 10 plačnih razredov nižji delovni mesti. Eden od njiju, Alen Vidonja, je medtem že podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, usoda Petre Ujčič, prijaviteljice spolnega nadlegovanja, pa je še nedorečena. Menda gre za hčerko znanega in propadlega mariborskega televizijca Janeza Ujčiča.

Rektor sedaj še toži profesorico in sindikalistko Marijo Javornik Krečič, ki je opozarjala na hude kršitve in naj bi se na Univerzi v Mariboru borila za izenačevanje pravic zaposlenih.

V svojih nagovorih govorci niso odstopali od zdaj že standardiziranih vzorcev take “scene”; na tapeti so bile zle sile, ki da so se zarotile proti vsemu svobodoljubnemu in svobodomiselnemu, od vsega povedanega pa velja zlasti izpostaviti, da tudi tokrat ni šlo brez dnevne politike, ki da se skriva v ozadju. Poleg zdaj že dežurnega krivca ( uganili ste: SDS), je skrajnim levičarjem, ki so samo podaljšana roka trenutno vladajočih, v zgodbo uspelo vplesti celo novo izvoljenega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki da je simbol seksizma na pohodu.

Kaj je bilo torej sporočeno javnosti?

Nič novega. Gre za: napad na akademsko razpravo študentov; za preprečevanje javne diskusije; za mobing; za spolno nadlegovanje; za seksizem; za moralno in osebno diskvalifikacijo in degradacijo; za dogodek, ki odraža stanje duha v družbi.

V bistvu so protestniki pred vhodom v rektorat samo prebrali svoje spletne pozive, nato pa jih – kako luteransko – nabili- no, nalepili- na vhod, kar da naj bi prekinilo molk akademske skupnosti, ki da je posledica zanemarjanja kritične družbene vloge intelektualcev in univerze, strahu pred izgubo službe in povračilnimi ukrepi.

Ideološkega predznaka, ki kar vpije iz vsake napisane in izgovorjene besede, ni bilo moč ne spregledati ne preslišati. “Čas je, da se upremo kršenju osnovnih delavskih pravic, patriarhalni dominaciji in nenehnemu reproduciranju neenakopravnih družbenih odnosov. Pomembno je organiziranje in povezovanje študentov in študentk, profesorjev in profesoric in drugih zaposlenih na Univerzi. Ne glede na heterogenost je potrebno stopiti skupaj in se zavestno zavzemati za avtonomno in pravično Univerzo v Mariboru.”

Med kolektivci in sindikalisti ter vsemi ostalimi, ki so v roke prijeli mikrofon ( vsega skupaj se jih je izmenjalo 6 ), neke razlike v sporočenem ni bilo. Vse povedano lahko strnemo v eno samo visokoletečo in dnevno-politično misel: “Pasivnost na mariborski univerzi je med drugim odraz splošnega stanja. Tudi med mariborskimi študenti. Popolna neodzivnost študentskih organizacij, društev in drugih študentskih predstavnikov, od katerih pričakujemo, da bi v takih primerih ukrepali, je pokazatelj popolne paraliziranosti in ignorance študentskih predstavnikov, ki sploh ne vedo, kaj se dogaja na njihovi univerzi, ali pa jim je povsem vseeno.”

Zanimivo. Morda pa težava ni v študentih, ki so za časa tega vesoljnega uravnoteženja mirno srebali kave in kuhančke po okoliških lokalih. Morda je težava v tem, da jim “aktivni” ne predstavljajo izziva; da niso dovolj atraktivni. Kot vse kaže, se izbrana četica zdaj že izurjenih intelektualcev (Friderik Klampfer, Boris Vezjak, Vesna Vuk Godina, Samo Bobek) , tega zaveda, saj so bile parole – prej kot visokoletečega salonskega levičarstva vredne misli- le nerodne izpeljanke malodane ponarodelih neumnosti lokalne komercialne radijske postaje, ki jo poznavalci povezujejo tako s proslulim LDS omrežjem, kakor z organizacijo in izvedbo vstaj, kot tudi nekatere prej omenjene. “TIČA(r) VUN!” vsekakor ni nekaj, kar bi zadovoljilo marsikoga, ki je v življenju že obrnil list papirja.

Če pogledamo izjavo rektorja Igorja Tičarja v tem kontekstu, njegove besede dobijo globlji smisel. “Če mislijo nekatere organizacije iz Ljubljane in drugega okolja v Mariboru uprizoriti šov, ga pač bodo uprizorile. Pravica iti na ulico je splošna. Ne bom pa pustil, da bo ulica vladala univerzi,” je povedal slovenskim medijem.