Četrt stoletja Slovenije: Cerar sreča Potemkina. Na železniški postaji. V Murski Soboti.

Aljoša Dragaš, publicist

Ugasnili so žarometi, govori izzveneli, parole polarizirale, visoko leteče fraze pa padle na tla kot jesensko listje. Vmes so novi/ stari kolonizatorji snedli dobrote s predstavniki nam enakovredno zmedenih novih tvorb, za katere še zdaj ne vemo ali so benigne ali maligne. In potem je v ponedeljek sledila šiba božja, opomnik, balaševićevski “Netko to od gore vidi sve”, če smo že v obdobju Festivala Lent, ki je ravno tako ena od proslulih platform za dokazovanje družbeno-politične veljave in na kateri te dni gostijo omenjenega panonskega mornarja. Le kaj se je zgodilo, ste pomislili, kje je catch?

Nič takega, iztiril je vlak. Ni prvi, še manj zadnji. Navsezadnje, kdo se pa pri nas še sploh vozi z vlaki?? In če se, kdo se vozi med Mariborom in Dravogradom?? In vlak, ki je iztiril zgodaj zjutraj 27. junija 2016- natanko 25 let in dva dni zatem, ko je zajokala in oči odprla drobcena, tresoča se Slovenija- je za to najboljši dokaz.                                                                                   V njem so bile- reci in piši- tri osebe. Strojevodja, sprevodnik in potnik. Ki so preživeli iztirjenje, potem ko je vlak zapeljal na večji nanos mulja na progi, zaradi česar je iztiril vagon, ki je trčil v čuvajnico ob progi. Huh! Na težko dostopnem odseku pri Svetem Danijelu. Bemti, sliši se kot predložek za vestern. In ker je istega dne umrl Bud Spencer, se takoj popravljam: sliši se kot predložek za špageti vestern. In vesterni so zgodbe o kolonizaciji.

Brez skrbi; niso prevažali zlata, niti bojda pomembnih načrtov, zaradi katerih naj bi bila potopljena Luzitanija, še manj pomembne bogataše, zaradi katerih naj bi potonil Titanik. Njihova vrednost se skriva drugje: bili so v dizel motornem vlaku na neelektrificirani progi. Kar nas odpelje dva tedna v preteklost, na obnovljeno progo Pragersko- Hodoš, po kateri se je s svojim spremstvom kot prvi zapeljal prvi med bojda enakimi. Z majhno, a pomembno razliko- v elektro motornem vlaku!

Z vlaki, vidite, je križ; kako jih opredeliti? Koliko premorejo civilizacijskih vrednosti, toliko je simbolni pomen pogojevan z družbeno- političnimi okoliščinami. Zgodovinsko gledano je vlak vsekakor simbol napredka. Vsaj na Zahodu. Drugače je na Vzhodu, ki si ga- vsaj to je treba priznati- Zahod nenehno želi podrediti. Zato je, vsaj kar se vlakov tiče, njegov antipod. Kolektivni spomin v grobem: Zahod je pretkan, ponuja Stephensona, Hitchcocka in Leana, zapeljuje z Agatho Christie. Vzhod, nasprotno, je brutalno direkten: Stalin, Tito in Kim il Sung. Povedano drugače: zahodni vetrovi prinašajo tehnično kulturo, film noir, eleganco in (anti)heroizem, vzhodni pa diktature, agitpropovske zgodovinske premike in družbeni design.

Ne verjamete? Poglejte samo v filmsko umetnost; kje najdete neskončne, dolge kadre in velike in srednje plane v, na, ob, pod in za vlaki? Točno; v Doktor Živagu, ki je natančen povzetek prej opisanega družbenega dizajniranja. Kje še so vlaki v glavni vlogi? Točno; v naslednji diktaturi, ko sovjetski svetovni komunizem trči v nemški nacional-socializem. Znameniti Schindlerjevem seznam ali pa Amen Coste- Gavrasa, v katerem vlakovne kompozicije drvijo sem ter tja po Evropi, sta za to najboljši dokaz. Tja polne, nazaj prazne: Drang nach Osten ali Drang nach Krematorium, razlike ni (bilo).

Ko so po drugi svetovni vojni “osvobajali” narode srednje, vzhodne in južne Evrope in Azije, je bilo še huje. Če je na Zahodu vlak oblastem služil samo kot stopnica pri glancanju družbenega imidža ( iz konja v kočijo, iz kočije na vlak, iz vlaka v avtomobil, iz avtomobila v letalo, iz letala k raketi), je bil na Vzhodu ta malodane oblastniški fetiš.

Saj veste, saj poznate: udarniško so se gradile proge, potem pa je na filmskem traku tam neko drugarico Stojanko- hčerko kake filmske interniranke, ki je za potrebe propagande preživela tudi krematorij- upodobila Milena Dravić, ki ji je- tako udarniško nedolžno, skoraj kot Samo Vesni- uletaval kak makedonski Milče v podobi Ljubiše Samardžića. Katerega filmski oče je spet kot za šalo zmitraljiral 224 Nemcev, 132 Italijanov, 65 ustašev, 64 četnikov, 12 belogardistov, 11 domobrancev in tista dva zalutala Romuna, ki sta pač imela to nesrečo, da sta po čudežnem povratku iz Stalingrada ravno njemu stopila pred merek.

In naravnost v vso to zmes je potem zapeljal…vlak, kaj pa drugega. Enkrat je bil to Modri vlak s Titom na čelu, drugič pač na liniji Maribor- Kraljevo obratujoči “Vlak Bratstva in Enotnosti”. Špalir po mestnih ulicah je bil samoumeven, kajpada; enako je bilo na Kitajskem, enako v Stalinovi Rusiji, enako v Severni Koreji, kjer sta ob tem kar dva od treh Kimov trpela za paranojo, ki se ji je reklo strah pred letenjem. Zaradi možne sestrelitve, menda. Pač ljubezen (do) naroda.

Problem je nastal, ko so veliki vodje- kot bi temu rekli v po cinizmu bratski južnoslovanski skupnosti- vrnili pasoš, “bacili kašiku”, jih je vzela Matilda. Treba je priznati; od vseh proizvedenih žalosti omenjenih diktatur je bila naša še najbolj pristna. Modri vlak je prvi obstal, kmalu še Vlak bratstva in enotnosti; na prvega so deževale rože, ob drugem s(m)o vzhičeno mahali s čepicami in ruticami. Ko so naslednjič na kaj metali rdeče nagelje, je bila to tankovska brigada, ki je- usoda ima smisel za ironijo- po avtocesti Bratstva in enotnosti iz Beograda gazila proti Zagrebu in Ljubljani; od takrat naprej smo si mahali z orožjem.

Kar nas je rešilo, je bil humor; uporniški duh je hkrati z vožnjo ne tako modrega vlaka proizvedel skovanko, zaradi katere si fasal 10-20 let. Če je z ostalimi sorodnimi diktatorskimi vlakovodji realsocialističnih kompozicij ljudstvo opravilo pretežno z norčevanjem iz imen ( vsi Kimi- il Sung, il Jong in un Jong- so postali gnus, gnoj in – tako po ljubljansko- un gnoj), je trdoživega Zagorca doletel “najdaljši grob na svetu”. Nogo je imel v Ljubljani, trup(lo) pa v Beogradu. Potem je padel še Berlinski zid in mislili smo, da smo s tem za vselej opravili.

Pa nismo! Na to nas je spomnil Miro Cerar, ki se je jagodnemu izboru pridružil ob odprtju obnovljene proge Pragersko- Hodoš; elektrifikaciji tega odseka, če smo bolj natančni in primerno PR-ovsko umeščeni v niz dogodkov, s katerimi slavimo četrt stoletja obstoja slovenske države. Če vzamemo v obzir, da je dovršitev kapitalnih projektov vezana na odmevnost in da je v normalnih družbah oboje namenjeno širši javnosti, bi najbrž vse skupaj še pogoltnili. Tako pa sodimo med tiste prežete s korupcijo in klientelizmom, kjer odmevnost zamenjajo s pompoznostjo. Nekoč ideološko, danes pa volilno- promotivno obarvano, kar je ob vladanju istega/ enakega kadra edini možni rezultat.

Da kislost ugriza v jabolko ne bi doletela vladne PR-ovce, bi najprej morali vedeti, v kaj se spuščajo. Za začetek bi bilo dovolj, če bi si prebrali izjemen zapis nagrajevanega hrvaškega pisatelja Jurice Pavičića, ki je v kolumni “Nagibni za Balkan” nekaj let po prelomu tisočletja zaznal tragično usodo uvedbe nemško- kanadskih nagibnih vlakov na hrvaške tire.

Zgodba je s tehnične plati precej podobna “našim” Pendolinom: vlaki lahko dosežejo hitrosti tudi okrog 200 km/h, a kaj ko jih razvijejo le na odseku ali dveh. Povedano drugače: če so vlaki v zgodovini med prvimi vozili tudi po tirih na slovenski in hrvaški zemlji, to še ne pomeni, da so vozili po Sloveniji ali na Hrvaškem. Zato je družbena plat spoznanja še bolj pogubna. Dobesedno.

Naj spomnim: mladca, ki za lokalni vlak nista imela ne denarja, še manj vozovnic in sta ga zatorej morala zapustiti, sta tam nekje, kjer Lika preide v Dalmacijo- sredi ničesar in blizu nikamor- iz maščevanja na tire zvalila skalovje. Nanj je naletela omenjena “pridobitev”, ki zaradi poškodb s krstno vožnjo ni zmogla nadaljevati. Poanta je bila jasna: nekaj, kar je navzven bleščeče, je navznoter gnilo; vlaki so bili javna pretveza, da sistem deluje; da država, katere primarna funkcija je zaščita vseh, funkcionira. Pa ni; namesto omrežja, ki je v namen posamezniku, je vzklilo omrežje, ki je v namen posameznikom. Kar je tisto, kar nas ločuje od razvitega sveta. Ne tehnični nivo. Principi.

Serija bizarnih nesreč je rezultirala s strahotno tragedijo, imenovano “vlak smrti”: iztirjenje nad Splitom je ob 55 poškodovanih terjalo življenja 6-ih oseb. V vlaku umre 18-letno dekle, katere očeta ubijejo v simbolu upora prej ome(n)jenim režimom, katerih simboli so že omenjeni vlaki. V Vukovarju! Kamor se bo nekaj let po njegovi smrti pripeljal prvi hrvaški predsednik dr. Franjo Tuđman. Z vlakom! Pa ne navadnim, ampak agitpropovsko mašinerijo, imenovano “Vlak miru”. Kompozicijo istih 21-ih vagonov, s katerimi je že pred tem, kakih 20 dni po hrvaški osvobodilni akciji “Nevihta”, privihral v kaj-mislite-kam? Split. Z “Vlakom svobode”. Tako sta oče in hči na srhljivo simbolni način povezala stranpoti post-jugoslovanske družbe. Vlaki brez voznega reda, če me razumete, bodo postali naša stalnica.

Progo poznam na pamet, je tako rekoč proga mojega življenja, tudi letos sem se peljal po njej. Več let zapovrstjo sem opazoval zverižene ostanke “vlaka smrti” in preko njega tipal družbeni utrip. “Danes, s časovne distance, se nam zdi vlak kot srhljiva (pris)podoba nečesa, kar ne bo nikoli prišlo; spremembe zavesti, ki je nikoli ne bomo dočakali”, so mi povedali v Splitu. “Ne toliko Godot, kot Potemkin; predstava za javnost.” In Tuđman, nekdanji Titov borec, je bil prvi v nizu in hkrati živi dokaz, da avtoritarnost rojeva avtoritarnost. Svoj vlak, svoj agitprop, je nujno potreboval. Le 2 leti preden bo z na vlak natovorjeno svobodo dosegel Split, bo s skandiranjem 10 tisočih s tamkajšnjega stadiona pregnan: “Vrati nam struju!”

No in “struja” ( elektrika) je tisto, kar je pognalo tudi izbrani vlak izbrancev Mira Cerarja. Njegovi PR-ovci bi morali poznati zgodbo, ki jo pripovedujem. Pa je niso. Brez zadržkov so zrežirali dogodek; na dispozicijo so bili režimski novinarji in državniki. Sedli so torej v ta Pendolino, ki je- kot hrvaški “nagibni” in Titov “Modri vlak”- proizvod tuje pameti, ki naj simbolizira domači “napredek” in se po progi- čez natanko 32 nivojskih prehodov in mimo 19 nenivojsko urejenih križanj, drseč po približno pol milijarde eurov– zaleteli v sobotainfo.com.                                                                                      Saj razumete; v medij, ki- vsaj kar se vladnega odnosa do vzhodne kohezije tiče- deluje sredi ničesar in blizu nikamor. Ki jim je dokazal, da tamkajšnje občestvo sicer že ve za Godota, od zdaj naprej pa- prav tako po zaslugi vlade Mira Cerarja- tudi za Potemkina. Zakaj?

Poročali so o “prenovi” propadajoče stavbe tik ob železniški postaji v Murski soboti, kjer je bilo osrednje prizorišče bleščeče slavnostne otvoritve za politično levosučne gloryhunterje. “Saj ni res, si mislite. Pa je. Celotno pročelje stavbe, ki je zaradi birokratskih zapletov ne morejo niti porušiti, delavci tik pred temo opremljajo s potiskanimi ceradami, ki nizajo hvalospeve zaključenemu projektu. Če že težave ne morejo rešiti, jo bodo organizatorji prireditve vsaj skrili”, strnjeno zapiše novinarka Samanta Gomboc.

S strani istega portala smo potem izvedeli še, da omenjena stavba ni bila edina potemkinovska mojstrovina. To je še s podatki o gradnji in izvedbi projekta potiskan električni vlak, ki vsem slavospevom navkljub, vendarle ne bo dosegal hitrosti do 160 kilometrov na uro, kot je bilo obljubljeno. Zakaj? Ker- zaradi odločbe Upravnega sodišča- ni daljnovoda. Zato bodo vlaki med Mursko Soboto in Mačkovci vozili počasneje, sicer bi- ne boste verjeli- prebivalci imeli težave pri oskrbi z električno energijo. Povedano drugače: “Vrati nam struju!”

Pa so se oblasti menda odločile, da na obnovljene tire vrnejo preživete, lepljive in zatohle gomulke in motorke. Tiste, ki se prevračajo sredi ničesar in blizu nikamor. Kjer zaradi malega števila potnikov ne bo negativnega efekta. Saj veste; z vlaki nihče ne potuje, uvodno iztirjenje je za to najboljši dokaz. V svetu je kaj takega bomba na naslovnicah. Pri nas? Levo spodaj!

Med kontinuiranim napredkom in enodnevnim agitpropom so Cerarjevi kalibri izbrali slednje. Kar pa naj vas nikar ne čudi- oblast pač pazi na svoje ljudstvo. Hitri vlaki, ki vas nimajo kam in za kaj prepeljati ali oskrba s šibko električno energijo- tu ni dileme. Vlada vas namreč noče radovedne, iskrive, igrive in mobilne; še posebej ne znotraj države. Potrebuje vas na marginah: ne site, ne lačne, apatične in obupane, a vendarle dovolj voljne, da boste lahko v sosednjih bastionih “gnilega kapitalizma” pridno delali in z davki krmili njena omrežja. Tudi železniškega, ki je samo pretveza, da sistem deluje. Tako kot na Hrvaškem ali pa v BiH, kjer so že leta 2010 nabavili prestižni španski nagibni Talgo, a samo vagone, brez lokomotiv. Se vsaj ne sprenevedajo, da vedo, kdo, kam in zakaj bi/bo obstalo kompozicijo premaknil, vodil.

Naše province so namreč antipod naše prestolnice brez prestola. Cerar bi se moral večkrat peljati z vlakom. Potem bi v istem Pragerskem morda dojel tragičnost poosamosvojitvene Slovenije. Vse tiste utrujene obraze, priklope in odklope, vso tisto tresenje, sestavljanje kompozicij, v katerih so lokomotive germanske, vagoni pa slovanski. Bolj si šel proti koncu, bolj zanemarjeni so bili, bolj ti je bilo jasno, kje si in kaj te čaka.                                                 Če je na prvem vagonu-restavraciji na displeju pisalo “Maribor- Ljubljana- Koper”, je z zadnjega visela tabla “Murska Sobota- Ljubljana”. (Pris)podoba na relaciji center- žalostna provinca je bila očitna: prvi malodane lakajski, zadnji z zatohlimi kupeji brez zaves, potrgano prašnimi sedeži, z nedelujočim regulatorjem toplote in zvočnikom brez Vala 202. In skromnimi, tiho pogovarjajočimi se ljudmi, s sendviči “za s sebo” in napitki v tetrapakih. Prezrt in zatrt modus operandi; nihče ni videl, niti hotel videti logike delovanja “nam vse, drugim še nekaj, ostalim nič”.

Še huje: od mojih zadnjih štirih “moderniziranih” potovanj v južne kraje ni niti eno trajalo manj kot 20 ur. Razlog? Nesreče. Pravi razlog? Samomori. Gorenjska, Dolenjska, Lika, Slavonija. Naše žalostne province, pozabljene od vseh, kjer ure in ure ob in v vlaku čakaš, da se bo kaj premaknilo. Pa se ne. In zato ljudem ostaneta dve možnosti: samomor ali odhod. In odhajajo, na takšen ali drugačen način.

Ko se je torej pri/od-peljal Cerar, je bilo to samo logično nadaljevanje politike istega pristopa. Za Modrim vlakom z britansko kraljico in jastogi, Vlakom bratstva in enotnosti, “nagibnim” in mrtvimi, Talgom, ki se nikamor ne premakne in Pendolinom, ki bi rad hitreje pa nima kje, so ostale samo seštevajoče se minute in ure vseh papirnatih tigrov, exYU expressov.             Z Brexitom in bureki na postajnih kioskih, družbo ne-enotnosti, mrtvimi ob progi, rajo, katere življenja se nikamor ne premaknejo in minutam in urami, ki bi jih rad koristneje porabil pa jih nimaš kje!

Ko smo potem izvedeli, da ob robu bleščeče proslave Cerar ni hotel sprejeti pisma lokalnega združenja delavcev migrantov, ki se bori proti krivičnim določilom dvojne obdavčitve, je bila to smetana na torto. Vlade so- vsaj na Balkanu- vlaki brez voznega reda, ki jih poganja kratkoročni efekt. Pogonska energija sicer ni drugotnega pomena, a izplen je pomembnejši.         Navzven Zahod, navznoter Vzhod; manj Godot, bolj Potemkin.                  In Cerarjevi so za to najboljši dokaz!