Eva Irgl: Postkomunisti s prikrivanjem zgodovinske resnice zavestno zaustavljajo razvoj Slovenije!

Nikakor ne pristanem na postkomunistično interpretacijo, s katero zastrupljajo generacije, da preteklost ni pomembna in da se je potrebno ukvarjati s sedanjostjo in prihodnostjo. Politična levica pri nas s prikrivanjem zgodovinske resnice in z ignoranco do teh vsebin,  zavestno zaustavlja razvoj in tako povzroča krivico vsem nam, zlasti pa mladim in prihodnjim generacijam, je dejala poslanka SDS Eva Irgl za znani hrvaški portal.

V nadaljevanju objavljamo preveden intervju s poslanko SDS in predsednico komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti Evo Irgl, ki je bil v dveh delih objavljen na hrvaškem portalu, imenovanem Portal Hrvatskoga kulturnog vijeća. Intervju je opravil Javor Novak, v hrvaščino pa ga je prevedel prof. Tomislav Mihalić. Intervju je bil objavljen v preteklem tednu.

Spoštovana, prihajate iz Vipavske doline, poznane po lepoti, izjemni tradiciji vinarstva, burji … Kaj vam predstavlja Vipava?

Najprej seveda moj dom. Vedno, ko se peljam iz Ljubljane, kjer preživim večino časa zaradi službenih obveznosti, v Vipavo, mi ob pogledu na Nanos, ki se vzpenja na desni strani, zaigra srce. To namreč pomeni, da prihajam domov med domače in meni drage ljudi. Med tiste, ki me poznajo že od otroštva in ne gledajo toliko name kot na političarko, ampak sem zanje preprosto Eva.  Kolikokrat obujamo spomine na čase, ko sem še pela v cerkvenem zboru ali pa vodila različne prireditve tako v Vipavi kot v Ajdovščini. Skratka, Vipava je moje zatočišče, ko potrebujem mir ali sprostitev.

Iz kakšne družine pravzaprav izhajate, v smislu vojnega in povojnega dogajanja?

Zanimivo vprašanje. Hvaležna sem zanj, ker ljudje marsikaj govorijo, pišejo po forumih, seveda pa brez preverjanja informacij. Torej, če zelo na kratko orišem družinsko sliko: Moj nono po mamini strani je bil partizan in v boju tudi ranjen. Po očetovi strani pa sem imela dedka, ki je bil nemški vojak, babica pa t. i. ukradeni otrok. Kot mladoletna je bila namreč internirana v Nemčijo, njeno ime pa je zavedeno tudi v knjigi o ukradenih otrocih. Njena mama, moja prababica je preživela Auschwitz, a nikoli ni dobila nobene odškodnine, čeprav je bilo pri nekaterih drugače. Njen mož, moj pradedek, je bil zaprt v Dachau in je imel  brata, ki pa so ga Nemci kot enega izmed prvih talcev s Koga ustrelili.

Kdaj ste vstopili v politiko?

Politika me je od nekdaj zanimala. Na televiziji sem spremljala soočenja in oddaje s političnimi vsebinami. Spomnim se, da sem že kot otrok z izjemnim zanimanjem poslušala pogovore doma, takrat, ko se je zaostrovala politična situacija v Jugoslaviji. Ves čas izhajam iz tega, da je dobro in koristno, če je državljan aktiven državljan. Da pomaga, da želi po svojih močeh prispevati za skupno dobro, zato tudi nikoli nisem mogla sprejeti ali pa posvojiti argumenta, ki se ga vsiljuje, da mladih politika ne zanima. Seveda jih zanima, samo priložnost, da bodo lahko aktivni pri njenem sooblikovanju jim moramo dati. Meni je to priložnost pred trinajstimi leti ponudil Janez Janša. Kljub zahtevnim situacijam in preizkušnjam, ki jih politika prinaša, lahko danes rečem, da sem ravnala prav, ko sem sprejela njegovo povabilo. Sedaj sem med poslankami tista, ki ima najdaljši staž v državnem zboru, čeprav leta tega ne odražajo. (smeh) Ko sem bila prvič izvoljena v parlament, sem bila namreč stara 27 let.

Kako dojemate politiko?

Svoje delo resnično jemljem kot poslanstvo in zlasti na področju človekovih pravic, vprašanjih civilizacijskih norm in občečloveških vrednot rišem pot in puščam sledi, ki morda danes še ne nosijo prave vrednosti oziroma zavedanja o tem, kako pomembno se je boriti zanje. Vendar čez čas zagotovo dobijo svoje mesto. Veste kolikokrat dobim vprašanje, zakaj se ukvarjam s povojno morijo, kaj mi je tega treba, sploh glede na mojo starost? In moj odgovor je zelo preprost: s tem se ukvarjam, ker vem, da je tako prav. Ker čutim, da je tako prav. Ker vem, kako veliko svojcem žrtev pomeni, da se s tem ukvarjajo tudi mlajši v političnem prostoru. Ker imajo s tem zagotovilo, da se bo, tudi ko odidejo s tega sveta, odkrivanje resnice nadaljevalo.

Glede na to, da se še dolgo po Titovi smrti ni smelo govoriti o skritih in prikritih grobiščih, kdaj ste se sami osebno srečali z dejstvi o komunističnih zločinih?

Pravzaprav sem v tem pogledu imela velikansko srečo. Moj oče, ki je po izobrazbi zgodovinar, mi je pripovedoval tudi o drugih plateh naše skupne polpretekle zgodovine in mi tako odpiral oči.  V šoli  je bila meni in mojim vrstnikom vsebina vojne in povojne tematike predstavljena izrazito enostransko.  Povojni pomori in več kot 600 prikritih  množičnih morišč, so za naš šolski sistem bili in so še vedno zamolčana tema. Ne morejo se sicer več delati kot da jih ni, vendar pa še vedno v učnem načrtu skrbno nadzirajo vsebine o tej temi. Na to kaže tudi dejstvo, da se še danes, 70 let po komunističnih zločinih, z njimi ukvarjajo le redki zgodovinarji in publicisti, sodna veja oblasti, ki bi morala te zločine tudi procesirati, pa sploh ne. Sprenevedajo se, da gre za dejanja, ki so že zdavnaj zastarala, kar pa ne drži. Po mednarodnem in slovenskem pravu, po vseh resolucijah in konvencijah, zločini zoper človečnost ne zastarajo. Seveda pa jih je v pravnem smislu potrebno prekvalificirati v takšno obliko.

Zakaj menite, da je temu tako?

Pred časom sem slovenskega ministra za pravosodje Gorana Klemenčiča spraševala prav to. Kako je mogoče, da pravosodni sistem ni naredil popolnoma nič na tem, da bi odgovorne za zločin pripeljal pred roko pravice, pa čeprav posthumno in kdaj se bo končno potrdilo tudi s strani politične levice, da je bil na slovenskem ozemlju storjen genocid. Odgovor je bil seveda medel in brez prave substance ,kar pa je povsem razumljivo, saj minister mora ščititi politične dediče tega zločina, saj so ga za nagrado, ker je protizakonito rušil drugo vlado Janeza Janše, postavili za ministra.  Edina akcija, ki je bila v Sloveniji izpeljana na področju iskanja krivcev za pomor ljudi, ki jim krivda nikoli ni bila dokazana, je bila kriminalistična akcija Sprava. Na plano je prinesla ime Mitje Ribičiča, ki pa nikoli ni bil procesiran, saj je tožilstvo zavrglo vse obtožbe proti njemu, čeprav so bili dokazi dovolj trdni in verodostojni. Naj ob tem opozorim, da je pred kratkim tožilstvo zavrglo tudi ovadbo, ki sem jo podala pred dvema letoma  zaradi uničevanja arhivskega gradiva. Tudi za ta kulturni genocid ne bo nihče odgovarjal.

Ali ste brali o pomorjenih v Sloveniji? Kdaj ste bili prvič seznanjeni z Golim otokom na Hrvaškem?

O povojni moriji na slovenskih tleh sem brala, se pogovarjala s posamezniki, ki raziskujejo povojno obdobje. Vem, da je v Sloveniji še veliko neraziskanih področji, ki v sebi skrivajo posmrtne ostanke po vojni pobitih. Zadnje čase sem malo bolj pozorna na Idrijsko-Cerkljansko področje, ki je recimo bistveno manj raziskano od Štajerskega področja, kjer poznamo največja morišča, saj tudi ta del Slovenije odkriva neizmerno tragiko. Povezala sem se z mlajšim zgodovinarjem, ki je ne dolgo nazaj magistriral prav s tematiko povojnih pobojev na omenjenem področju. Prav takšni posamezniki mi dajejo dodaten pogum in voljo, da vztrajam na tej poti, kajti prav s pomočjo njih negiramo zopet vsiljeno paradigmo, da mladih preteklost ne zanima in naj bi bila za njih nepomembna.

Kot predsednica Komisije za peticije in človekove pravice obiskujem tako tiste, ki raziskujejo povojno morijo kot tudi svojce žrtev. Ne morem pozabiti obiska pri skupini Moč preživetja, kjer so me svojci žrtev med  stiskom rok, mnogi tudi s solzami v očeh prosili, naj ne odnehamo in naj vztrajamo. V meni in vseh tistih, ki se še bolj intenzivno ukvarjajo s temi vprašanji, vidijo upanje. Upanje, ki tudi njim daje moč, da se bo nekoč vse postavilo na svoje mesto.

Nekako se čutim dolžna, da po svojih najboljših močeh pomagam tem ljudem, ki si pred smrtjo želijo izvedeti le to, kje ležijo njihovi bližnji, da jim lahko prižgejo svečko in se poslovijo od njih. Kdo lahko zavrne takšno prošnjo? Kdo lahko ravna v nasprotju s tem?

Ker pa že ravno omenjate Goli otok: ko sem ga pred več kot desetletjem obiskala, sta me  okolje in atmosfera, ki sem si jo ustvarila v stotinki sekunde, ko sem vstopila na otok, na podlagi pričevanj preživelih in zgodovinskih zapisov, popolnoma presunila. Večkrat je na Komisiji svojo zgodbo z Golega otoka pojasnil tudi Andrej Aplenc, kot eden izmed političih zapornikov.

V govoru junija 2015 pred Hudo jamo, ki ga je prevedenega objavil tudi naš portal, ste zelo čustveno in jasno povedali, da vas seznanjanja z zločini in nedelovanje državnih institucij ob tem vznemirjajo. Ali gre pri Hudi jami zgolj za vljudnostna vprašanja?  

Govor, ki ga omenjate, je v meni zorel kar nekaj časa. Vsak večer, ko sem odšla na sprehod, da se nadiham svežega zraka in  sprostim ter napolnim baterije za nov dan, sem se spraševala, kaj so tiste ključne stvari za katere želim, da jih ljudje slišijo, da jih ponotranijo … da o njih začnejo razmišljati tudi mladi ljudje, ki se jih povojna morija ni neposredno dotaknila, jih pa prav tako bremeni, ker so del naroda, ki ima moralni dolg do naše skupne tragične preteklosti. Nisem želela, da je to le še eden izmed govorov, ki bo še v istem hipu šel v pozabo, ampak govor, ki bo v ljudeh vzpodbudil razmišljanje, ki jih bo vodil do spoznanja, da le postavljanje stvari na svoje mesto in poimenovanje le-teh s pravim imenom, lahko vzpostavi sedanjost, ki bo razbremenjena jarma preteklosti in bo vodila naš narod  v skupno svetlejšo prihodnost.

Predolgo se že namreč odmika realizacija procesa sprave, ki pa ni možna brez izvedbe, kot strokovno to poimenujejo svetovni teoretiki s tega področja, elementov tranzicijske pravičnosti. In ko sem razmišljala o sporočilu, ki ga moram odgovorno predati zlasti svojcem žrtev pred Hudo jamo, kjer je krute smrti končalo premnogo življenj, tudi žensk in otrok, sem izhajala tudi iz teh štirih elementov, in sicer: pravice vedeti, kar pomeni zagotoviti dostop do arhivskih gradiv in omogočiti neodvisne zgodovinske raziskave; pravice do poprave krivic, ki vključuje vse od postavitve obeležij, kjer je jasno zapisano kdo je kriv za njihovo smrt, do rehabilitacije žrtev; pravice do zakonitosti, katera vključuje izvedbo kriminalističnih preiskav in kaznovanje storilcev; ter zadnjega elementa tranzicijske pravičnosti brez katerega krog ne more biti sklenjen, to je zagotovila o neponavljanju, ki deluje v smeri krepitve demokracije in izvedbe lustracijskih postopkov. Žal pa so večinski mediji v Sloveniji, čeprav so bili na spominski slovesnosti prisotni, govor povsem zamolčali.

Tako na Hrvaškem kot v Sloveniji se že dolgo bije bitka za „boljšo“ preteklost. “Otroci komunizma”, kljub razpadu jugoslovanskega režima še naprej trmasto branijo vse svoje privilegije in s tem branijo zločine očetov in dedov. Koliko je takšen odnos sploh logičen in dolgoročno vzdržen?

Po eni strani je to logično, ker je mnogo ljudi bilo in je še vedno vezanih na privilegije bivšega sistema in niso imeli izkušnje demokratične ureditve, da bi se lahko kritično opredelili do sistema, ki je grobo kršil človekove pravice in temeljne svoboščine. Seveda pa takšno prekrivanje resnice in ne soočenje s pravimi dejstvi ne more graditi boljše prihodnosti, saj so temelji gnili.

Na Hrvaškem obstajajo številni znanstveniki, zgodovinarji, ki objavljajo dokumente in knjige o partizanski, Titovi, komunistični ali srbski mitomaniji, o tem, da gre ta popačeno in lažno zgodovino, kar seveda podkrepijo z desetinami avtentičnih dokumentov, mediji pa na to ne reagirajo. Takšne ljudi boste pri nas v medijih videli le redko, ali ob slabo gledanih terminih, medtem ko ideološki zgodovinarji nenehno, od jutra do večera ponavljajo svojo verzijo zgodovine, obenem pa žalijo in grobo etiketirajo vse tiste, ki ne razmišljajo enako kot oni. Je podobno v Sloveniji?

Povsem podobno je pri nas v Sloveniji, morda celo bolj kritično, kajti pri vas sta vsaj v  tem trenutku tako tehnična vlada kot predsednica države naklonjeni razčiščevanju polpretekle zgodovine z željo po objektivno zapisanim zgodovinskim dogodkom in proti edino zveličavni resnici, ki jo je pisala partija in režimski zgodovinarji in publicisti.

Zapis je bil prvotno objavljen  tukaj.

Ali velja za zgodovino ista logika kot za osnovno matematiko, da je vse že postavljeno in dogovorjeno ter enkrat za vselej drži, ali pa lahko pri zgodovini govorimo o znanstveni disciplini, ki se z dokazi mora osvoboditi ideologije in se razvijati tako dolgo, dokler obstajajo nova spoznanja, nova odkritja in novi dokumenti, ki še do včeraj niso smela priti na plano?

Definicija zgodovine pravi: „Historia magistra vitae est.“ Kar pomeni, da je zgodovina nedvomno znanstvena veda, ki svoja spoznanja mora nadgrajevati in ponovno osvetljevati, ko je soočena z novimi dokazi in dognanji. Seveda pa to tudi pomeni, da nikakor ne more in ne sme biti služabnica določenega sistema ali ideologije. Pri nas, pa tudi pri vas na Hrvaškem, pa se je zgodilo prav to. Iz česar sledi, da je interpretacija polpretekle zgodovine večinoma podlegla takratni komunistični želji, ki se vleče tudi v današnji čas, po strogem nadzoru in obvladovanju zgodovinske resnice. Samo spomnimo se zapisov v učbenikih za zgodovino, kjer so partizani in nosilci NOB ter komunistična oblast, opisani izključno kot heroji, junaki, dobri ljudje, pozitivni liki, nikjer pa ne boste zasledili njihove temne plati, zločinskih ravnanj, ki danes tudi s časovne in čustvene distance vzamejo sapo vsakemu, ki premore vsaj malo človečnosti in empatije. Revizija polpretekle zgodovine je torej nujna, saj ne pomeni samo zapisa resnice in pretehtanja vseh dejstev, temveč pomeni tudi zaščito dostojanstva žrtev, saj smo jim zaradi mnogih krivično zapisanih zgodb in obtožb, dolžni oprati njihovo ime.

To je naša skupna naloga in odgovornost do vseh pomorjenih, njihovih svojcev in do tistih, ki še prihajajo za nami in katerim moramo pustiti v v genomu naroda zapis, da pripadajo narodu, ki ravna etično in prepoznava lastne napake. Da se zaveda, da zločinu sledi kazen. Mora pa slediti tudi odpuščanje, ki pa lahko zraste le na temeljih resnice in pravičnosti.

Vendar pa je strah pred izgubo primata nad razlago resnice zlasti povojnih dogodkov pri nas, pa tudi na Hrvaškem izredno velik. To se kaže tudi v onemogočanju še tistim redkim raziskovalcem, da zapišejo tudi drugo stran zgodbe, zlasti z omejevanjem dostopa do preostanka arhivskega gradiva.

Kakšna je bila vloga Cerkve v totalitarnih časih, vezanih na te teme, na preštevilne antifašistične zločine? Bi lahko danes svobodno govorili o „hudih jamah“, če nas etično, zgodovinsko in nacionalno ne bi obdržala in osveščala vera?  

Vsekakor je Cerkev v totalitarnem sistemu imela pomembno vlogo, saj je ljudem vlivala upanje in jim dajala moč v težkih časih. Poleg tradicionalnega verovanja je predstavljala zatočišče za vse tiste, ki se niso strinjali s takratnim partijskim sistemom in so v Cerkvi videli neke vrste zaščito in oporo. In tudi zato je bila partija še posebej nastrojena proti njej in je skrbno spremljala, opazovala in nadzorovala vse njene dejavnosti. Cerkev je želela oslabiti tudi s pritiski in posegi v njeno hierarhijo, tako da je posameznike preko vzvodov ustrahovanja, da bodo razkrita kakšna njihova neprimerna ravnanja, pridobila za sodelovanje. Vendar pa je Cerkev takrat in tudi v času, ko sta se obe državi osamosvajali izpod Jugoslavije, odigrala veliko vlogo. Vera in zaupanje, še posebej v Marijo, sta nam dajali dodatno moč v zahtevni, vendar izjemno pogumni odločitvi, da postanemo samostojen in neodvisen narod. To smo si v zgodovini želeli večkrat, uspelo pa nam je pred 25. leti.

Mar ni absurdno in strahotno, da takoimenovani antifašisti v resnici pa še vedno boljševiki in komunisti, navkljub propadli Jugoslaviji, propadli ideologiji in propadlem Titovem totalitarizmu, po sedemdesetih letih še vedno skušajo skriti mesta svojih zverinskih zločinov ali pa te zločine skušajo opravičevati?

Povsem točna definicija stanja v obeh državah. Tako v Sloveniji kot na Hrvaškem.

Absurd je na Hrvaškem še toliko večji, saj je prav iz teh vrst prišlo največje obtoževanje Domovinske vojne in obtoževanje generalov za domnevne masovne zločine v operaciji „Oluja“ (Nevihta). Torej tisti, ki negirajo in dandanes pometajo pod preprogo in opravičujejo tisoče antifašističnih zločinov, se legitimirajo kot borci za človekove pravice ter kot tisti, ki spoštujejo ženevske konvencije in se imenujejo kot zaščitniki pravic manjšin. Kako je s tem v Sloveniji?

Lahko povlečemo vzporednice z dogajanjem v Sloveniji. Ljudi, ki so bili ključni za osamosvojitev Slovenije, preganjajo s takšnimi in drugačnimi montiranimi procesi, tiste, ki pa jim osamosvojitev Slovenije nikdar ni bila intimna opcija, pa nagrajujejo.

Absurd absurdov pa je, da proti generalu Krkoviču, ki je bil eden izmed najpomembnejših akterjev v obrambi naše države v vojni za Slovenijo, odpirajo vedno nove postopke pred sodišči, s čimer ga želijo oblatiti in diskreditirati, s tem tudi zmanjšati vlogo slovenske osamosvojitve, obenem pa ta ista sodišča oproščajo agresorje na našo državo, na primer polkovnika Popova.

Postkomunistična levica z različnimi podtikanji in spreobračanji celo želi zasluge za osamosvojitev pripisati sebi, čeprav si samostojne države v resnici nikoli niso želeli.

In ker že omenjate človekove pravice, pritrjujem temu, na kar sami zelo dobro opozarjate. V tem kontekstu naj spomnim, da je profesor prava dr. Ljubo Bavcon soavtor zloglasnega 133. člena kazenskega zakonika nekdanje skupne države, ki govori o t.i. verbalnem deliktu, danes eden izmed  glavnih zagovornikov človekovih pravic.

Kdaj ste v Sloveniji pričeli v javnosti govoriti o prikritih grobiščih in ali ste se srečali z morebinim odporom javnosti ob teh temah? Ste zaznali kaj sovraštva v zvezi s tem? Je situacija morda danes mirnejša?

Najprej naj pojasnim, da je bila v devetdesetih letih v Državnem zboru že ustanovljena preiskovalna Komisija o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, ki jo je vodil dr. Jože Pučnik. Na podlagi pričevanj in dokumentov je bilo v enem izmed sklepov Komisije ugotovljeno, da je bila OZNA tista, ki je ob pomoči KNOJ – a izvrševala likvidacije po naročilu in ukazu komunistične partije. Transporti na morišča so bili organizirani, likvidacije pa izvršene na najbolj brutalne načine. Danes Komisije, ki bi se ukvarjala samo s temi vprašanji v Državnem zboru nimamo, zato je na nek način to vlogo prevzela Komisija za peticije in človekove pravice, ki jo že nekaj let vodim. Vezano na komunistične zločine na Komisiji ne govorimo samo o povojni moriji, ampak smo zelo zaznamovali slovenski družbeno politični prostor tudi s tem, da smo odpirali in opozarjali na zločine, ki jih je izvajala UDBA in zatem njena naslednica SDV. Kolikor mi je znano, naj bi bil v Avstriji podan predlog za aretacijo in izdajo evropskega pripornega naloga za Silva Gorenca zaradi primera ugrabitve hrvaškega študenta teologije Stjepana Crnogorca, ki sta ga prvič javno prav na naši  Komisiji  osvetlila raziskovalca Igor Omerza in Roman Leljak.

Seveda bi bilo naivno pričakovati, da se ob odpiranju takšnih vsebin, ne bi srečevala z raznimi odpori, žalitvami, občasno tudi grozilnimi pismi. Vendar pa se zavedam, da mi v resnici prav nič ne morejo, saj sem časovno povsem izvzeta iz povojnih dogodkov in me k pojasnjevanju in razčiščevanju takratnih dogodkov vodita le iskren namen in želja po iskanju resnice in s tem pravičnosti. Se pa preko metod ustrahovanja in diskreditacij, kaže nekaj drugega. Da  je politične dediče tega strašnega zločina po vojni in kasnejših ravnanj komunistične partije,  najbolj strah tega, da ne morejo več v celoti nadzirati  te po njihovo interpretirane zgodovinske resnice. Indoktrinacija izvršena nad narodom je bila sicer res huda, vendar ima tudi ta luknje, skozi katere je začela počasi, a vztrajno pronicati vsebina, ki so jo desetletja skrbno skrivali.

Vemo, da je Slovenija precej pred Hrvaško glede reševanja vprašanja anti-fašističnih zločinov. Sedaj ste se na državni ravni zavezali, da končno sprejmete nekatere pravne korake glede odkritih grobišč ter glede nespoštovanja evropskih priporočil in resolucij. Kakšna je trenutna dejanska situacija v zvezi s tem?

Pri nas je bil pred časom sprejet novi zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, katerega glasovanja smo se poslanci SDS vzdržali, zakonu nismo nasprotovali, vendar ga tudi nismo podprli, saj zakon izhaja iz enakih izhodišč kot tisti iz leta 2003, ki ga prav tako nismo podprli in smo glasovanje skupaj takrat še z NSI obstruirali. Ravnali smo torej načelno, saj nismo želeli podpreti zakona, ki ne zagotavlja hitrejših postopkov ekshumacije. To je, izkopa, identifikacije in pokopa. Opozarjali smo tudi, da zakon ne prinaša jasne distinkcije med tem, kaj je morišče in kaj grobišče. Obenem smo opozarjali, da zakon ne obravnava enako umorjenih, torej po načelih kazenskega postopka. Prav tako zakon ne predvideva ugotavljanja odgovornosti za žrtve po drugi svetovni vojni. Menim, da je pri tem zakonu šlo za kupčijo med stranko NSi in vladajočo SMC, katere poslanci pa so že večkrat glasovali proti resoluciji Evropskega parlamenta, ki med drugim obsoja totalitarne režime. Pri nas je preprosto tako, da na desnici obsojamo vse totalitarne sisteme. Nacizem, fašisem in komunizem. Na levici pa se vedno zatakne pri zadnjem, obsodbi komunizma.

Hrvaške državne institucije so šele sedaj začele nekoliko sramežljivo pristopati, odkrivati ter preiskovati posamične povojne zločine, nekaj je bilo tudi sodnih procesov, toda vse je potem hitro zamolčano, ali pa „slučajno“ zastara. So takšne prozorne igre pravosodnega sistema od časa do časa prisotne tudi v Sloveniji?

Seveda. V primerih, ko vedo, da je po zakonodaji zločin zastaral, se sklicujejo na to pravno utemeljitev in zato ne sprožijo postopkov oz.  takoj zavržejo kakršnokoli ovadbo. Ker  pa vedo, da zločin, kot je npr. genocid ali kakšna druga oblika zločina zoper človečnost, ne more zastarati, pa se sprenevedajo, da nimajo dovolj dokazov, zavlačujejo s postopki, manipulirajo … skratka vse to in še več smo doživeli na primeru Mitje Ribičiča, ali pa v zvezi z zločini UDBE na primeru Silva Gorenca in Janeza Zemljariča. Na Hrvaškem ste tudi imeli velike težave s „skrivanjem“ Perkovića, dokler Nemčija ni zahtevala njegove izročitve. Mimogrede – Nemčija še danes pred sodišči procesira  sodelavce nacističnih zločinov. Vedo, da je to skupni dolg naroda, ker lahko zgolj z vsemi koraki elementov tranzicijske pravičnosti, preprečimo ponovitev takšnih zločinov.

Zato nikakor ne pristanem na postkomunistično interpretacijo, s katero zastrupljajo generacije, da preteklost ni pomembna in da se je potrebno ukvarjati s sedanjostjo in prihodnostjo. Seveda se je potrebno ukvarjati z njima, vendar obenem vedeti, da nerazčiščena in zatajevana preteklost ne dela v korist sedanjih in prihodnih generacij. Narod, ki ne pozna svoje preteklosti, ne samo, da je obsojen na to, da jo bo ponavljal, ampak je tudi obsojen na to, da nikdar ne bo zadihal prihodnosti s polnimi pljuči. Politična levica pri nas torej s prikrivanjem zgodovinske resnice in z ignoranco do teh vsebin,  zavestno zaustavlja razvoj in tako povzroča krivico vsem nam, zlasti pa mladim in prihodnjim generacijam.

Na Hrvaškem imamo celo primer, ko je pristojna državna institucija po tem, ko je bila odkrita in odprta jama s kostmi pobitih ljudi, z uradnim dopisom odgovorila na zahtevo za preiskavo, takole: da priče ne obstajajo in da nimajo informacij oziroma vednosti o tem, da so posamezniki odgovorni za to in da bi nadaljnje preiskave zato v tem primeru bile nemogoče. Ali se preiskave vodijo samo, kadar so zločinci znani?

To je le še ena izmed oblik skrivanja zločina.

Ali je reševanje vprašanja temnih delov zgodovine nekega naroda, in vsak narod ima temni del zgodovine, vprašanje maščevanja, rehabilitacije nacizma in fašizma, stvar navijajanja za eno, povsem drugačno ideološko zgodovino?

Po mojem mnenju, nič od tega kar navajate. Drži pa nekaj drugega. Da je potrebno rehabilitirati nedolžne žrtve, jim oprati ime in jim povrniti dostojanstvo. To pa seveda nima prav nobene zveze z drugačno vzpostavitvijo zgodovine, temveč gre za etično ravnanje, ki se pričakuje od vsakega naroda, ki se ima za civiliziranega. Največja neumnost, ki pa jo vedno znova slišimo od političnih naslednikov Komunistične partije, pa je krilatica, da želimo rehabilitacijo kolaboracije. Nesramno podtikanje, ki je namenjeno izključno podpihovanju sovraštva v narodu in je daleč od resničnega.

Kaj je po vašem mnenju ključnega pomena za prihodnost slovenskega in hrvaškega naroda, ali pa kateregakoli drugega naroda, ki živi nad jamami (množičnimi morišči) in nad vseprisotnimi nekaznovanimi zločini?

Najpomembneje se mi zdi, da države pravočasno obsodijo takšne zločine tudi zaradi preventivnosti, da se kaj takšnega ne bi nikoli več zgodilo. Poglejmo samo, kaj se je dogajalo ob razpadu SFRJ. Genocid v Srebrenici in tistega po vojni leta 1945 so zagrešili praktično isti ljudje oziroma nasledniki istega sistema. Kontinuiteta tega zločinskega komunističnega sistema se je v Srebrenici samo nadaljevala. Spomnim se izjave pripadnika vojske bosanskih Srbov, ki je dejal približno takole: „da je Jugoslavija tudi po vojni ubila na sto tisoče ljudi, pa nihče ni odgovarjal. In da so verjeli, da bodo morišča v Srebrenici odkrita šele čez kakšnih 50 let, vmes pa bo že vse pozabljeno.“ Treba je torej pravočasno obsoditi zločin zato, da morda preprečimo naslednjega.

Če se v pristopu pri tako zapisani zgodovini nič ne spremeni – s čim bomo nadaljevali naša življenja? Velika krivica se godi vsem nam, ko moramo vedno znova poslušati prazne besede, kako se moramo ukvarjati s sedanjostjo in prihodnostjo, preteklost pa pustiti za sabo. Vsak, ki ima vsaj malo čisto osnovnega razumevanja do vsega, kar obstaja okrog nas, ki sledi nekemu naravnemu razvoju, ve, da je za sklenitev ciklusa, kroga v naravi ali družbi,  potrebno izpolniti prav vse pogoje. Da se naravnih zakonitosti pač ne da preskočiti, obiti ali odriniti stran. In tu se vračam na že omenjene elemente tranzicijske pravičnosti, ki pa jih tokrat postavljam v povsem življenjski kontekst. Človek mora poznati svoje korenine. Ima pravico vedeti, od kod izhaja in ima pravico do zgodovinske resnice … Ne razumem, da tisti, ki stalno ponavljajo, kako je potrebno pustiti preteklost, ne vidijo kako kratkovidni so v svojih izjavah in kako neodgovorni do družbe in zlasti mladih generacij in tistih, ki prihajajo za nami, saj jim prav s prekrivanjem in nerazčiščevanjem preteklosti odmikajo pot v boljšo sedanjost in prihodnost.

Zapis je bil prvotno objavljen tukaj.