Cristy o darežljivosti in pozabljeni dobroti

Piše: Cristy Nikolič, tv voditeljica

En lep pozdrav vsem bralcem moje pozitivne rubrike, kjer bomo znova poskušali naš črno – beli svet olepšati z živimi barvami. Tokrat se bom dotaknila teme darežljivosti, ki je še eno področje naših življenj, ki vedno bolj tone v pozabo. Zdi se, kot da znamo vsi misliti le še na troje: sebe, sebe in sebe. Kaj bo zame? Kaj bom jaz dobil? In tukaj tiči zmota človeštva. Ne zavedamo se,  da tisto pravo veselje, ob katerem nam zaigra srce izhaja iz tega kar mi lahko damo drugim.

Vse velike stvari se začnejo z majhnimi. Vozim se po nabito polni cesti, vsi so nekaj živčni in vsak čas  bom že tretjič zaslišala hupanje zaradi tega, ker se je nekomu zazdelo, da nekdo ni dovolj hitro speljal. Gneča kot se spodobi za jutranje ure. In nekdo se želi iz stranske ulice priključiti na glavno cesto. Seveda ga nihče ne bo spustil, češ, kar naj čaka, saj moram jaz tudi. Kaj je res tako težko nekomu odstopiti prednost, ter začeti dan z nasmeškom, ko vidiš, da je tisti drugi dvignil roko v pozdrav? Premislite o tem naslednjič, ko se vam bo zahotelo dvigniti sredinec s spremljavo harmoničnega zvoka vaše hupe.

Kaj pa komplimenti, pohvale? Vprašali boste, kaj ima to veze z darežljivostjo? Kompliment je dar, ki lahko nekomu spremeni življenje, mi pa se tega morda niti ne zavedamo. Ko vidimo izmučeno, neurejeno natakarico v ortopedskih čevljih se nam po mislih plete vse kaj drugega kot kompliment, a vseeno lahko tudi na njej najdemo nekaj kar je vrednega pohvale. Mogoče pa ni tako očitno in se moramo malo potruditi. Seveda je pa to za mnogo ljudi malce težje, ker je večina obremenjena z vsem mogočim hollywoodskim sranjem in njihovo bedno perfekcijo, ki nam jo kažejo v obliki Christine in Angeline. Ja, edinstvenost se skoraj nikoli ne pokaže na zunanjem looku. Mimogrede, zunanja lepota je minljiva in če ne znaš videti drugih stvari, sorry, potem si na starost še samo grd. In, kaj ko bi se pa za spremembo enkrat vprašali koliko ur pa ta natakarica sploh spi? Kdaj poleg gospodinjskih opravil, redne službe, fušanja ob vikendih in dveh šoloobveznih otrocih sploh lahko najde čas zase? In glede na to, da daje vso sebe za druge potem resnično ne potrebuje našega »strokovnega« mnenja. Zaboga ljudje, če jo vidite se ji zahvalite za dobro postrežbo, ker bo mogoče edina oseba, ki se vam bo tisti dan nasmejala.. Kdo ve, morda pa bo ravno to pomagalo, da se bo njeno življenje spremenilo na bolje. Winston Churchill je izrekel izjemne besede, ko so ga vprašali zakaj dvigne klobuk prostitutki. Njegov odgovor se je glasil: ”Klobuk ne dvignem zaradi tega. Kar je ona, temveč zaradi tega, kar sem jaz.” Velik nauk velikana.

Kaj lahko torej storimo? Komu lahko pomagamo? Vedno je najlažje glavo obrniti vstran. Zadnjič se napotim v trgovski center in pred vhodom zagledam možakarja brez noge, ki prosi za denar in je na invalidskem vozičku. Osupla opažam prezirljive poglede ljudi, nekateri pa ga celo prezrejo, kot senco. Kaj je res tako težko najti nekaj drobiža? Kaj moramo res razpresti celo znanost o tem, kaj pa mi mislimo, da on potem naredi s tem denarjem? Je res to pomembno? So pomislili, da so nekateri pa resnično potrebni  pomoči in  kdo smo mi, da se bomo odločali kdo je vreden pomoči in kdo ne? Sama nikoli ne prezrem pomoči potrebnega in iz moje denarnice ne gre v takšnih primerih nikoli manj kot 5 Eurov. Življenje lahko kaj hitro spremeni smer in nikoli ne vemo ali smo mi naslednji, ki se lahko znajdemo na invalidskem vozičku, odvisni od drugih. Potem pa darežljivost pride prav, kajneda?

Nedavno sem prejela e-pošto, kjer so pozivali k zbiranju igrač in oblek za varno hišo za otroke v Grosupljem. Koliko imamo vsi nekih zavrženih igrač, ki samevajo po omarah, ko pa lahko malčkom pričarajo nasmeh. A mi smo tako zelo zaposleni, da nikakor ne najdemo čas za kaj takega. Upam, da bo moj prispevek spodbudil koga, da se bo odzval klicu darežljivosti v sebi.

In po vsem tem se vprašajmo, ali smo hvaležni? Da smo imeli lepo otroštvo in nismo potrebovali varne hiše? Zadnjič se je nebo nad Kamnikom dobesedno razparalo in v navalu dežja, strel in groma sem bila tako hvaležna, da imam streho nad glavo ter da sem lahko k sebi stisnila mojo prestrašeno psičko. In ali znamo biti hvaležni tudi, ko je težko? Pred štirinajstimi dnevi sem izgubila meni najdražjo osebo, a vseeno se trudim, da bom hvaležna za čas, ki sva ga preživeli skupaj, za ljubezen in nepozabne spomine, ki jih nihče ne bo mogel izbrisati. Kljub temu, da je moja mama odšla mnogo prezgodaj, nisem jezna, temveč hvaležna za vsako minuto z njo. 

Bodimo hvaležni za največji dar, zdravje. Tukaj moram vsekakor omeniti še eno organizacijo, katera mi je dala s svojim delovanjem veliko za misliti in sicer so to prostovoljci Onkološkega inštituta v Ljubljani. Ko verjetno ni nihče gledal, sem jih opazovala, ko se vlivali upanje in bodrili paciente s svojimi prireditvami ter toplo besedo. Nesebično ponujajo del sebe in ne pričakujejo povračila ali plačila. Koliko od nas to zmore?

Puščam vas z razmišljanjem o tem, kaj lahko od tega trenutka damo drugim ter skupaj polepšamo svet? Začnimo z majhnimi koraki. Poglejte si naslednji filmček, ki je mene osebno šokiral  – http://www.cultureunplugged.com/play/1081/Chicken-a-la-Carte. In zapomnimo si, da je življenje bumerang –kar daš, to dobiš. Več kot daš, več dobiš. Do naslednjič vam želim čim več danih ter prejetih darov.