Kje je Tomislavova glava?

Piše: Ana Jud, publicistka

Mislim resno … ste jo zadnje čase kaj videli? Glavo hrvaškega državljana Tomislava Salopeka, ki so ga pred dobrim mesecem islamski skrajneži ugrabili in obglavili v Egiptu. Morda ste si Tomislavovo glavo zapomnili, kot krvavi prizor aktualnega islamskega režima, verjetno pa ste jo že pozabili, kajti v dobi interneta nas bolj ali manj okrutne fotografije preplavljajo od jutra do večera. Fotografijo Tomislavovega trupla – odrezana glava je počivala na prsnem košu in pred truplom je bila manjša lužica krvi – sem tedaj, ko se je zločin zgodil, objavila na Facebooku. Z vprašanjem, do kdaj bo svet še prenašal strahote divljaške združbe, ki se predstavlja pod imenom ISIS?

Nekaj ljudi je planilo name češ, da se krvavih fotografij ne bi smelo objavljati, a moje mnenje je, da mora pravica do svobode izražanja, v kolikor je tehtno argumentirana, prevladati nad subjektivnimi ocenami, kaj je primerno ali neprimerno. Ne, nisem povsem brezčutna, opažam pa, resda, da me trupla več ne ganejo močno. Truplo je pač … mrtev človek. On ne čuti nobenega strahu. Nič več ga ne boli. In ne moremo mu več pomagati. Velikokrat smo že imeli priliko gledati ugrabljene ljudi, kako klečijo v pesku in ponižno čakajo na usmrtitev. To boli. Dokler so ljudje živi, jih je strah, čutijo bolečino in mi, ki agonijo spremljamo preko medijev, občutja podoživljamo. ISIS večino talcev pobije. Le redke so izpustili, ker so njihove matične države izsiljevalcem plačale orjaške odkupnine. Pri Tomislavu je bilo že od začetka jasno, da pogajanja o izpustitvi ne bodo uspela. Hrvaška je v pogajanja poslala predsednico države in zunanjo ministrico. Ženske. Do žensk imajo islamski fanatiki še posebej ljubeči odnos.

Spomnim se Afganistanke Aeshe Mohammadzai, ki so jo starši že zgodaj, pri komaj 14 letih, prodali in poročili. Soprog je bil takšen kot je pač bil – grozljivi taliban –, in po štirih letih nasilja ter zlorab je punci uspelo pobegniti. Žal so jo našli. Obsodili so jo na pet mesecev zapora, po prestani kazni pa jo je sodnik poslal nazaj »domov«, kjer jo je nato kaznovala še moževa družina. Odpeljali so jo v planine, jo zvezali in ji odrezali nos ter ušesa. Izgubila je zavest, le malo je manjkalo pa bi umrla; imela je neverjetno srečo, da so jo našli ameriški vojaki in humanitarci, ki so jo oskrbeli ter poslali v ZDA. Dobro sem si zapomnila njen iznakaženi obraz, ker je revija Time, avgusta 2010, na naslovnici objavila njen portret. Tako je Aesha postala simbol trpljenja, ki ga ženske preživljajo v skrajnem islamskem okolju. Podobno, kot je simbol trpljenja beguncev, ki bežijo s sirskih vojnih območij, postal komaj triletni Aylan Kurdi. Utopil se je med begom z družino, njegovo trupelce pa je naplavilo na obalo Egejskega morja. Čeprav so »varuhi« meja Evrope solze javnosti poskušali relativizirati s posnetki, ki kažejo, da so fotoreporterji njegovo truplo premikali, fotografija nosi še vedno močno sporočilo. Na njej je vendar majhen in nedolžen otrok. Ni pomembno v kakšnem položaju. V vsakem primeru je bila njegova smrt – utopitev. Če to, da je moral umreti tako zgodaj in na tako strašen način, ni krivica, kaj potem sploh je krivica? In kakšna bi bila primerna pravica za tako hudo krivico?

»Bili smo ponižani in prevarani. S tem bomo morali živeti. Toda čez nekaj dni bo vse to pripadalo preteklosti,« so bile besede Butrosa Butrosa Galija, nekdanjega sekretarja ZN, ki jih je izrekel na BBC-ju, 11. julija 1995, ko so srbske vojaške sile vkorakale v Srebrenico in je bilo vsakomur jasno, kaj se bo zgodilo v nadaljevanju. Kljub vedenju, kaj se bo zgodilo, je svet obstal in nihče ni storil ničesar, čeprav je bilo potek genocida v katerem je umrlo več kot 8.000 nedolžnih muslimanov možno spremljati celo s sateliti. Sedaj nas mediji že dve desetletji pitajo s posnetki grozodejstev in ob vsaki sliki je običajno pripis, da nam mora biti dogodek v opomin, da se kaj takšnega več nikoli ne ponovi. Podobno kot Auschwitz. Opomin je zastonj, vse se ponavlja, žal vsakič znova. Ponavljajo se tudi Aylani, Aeshe in Tomislavi. Samo druga imena imajo, zato jih morebiti ne prepoznamo takoj. Ko jih prepoznamo, pa nas več niti ne ganejo, ker smo od podobnih prizorov že povsem apatični … že spet so nekoga ugrabili? Ah, ja, saj vemo, da ga bodo obglavili. Bi skrivanje krvavih fotografij pomagalo? Ne, ne bi. In tudi ne poznam rešitve, samo na glas razmišljam …

… kako smo vsak dan znova ponižani, prevarani in nemočni, in kako smo se na takšen način življenja celo navadili.