Bo Patria zastarala in kaj si o tem misliti

Piše: Aleš Ernecl, filozof in urednik

Še pred kolumno: Aleš Ernecl s 1.9. prevzema urednikovanje na Politikis.si. Ernecl je analitični filozof, intelektualec, ki ga boste videli razmišljati o mnogih različnih področjih filozofije, od filozofije znanosti, filozofije duha, pa vse do filozofije religije. V svoji magistrski nalogi, ki jo končuje, se ukvarja s problemom telesa in duha, s statusom psihologije kot znanosti, pred časom je na Inštitutu Jožeta Štefana predstavljal članek na temo umetne inteligence. Ernecl zase pravi, da se ima v filozofskem smislu za nedenominacijskega kristjana, z velikim spoštovanjem do katoliške, protestantske in pravoslavne tradicije. V politično – ekonomskem smislu zase pravi, da se nagiba k ekonomski desnici. 

* * *

Pred leti sem v komunikaciji s tedaj še rektorjem univerze, spoznal naslednje: ni gotovo, da si ljudje delimo intuicijo, da zakonito ne pomeni enako pravično. To je, če je nekomu z odločitvijo sodišča uradno dokazana krivda, ne pomeni, da je s tem zadoščeno pravici. V primerih, ko so ljudje prepričani v obstoj neke zarote, jih v pravičnost dosojenega ne prepričajo niti »najtrši dokazi«, tisti, ki bi jih sicer v »normalnih« okoliščinah gotovo prepričali; vedno je namreč mogoče iz teorije zarote zaključiti, da so t.i. dokazi bili podtaknjeni.

Če bo primer Patria zastaral, se bodo v teoretike zarote spremenili tisti, ki bi se najverjetneje opredelili za »leve« ali v »najboljšem« primeru »antijanšiste«. Tisti, ki so v časih, ko je Janša odhajal v zapor, ko so na »desni« jadikovali, da se mu dogaja krivica, modrovali, da »je nesmiselno delati razlikovanje med zakonitim in pravičnim«, češ, »je že kriv, če je sodišče tako spoznalo«, bodo čez noč doživeli »razsvetljenje«, da zakonito ni enako pravično. Pa saj je v njihovem temeljnem verovanju ta premisa bila prisotna od samega začetka: Janša je zanje bil kriv pred začetkom procesa, bi zanje bil kriv, če bi zadeva ne zastarala in če bi mu bila odrejena zaporna kazen, bo zanje kriv, četudi bo zadeva zastarala.

Janša s »padcem« oziroma zastaranjem Patrie ne dobiva nedvoumno. Z zastaranjem Patrie bo, tako je zlahka obrniti argument proti zgoraj omenjenim teoretikom zarote, za vedno izgubil možnost, da bi prepričljivo in zakonito opral svoje ime. S tem bo Janez Janša, v okoliščinah, v katerih se nahajamo, v vsem tem oceanu teorij zarot in nihajočega odnosa do razlikovanja med zakonitim in pravičnim, za vedno izgubil možnost, da v umih večine ljudi združi intuiciji, da ne gre le za zakonito, temveč tudi pravično sodbo.

Janez Janša je zgradil fantastično politično kariero, v zadnjih letih je zasnoval čudovito družino in težko govorimo o življenjski tragediji človeka, ki v primerjavi z mnogimi ima vse. Toda v naslednjem dejstvu kljub vsemu gre zaznati »sestavine tragedije«: človek, mož, oče, itn., bo, dokler bo živ, v okolju, v katerem živi s svojo družino, veljal za »trgovca z orožjem« in »mešetarja z državnim premoženjem«. Jasno, razgledani in pametni vedo, da gre zgolj za priročne in stokrat zlorabljene floskule.

Ljudje, ki se po navadi imajo za pripadnike intelektualno superiorne skupine državljanov (»levičarji«), so prepričani, čeprav se velikokrat sklicujejo na razum, pa njihovo prepričanje ne temelji na izpolnitvi osnovnih pogojev racionalnosti nekega prepričanja, začenši z »bremenom dokazovanja«. Slepa vera jim veleva, da »vsi vemo, da je Janša vse tisto, kar se mu na sodiščih zalepi, čeprav nam sodišča, če ignoriramo razlikovanje med zakonitim in resničnim, govorijo neko drugo resnico.« Le tako in v kontekstu takšne »kolektivne slepote« je mogoče, da ljudje ves čas bentijo zoper »javno upravo«, obenem pa ne volijo »desnice«, ker je na njenem čelu Janša. Vsi vemo. Vsekakor gre za, še sploh, če pomislimo na dejstvo, da mnogi ljudje hodijo volit proti Janši, ne za kandidate po lastni izbiri, zanimiv družbeni pojav, med katerim in določenimi pojavnimi oblikami religije, je mogoče zaznati mnoge vzporednice.