To je pač moje mnenje

Piše: Aleš Ernecl, filozof

Teh in podobnih pogovorov, ki se zaključijo z izjavo iz naslova, sem imel v življenju ničkoliko. Ko povem svoje mnenje o nečem, kar pomeni, da o nečem verjamem, da je tako in tako, mora biti jasno, 1. Zakaj se mi je zdelo pomembno, da to mnenje sogovorniku povem in 2. Zakaj verjamem, da je temu tako in tako.

Odgovor na 1. je povezan z mojim odnosom do tistega nečesa in mojim odnosom do sogovornika, npr. dekletu, ki mi je všeč, želim povedati, da je fant, ki je všeč njej, takšen, da jo bo izkoristil le za seks, ker verjamem, da jo bo to odvrnilo od njega in vsaj ohranilo moje možnosti, da ji bom kdaj všeč jaz.

Odgovor na 2. je povezan z mojimi razlogi, zakaj verjamem, da jo bo izkoristil le za seks, neodvisno od tega, da jaz to želim povedati, ker si od tega nekaj obetam, npr., poznam ga že zelo dolgo in še vsako dekle, s katero se je dobival, bilo pa jih je veliko, je po mojem izkustvu izkoristil za seks, obenem sem si skozi daljše obdobje druženja z njim ustvaril po svojem mnenju koherenten model njegovega vedenja, iz katerega sklepam, da je, recimo temu, nagnjen k promiskuiteti. Glede na 1. bi moji razlogi za 2. vedno lahko bili izmišljeni, toda to ni relevantno za presojo o tem, ali so smiselno formulirani kot razlogi, kar je pogosto naša kognitivna zmota: da možnost slabih namer in posledično možnost neresničnosti razlogov dojemamo kot dokaz za nesmiselnost argumentiranja.

Pa poglejmo primer poteka enega takih pogovorov, ki vodijo do izjave »To je pač moje mnenje.«, s čimer po navadi želimo povedati dvoje: 1. Da nismo imeli slabih namenov s tem, ko smo nekomu »samo povedali svoje mnenje«, čeprav smo jih seveda imeli in 2. Da verjamemo, da za mnenje ni potrebno imeti razlogov, po navadi podprto z za argumentacijo povsem nepomembnim podatkom, da »pač živimo v družbi, kjer ima vsakdo pravico do svojega mnenja«, kakor bi to karkoli povedalo o tem, ali imamo pri izražanju mnenj vedno neke razloge, zakaj smo jih izrazili v družbi nekoga v nekem določenem trenutku in ali je smiselno predpostavljati, da je za mnenje potrebno imeti razloge in jih biti pripravljen navesti, če se to od nas v pogovoru zahteva, če naj ima izražanje mnenj kakšno funkcijo v komunikaciji, ki je kaj druga kot funkcija, npr. naključnega prdca v prisotnosti nekoga, ki nam nekaj govori.

A: Meni se zdi trapasto, če je nekdo tetoviran po vsem telesu. (mnenje, ki ga nekdo izrazi)

B: Zakaj? (vprašanje po razlogih za mnenje, v pogovorih po navadi ne špekuliramo o namenih izrekanja)

A: Ker vedno znova ve, da jo bo bolelo, ona še pa kar rine po nove tetovaže.

B: Aha, torej želiš reči, da verjameš, da je početi nekaj navkljub vedenju o bolečini, ki bo sledila, trapasto?

A: Da.

B: Ali nekdo, ki gre na operacijo, ne ve, da ga bo vsaj po, če ne že med operacijo, bolelo?

A: Da, ampak tam gre za njegovo korist, tam se ne odloči sam, to je slaba primerjava.

B: Zdi se ti slaba primerjava, ker se ne zavedaš, kakšno funkcijo jaz tej primerjavi prisojam. Njena funkcija zame je pokazati, da to, da nekdo ve, da ga bolelo, če bo počel x, pa gre vseeno početi x, ne more biti zadosten razlog za to, da mu rečeš, da je trapast ali da rečeš, da je njegovo vedenje trapasto. Iz tega sledi, da še vedno nisi navedel razlogov ali vsaj zadostnih razlogov za to, zakaj verjameš, da je tetoviranje po vsem telesu trapasto.

A: Saj ne rabim imeti razlogov, to je pač moje mnenje. (pustimo ob strani, da je namen za izrekanje najbrž bil obrekovanje ali to, da bi si dva isto misleča dajala potuho in tolažbo glede tega, da je nekdo, ki je mnogim najbrž celo zelo privlačen, v resnici pač trapast, zaradi česar se, če si to poveva, počutiva boljše, kar želi A s tem povedati, je to, da verjame, da je smiselno podajati mnenje o nečem, ne da imamo za mnenje razloge)

B: Če to, da si podal mnenje o tej deklici, nima funkcije takšnega ali drugačnega prepričevanja, če za mnenje nimaš razlogov, če verjameš, da jih ne rabimo imeti, ali lahko podaš kak razlog, zakaj bi mi, zakaj bi nam naj mnenja drugih ljudi karkoli pomenila neodvisno od razpoloženja, ki venomer niha?

To so nekakšne osnove odnosa med psihologijo in argumentacijo, na odsotnosti znanja o katerih temelje mnoge kognitivne zmote, ki smo jim priča tako v vsakdanji komunikaciji kot v političnem diskurzu, pa je za človeka, ki želi razumeti sogovornike, ki želi razumeti komunikacijo in se racionalno odločati, presojati potek komunikacije, zelo koristno, če jih pozna. Bodimo pozorni predvsem na moraliziranje v jeziku t.i. »levičarjev«, čeprav tudi »mi« nismo imuni na te zadeve.