Boštjan M. Turk: “Obsodba zoper navajanje resničnih dejstev – Jože Pirjevec je bil res Giuseppe Pierazzi – je še ena od sramot postkomunističnega pravosodja!”

Politični obsojenec Boštjan M. Turk danes za Reporter:

“Sodba v imenu ljudstva: Višje sodišče je v senatu višjih sodnikov, Vere Vatovec kot predsednice, Tatjane Merčun kot poročevalke in Mitje Kozamernika kot člana, ob sodelovanju dodeljene okrajne sodnice Tanje T. Benigar, ki je v zadevi tudi poročala v kazenski zadevi Boštjan Marko Turk in Jože Pirjevec (Giuseppe Pierazzi) na seji dne 14. maja 2015 razsodilo: pritožbi zagovornika obtoženega in obtoženega samega se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi se sodba sodišča prve stopnje. Obtoženi je dolžan plačati sodno takso v višini (cca 5000,00) evrov (kolikor bodo znesli dejanski stroški odvetnika Giuseppa Pierazzija B. Sluge in ostalega, op. BMT). Takšna sodba je bila izrečena v procesu, ki ga je javnost dolgo spremljala. Giuseppe Pierazzi je bil – kot so pokazale zadnje poizvedbe – do osemdesetih let človek, ki se je izrekal v smislu večinskega mnenja italijanske republike, tudi in predvsem do tega, da je bil do novembra 2002 leta Giuseppe Pirjevec. Logična analiza pokaže, da je šele ob slutnji propada komunizma v Vzhodni Evropi začel menjati svoje ime in iz Giuseppa Pierazzija postajal  Jože Pirjevec, preko transmisij Jože Pierazzi, Giuseppe Pirjevec, ali kaj podobnega, kot izpričujejo njegove publikacije.

Razsodba višjega sodišča je s tega stališča absurdna, še več, natančno pove, da se obsodbe določijo naprej, nižji kader pa mora zvesto izvršiti dani ukaz. Četudi je ta zoper formalno in vsebinsko logiko. Zoper prvo:  sodba – judikat ne zdrži elementarne pravne presoje; tu je najprej očitna kršitev 22. člena ustave, ki predpostavlja enako varstvo pravic; višje sodišče se namreč sploh ni izreklo o ugovoru, ki je bil podan glede t. i. ultra petitum – sodišče je namreč v prvostopenjsko obsodbo vključilo elemente, ki jih tožnik sploh ni zahteval, ne predstavil. Ko sodišče postane tožnik in razsodnik v isti osebi (to latinski pojem ultra petitum tudi pomeni), je treba biti pozoren. Tu so kršeni temelji demokracije. Nadalje so tudi vsebinski absurdi. V gradivu, ki ga je obramba posredovala sodišču, slednje pa ga je v celoti zavrnilo, so dokazi, da je bil Jože Pirjevec res Giuseppe Pierazzi, in to po volji nosilca imena samega: namreč v doktorski disertaciji Niccolò Tomasseo med Italijo in Slavijo (Trst, 1977, signirna številka NUK II 273375) Jože Pirjevec lastna dela vselej navaja pod imenom Giuseppe Pierazzi in niti enkrat samkrat ne kot Jože Pirjevec. Jože Pirjevec je po svoji lastni volji in oportunosti kot javno ime ob petdesetletnici požiga Narodnega doma tako striktno uporabljal pointalijančeno varianto Giuseppe Pierazzi, s čimer je sam upravičil stavek, za katerega je sodišče avtorju dosodilo zapor.

Drugi komplementarni dokaz je uporaba javnega imena njegove rodne sestre Marije Pirjevec, rojene 8. novembra 1941, poročene Paternu. Navajamo poglavitno življenjsko opravilo, kot je razvidno iz spletne enciklopedije: »Profesorica Marija Pirjevec živi in dela v Trstu. Tam je tudi diplomirala na Filozofski fakulteti Univerze v Trstu s tezo Il mondo poetico di Srečko Kosovel, ki jo je razširjeno in dopolnjeno objavila 1974. leta in s tem že nakazala obrise svojega poklicnega dela, ki je v veliki meri namenjeno odkrivanju in uveljavljanju slovenske literature v italijanskem kulturnem prostoru. Je žena literarnega zgodovinarja Borisa Paternuja« Marija Pirjevec je v javnem prostoru vselej in dosledno uporabljala ime Marija Pirjevec, četudi so knjige izhajale v Trstu in četudi so bile posvečene kulturnim stikom med obema narodoma. V tej zvezi obstaja zgolj ena izjema, to je njen članek v Acti Neophilologici (Maria Pirjevec, Il mondo sloveno nell’opera di Ippolito Nievo, AN, Ljubljana, 1991), koder je njeno lastno ime zapisano v italijanski različici, in sicer »Maria«. Vsa literatura, katere naslovnice so bile marljivo skenirane,  so bile priložene v zgoščenki. Sodišče tega ni upoštevalo.

Obsodba zoper navajanje resničnih dejstev (Jože Pirjevec je bil res Giuseppe Pierazzi) je še ena od sramot postkomunističnega pravosodja. Tu je predvsem potrebno v škarje vzeti t. i. sodnico poročevalko z okrajnega sodišča, ki je prepričala senat »višjih« sodnikov, Tanjo T. Benigar.  Zahtevali bomo ocene, ki so jih udeleženi v tem procesu dobili na pravosodnem izpitu. Pozanimali se bomo, kakšno je bilo povprečje njihovih ocen v času študija. Poizvedeli bomo, ali je koga od njih zavrnil najbolj briljantni profesor ljubljanske pravne fakultete, Boštjan Marija Zupančič.

Gre še za en politični proces v postkomunistični državi: naša dolžnost je, da o tem obveščamo mednarodno javnost. To se bo tudi nemudoma zgodilo. Slovensko pravosodje je tako zbor neukih osebkov, ki so pripravljeni za svoje preživetje in družbeno promocijo napraviti prav vse. Vasko Simoniti je pisal, da gre za polinteligentne ptiče, ki se v svojih frakih sprehajajo po sodnih hodnikih in eden drugega častijo v svojih opravah (neumnosti). O tem je veliko pisal Franc Kafka, predvsem v romanu Grad. Če so eksistence na Višjem sodišču v Ljubljani obupale nad samimi seboj, mi nismo. Vsako ime, ki je sodilo zoper temeljne človekove pravice – drugod in v tem konkretnem primeru – bomo ponesli v svet. Začeli bomo s Tanjo T. Benigar, ki je avtor tega zla. Če je mislila, da se bo skrila v anonimnost, se je zmotila. Desetletje in čez bo njeno ime delalo družbo imenom, ki so – v mednarodni javnosti – osramotila slovensko pravosodje.

Helena Vidic Bizjak je odšla v občino Kostel. To je bil eden redkih porazov slovenskega krivosodja. Ključno vlogo pri tem pa ni odigrala Ljubljana, temveč mesta, ki v svetu kaj štejejo. V svetu obstaja pravica, četudi je v Sloveniji ni čutiti. Podpisani se po pravnomočni obsodbi zaradi verbalnega delikta pač počutim močnejšega, kot sem se še pred nekaj dnevi.

Vsem želim tega spoznanja. Samo tako lahko spreminjamo docela pokvarjeno državo.”

Odbor 2014 pa danes takole: “Slovenska vladavina prava in pravna država sta vedno bolj izpostavljeni praksi in besedi bivše totalitarne države. Višje sodišče je nedavno potrdilo sodbo nižjega sodišča, sodbo, ki v praksi uvaja verbalni delikt. Upamo, da je poskus prepovedi govora kolumnistu zgolj izjema bavconizacije (kazensko preganjanje drugače mislečih) na slovenskih sodiščih. Tovrstno bavconiziranje je v popolnem nasprotju s sodbami, torej že uveljavljeno prakso slovenskega Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice. Poskusi bavconizacije se selijo, vračajo nazaj, tudi v izvršilno vejo oblasti. Osnutek medijskega zakona namreč drastično sankcionira javno kritiko, očitno je orbanizacija (omejevanje medijske svobode) slovenske medijske krajine nov poskus, da se prepreči ali omeji ustavno načelo svobode govora.

Vsi ti poskusi bavconizacije in orbanizacije kažejo, da se sodni in izvršni oblastniki bojijo javne kritike in nastavljanja ogledala. Pravosodna alanfordovska tragikomedija Masleša in Fišer se sedaj očitno seli še na ministrstvo za (ne)kulturo. V Odbora 2014 ne bomo molčali, ob teh novih poskusih utišanja oblastniške slabe vesti. Danes, 10. junija 2015, ob 17. uri nas bodo pred simbolom krivice – Vrhovnim sodiščem nagovorili: Matej Zorko, Damijan Terpin in Aleš Primc.”