Ko praznuje cajtng. S težo!

Piše: Aljoša Dragaš, publicist

Vse je bilo pripravljeno na veliko slavje. Kontinuirano.

Najprej se je v nekoč pretežno delavskem mestu- ki je nekje po tranzicijski poti izgubilo vse, kar pojmujemo s kapital – slavilo in praznovalo neobstoječe ( delo in delavstvo), nato pa so malodane iste, vsekakor pa enakovredne strukture celotno prizorišče- vso tisto gasilsko look a like veselico, o kateri sem pisal nedavno- ‘z obrobja mesta prestavile v njegovo samo središče, v njegovo mehansko srce, na najmlajši mestni trg, katerega rojstvo dejansko in simbolno ponazarja vso blodnjikavost po-osamosvojitvenih oblasti. Saj bi napisal, da gre za pogonsko srce, ker pa kapitala malodane ni več, je tudi utrip primeren temu, heh.

Eden od listov nekdanje štiriperesne deteljice ( služba družbenega knjigovodstva, banka, cerkev, medij), ki naj bi prinesli srečo in blaginjo in hkrati predstavljali družbene stebre, so pa ravno nasprotno v naštetem vrstnem redu tudi oveneli, je namreč praznoval 70 let obstoja, ki bi jih kdaj drugič in kje drugje zlahka označili za častitljive. Ne tudi tokrat.

Že to, da je bila zasnova praznovanja osrednjega MB medija, ki bi tudi tako dementen rad, da mu priznavamo razsodnost in vplivnost, povsem matrična, pove o tem, kdo in kaj se skriva v ozadju, vse in še več. Simbolen je, skorajda bolj kot vse sledeče, denimo že datumski izid prve številke časnika Večer, saj je povsem ideološko vezan.

Nadalje: vsi vemo, v kaj se je rdeče-buržujsko pojmovanje svobode, ki jo imajo nenehno na jeziku, izrodilo.Tu ni treba biti posebej pameten; za sklep, da so partijci medvojne zločine nekaterih pro-fašistično usmerjenih paravojaških organizacij v popolnosti izkoristili za izkoreninjenje politične opozicije in inteligence, iz katerih bi se slednja še lahko razvila, zadostujejo povojni poboji in sodni procesi, kar pa je bil samo prvi v nizu korakov ustanovitve malodane kastnega sistema, skozi katerega je rdeča buržoazija pod krinko »diktature delavstva« – med drugim- zahodnim velekapitalistom zagotavljala predvsem poceni delovno silo. Z diktaturo, kakopak, ki je je bila pretežno deležna preživela inteligenca, obstransko pa je elitica zase na račun blokovskih trenj izsilila še kakšen priboljšek.

No in ko je človek tako z distance gledal ostanke ostankov tega sistema, ki še hoče dihati – predvsem pa pretežno zvesto Večerovo, ( življenjsko) usihajoče, naročniško bralstvo – si ni mogel kaj, da ne bi s sočutjem spremljal zagnanost in upornost teh, ki še po letih (medijskih) zlorab zvesto prihajajo po svojo porcijo- zdaj v plastiki postreženega golaža, zdaj česa drugega- in se ob tem pitajo še z nostalgijo, v kateri je vselej vse lepo in prav. Pač shiny happy people varianta. Če kaj, potem so mariborska javna proslavljanja in praznovanja teh in onih, ki se imajo za zaslužne, ultimativen dokaz, kako zaostali smo v času in razvoju.

Z majhno, a pomenljivo razliko: tokratno JAVNO praznovanje NI bilo omejeno samo na eno generacijo, ampak JE izkazovalo težnjo postati medgeneracijsko stičišče, kar pomeni, da samozvani neodvisni medijci še kako dobro vedo, kaj počno. Še huje: časnik, ki bi že leta – predvsem pa zdaj, v kontinuirani krizi- rad kotiral kot zaščitnik malega človeka, marginalnih, šibkih in zatiranih, si je privoščil še eno, ZASEBNO ( da ne napišem ravno elitaško) PRAZNOVANJE, kar seveda ni nič novega, če ne bi s tem tako mimogrede negirali sebe in naravo svojega poslanstva.

Povedano drugače: mojster Pepe, radijska delavnica znancev in pop- rock koncertiranje, so bile samo vaba za rajo, segmentirano na tržne ciljne skupine, ki naj se ideološko vežejo na izročilo ( partizanskega) golaža, katerega skupinsko konzumiranje je pravzaprav simbolni obred, ki nas sporočilno poveže z našimi hrabrimi predniki, ki da so se šli hostarsko gverilo in raje umirali, kot bi bili naprodaj, huh.

Pa ne kje, da se namerava prodati kaj državnega brona?!

Škoda tudi, da Večer- ovce ne skrbi tako zelo, ko gre za managerske podvige njih lastnikov, a brez skrbi: do tega še pridemo! Paradoks je torej jasen: Večer je javno na strani zatiranih, lačnih in s strani »gnilega kapitalizma« obubožanih in prevaranih, hkrati pa jih dojema in obravnava povsem tržno, v skladu s principi ta-istega kapitalizma, pred katerim jih bojda varuje in v imenu katerih ga napada. Hehehehe, predobro!

Da je nekaj res na tem, dokazuje ravno že omenjeno Večerovo praznovanje za izbrane.

Do njega je prišlo- nič več, nič manj kot pa- v elitaškem wannabe lokalu provincialnega imena (»LUFT«), kamor se rado hodijo kazati tudi javnomnenjski yuppieji, kar tudi na simbolni ravni dokazuje, kam pes taco moli, če smo že pri psih čuvajih. Koga že čuvajo?!

Vse je bilo torej pripravljeno in najbrž bi vsi vse servirano ( ponovno) tudi pogoltnili, potem pa so se nad praznovanje zgrnili črni oblaki. Kasneje konkretno, ker jo je raji zagodlo vreme, še pred tem pa tudi konkretno, še bolj pa simbolno, ko je razpravi o tukajšnjem stanju medijske svobode ob svetovnem dnevu medijev sledila še znamenita objava korespondence med Nova KBM in uradno politiko, s katero je kot grom v nevihti zagrmel Požareport.

Tam so razkrili, da so v mreži bančne ustanove, ki skrbi za »ravnotežje in ustreznost« vzhodno od Trojan, ob politikih in drugih težko elitnikih za usluge prosili- kaj prosili, moledovali (!)- tudi mnogi, menda ugledni, novinarji. Kar je neizpodbiten dokaz, da novinarjem oblastni modus operandi ni tuj, da z njim večina soglaša, še huje, želi biti del igre, posledično so torej NAVIDEZNA JAVNOST – ali prosto po Halimiju- NOVI PSI ČUVAJI!

Kar spet pomeni, da je pri nas opredelitev »ugledni novinar« zelo variabilna kategorija, je pa vsaj svoje doze neprijetne resnice, božje šibe, praznovanju navkljub, bila deležna tudi elita.

Kak’ dan zatem bo v ospredju nova medijska zgodba, ko se bo izkazalo, da so prav tajkuni največji interesenti za nakup nekdanjega lastnika slavljenca, o katerem gre zgodba. Zadrega je toliko večja, ker tudi sedanji solastnik slavljenca velja za tajkuna- ki, tako mimogrede, o medijskem svetu menda nima pojma- in ker je nov, še hujši in za medije še bolj porazen paradoks tudi več kot očiten: mediji se kupujejo s kapitalom sumljivega porekla, vse pa zato, da bi novi lastniki/ domnevni tajkuni odvrnili pozornost javnosti od preiskav, ki potekajo zoper njih. Pri Večeru je stanje toliko težje, saj se za novima lastnikoma menda skriva denar nekdanjega direktorja tiste iste banke z začetka zgodbe, ki naj bi takšne tajkune in odliv družbenega bogastva tudi kreirala; še več, nova lastnika Večer domnevno kupujeta celo z njegovim, (družbeno) odtujenim, premoženjem. Toliko o makrokozmosu.

Kakšen mikrokozmos posledično lahko pričakujemo?!

Kakšni naj bodo mediji, ki so direktna posledica parcialnih interesov uvodoma opisanega štiriperesništva, ki je prineslo pretežno gorje in nesrečo?! Drugače tudi ni moglo biti, kajti na nižjem nivoju se je- vsaj kar se MB DOMINANTNIH MEDIJEV tiče- vzpostavilo triperesništvo, ki so ga tvorili prosluli RTS (katerega milijonski zapitek bodo poravnali, kdo pa drug (?!), davkoplačevalci), radio sumljivega slovesa ( City) in Večer ali bolj konkretno: plasiranje ene in iste »resnice« v avdio-vizualni in tiskani obliki. Heh, dominantnost v vsem »sijaju«: konkretna, ciljno plasirana, neusmiljena in brezkompromisna! Z bančno menico.

Ne bi se na tem mestu spuščal še v številne kadrovske rošade, saj so po svoji naravi samo kozmetični popravki. Da strici in tete iz ozadja rotiranje enih in istih oseb(kov) po formalno različnih, vsebinsko pa istih medijih- po principu hrčkov na kolesu v kletki- pač doživljajo kot neke vrste iniciacijski obred, dokazuje tudi seznam povabljencev na elitno verzijo praznovanja, med katerimi se je ob direktorju (pro)padlega RTSa, našel tudi organizator napada na neposlušne. V imenu kapitala, kakopak. Samo dodaten dokaz, da so vstaje služile restavriranju nekdanjega sistema; bolj konkretno: LDS renesansa v vsem svojem »blišču«!

Bi pa poudaril nekaj čisto drugega, morda celo ne tako zelo spregledanega!

Ironično, a resnično: stopnjo zlaganosti večine mariborskih medijev še najlažje določimo s težnjo proklamacije resnice in resnicoljubnosti! Z njihovimi (tržnimi) slogani!

Povedano drugače: ko SE JE DOGAJALO, NISMO POROČALI ( denimo, prvi in kasneje zadnji padec gondol na prejšnji pohorski vzpenjači, ki sta razkrila poslovno pokvarjenost tamkajšnjega managementa in njihovo prepletenost s politiko in mediji, katerih skoraj 100 mio EUR vredni zapitek bodo ponovno plačali davkoplačevalci); razglašali s(m)o, da nis(m)o trobilo, BILI pa prav to- TROBILO PARCIALNIH INTERESOV, ki so privedli do prve pri(h)vatizacije v nizu; vrednost TEŽE je izkazovala samo tehtnica, česa drugega NI bilo ZAZNATI; še več, POTEGNILI so nas VASE, nas okužili z ideološko pogojenim sovraštvom ter mrežnostjo in strujaštvom in nas PREŽVEČENE, lačne in bose ter popolnoma brez perspektive tudi IZPLJUNILI, hkrati pa še instalirali vstajniško oblast in kadre, krive za vse našteto, REPOZICIONIRALI.

Kar v vsej tej štali veseli, je usihanje vpliva in padanja prodane naklade. Pri Večeru to v številkah pomeni več kot prepolovitev nekdanjih 50 000 izvodov v pičlih nekaj letih, konkretno pa, da se ga je gadget generacija že odrekla. Vendarle menim, da bo slavljenec preživel, čeravno z enim samim izvodom. Glas ulice namreč pravi, da je treba zjutraj najprej pogledati v Večer. Vse, kar ni objavljeno, zagotovo drži!

P.S.

Ne vem sicer kako daleč vstran od mariborske provincialne zatohlosti moraš biti, kako visoko, da bi zajel svež zrak oziroma LUFT. Svojčas je privilegirana svojat oboževala mestne kleti, kjer so se v maniri viktorijanske Anglije šli dr. Jekylle in mr. Hyde.

Ko so izželi, kar se izžeti da, so pobegnili, a ne na mestne ulice, ki bi jih lahko soočile s trpko realnostjo, kruto resnico, ampak višje, visoko nad prazne prodajalne, prašne izložbe, opustele trge, »Up in the Air«; tja, od koder pogled ne seže do šol brez subvencioniranih programov ali na ceste in ulice, kjer se tepejo za prehranske pakete RK ali ponižno stojijo v koloni za edini topel dnevni obrok.

Ko sem kot (nekdanji) novinar začel ravno pri Večeru, nas je takratni mentor Milan Golob  opozoril na nadvse neprimerno početje managementa, ki da »pove o časopisu vse in še več in mimogrede sesuje stotine dobrih zapisov, posebej zdaj, v tako občutljivih časih, ko lokalno gospodarstvo doživlja domino efekt, socialna slika pa je katastrofalna«! Dvanajst let je tega.

Z (ostalimi) rdečimi buržuji so namreč »Herr Direktor« igrali golf, kot bi se jim dogajal nek drug Maribor; ne tisti, o katerem s(m)o poročali tisti,v imenu katerih so direktorovali.

Danes ni nič drugače, le da s strani dominantnih medijev sforsiran vstajniški management igra golf v Turčiji, namesto na Ptuju. Preveč lufta, pravijo, škodi, omamlja in čisto možno je, da se tudi njim dogaja nek drug Maribor. Glede na stanje, o tem sploh ne bi smelo biti dvoma.