»Astrid, za koga visiš?!«

Piše: Aljoša Dragaš, publicist

»V New Yorku Heraldu je 26.11.1911 izšla novica o obešenju treh moških, usmrčenih zaradi umora Edmunda W. Godfreyja; očeta, moža in lekarnarja iz Green Berry Hilla v Londonu. Ubili so ga klateži: Joseph Green, Stanley Berry in Daniel Hill. Upam, da gre zgolj za naključje.

Reno Gazette junija 1983 poroča o požaru, vodi, s katero so gasili in priljubljenemu potapljaču Delmerju Darionu, delilcu kart v lokalnem casinoju, katerega največja strast je bilo jezero. Naslednji dan je Craig Hanson– pilot, prostovoljni gasilec, občasni pivec odtujen od družine- naredil samomor. Njegovo gasilsko letalo je med manevrom po nesreči poleg vode zajelo še Dariona, ki ga je na pol »poti« med jezerom in gozdom zadel infarkt.

Hanson in Darion sta se »srečala« že dva dni prej, ko je prvi zaigral večjo vsoto denarja in drugega tudi zaradi tega fizično napadel kar za igralno mizo. Občutek krivde in igra usode sta bila zanj preveč- naredil je samomor. Rad bi verjel, da je bilo zgolj naključje.

Leta 1961 so na podelitvi nagrad ameriške Zveze sodne medicine predstavili zgodbo o preprostem poskusu samomora 17 letnega Sydneyja Barringerja iz Los Angelesa, ki se je imel zgoditi 23.3.1958. Neuspešen samomor se je sprevrgel v uspešen umor. Pismo v mladostnikovi jakni sicer potrjuje poskus samomora, vendar sta se v trenutku, ko je slednji na strehi 9-nadstropne stavbe še omahoval ali naj se požene v globino, tri nadstropje nižje prepirala njegova starša. Kot že tolikokrat poprej. Pogosto sta si grozila z orožjem; kot že tolikokrat poprej. Puška se je sprožila ravno, ko je Sydney padal mimo. Sprta zakonca sta, soočena z dejstvi, med preiskavo prisegala, da nista vedela, da je puška nabita, sosed- Sydneyjev prijatelj- pa da je šest dni prej videl, kako jo je nabil Sydney. Prepiri in nasilje so bili zanj prehudi, zato je ukrepal- hotel je, da se pobijeta, saj sta se navsezadnje res hotela.

Rekel naj bi, da jima bo »pomagal«. Padel je na zaščitno mrežo, ki bi mu- v primeru, da ga ne bi zadel usodni strel matere- rešila življenje; postavili so jo za čistilce oken, ki so jih »enkrat v tem času« pričakovali. Po mojem skromnem mnenju to ni zgolj naključje! Po mojem skromnem mnenju ne more biti naključje! Čudne stvari se dogajajo nenehno in neprestano!«

Zanimiva je igra usode ali pa tok časa, če vam je tako lažje!

Le malo preden me je FB prijatelj, ki mu je »Maze medijska histerija« pošteno načela živce, spomnil na dogajanja pred dvema letoma, me je v drugem nadstropju mariborske univerzitetne knjižnice na mizi tako rekoč pričakala lanska Večerova naslovnica, ki jo je kdo-ve-kdo pustil na mizi. To se je zgodilo potem, ko sem v pritličju prebral članek urednice istega časopisa, Branke Bezjak, o čudnih zadnjih zaposlitvah na mariborski občini. Zanimivo, a omenjeni ‘znervirani prijatelj me je spomnil na zaposlitev Astrid Bah, omenjena naslovnica pa na fantazmične kitajske investitorje. Oboje se je zgodilo »enkrat v tem času«. Da bi bila srhljivost popolna, tako rekoč dovršena, sem si prejšnjo noč ogledal še najboljši film lanskega leta, »NightCrawler«, ki spregovori tudi o časovni ustreznosti plasiranja novice, t.i. tajmingu.

Srh me je zajel do te mere, da sem si v slogu pripovedovalca magične, oskarjevske Magnolije- katerega prolog sem si uvodoma izposodil- raje dejal: »Upam, da gre zgolj za naključje!«

Pa mi ni dalo mira! Ker brezposelni hlastamo za zaposlitvijo, me je zanimalo, kako neki jo nekateri- drznem si zavpiti: MANJ SPOSOBNI!- tako zlahka dobijo?! In ker v omenjenem članku omenjene Večerove urednice nisem zaznal niti težnje po raziskovanju ozadja, sem– še sveže naspidiran od bruseljske zaposlitve Janševega sina, s katero me pitajo Večeru podobni dominatni mediji- naokrog povprašal za mnenje. Stric Google mi je na poizvedbo »Astrid«, »zaposlitev«, »Večer« postregel s spoznanjem, da so bili takrat na Večeru mnogi- med njimi tudi Branka Bezjak- precej drugače razpoloženi, kot so danes. Razlog najbrž ni bila Tina Maze, saj je ta »harala« tudi takrat, pa tudi »Lisica« se je imela za odvrteti »enkrat v tem času«. Kaj torej, katera mutacija bi lahko bila vzrok za tako nenadno spremembo razpoloženja in ta(k) mr(a)k raziskovalnega duha?! Senca?! Urednik v senci?! Župan v senci, mesto v senci, država v senci?! Raje bi verjel, da gre zgolj za naključje!

Pa sem se spomnil na nek’ FB profil, ki se mi je »priklopil« v nemirnem času, ko so mnogi verjeli, da sem organizator MB vstaj in še niso ločili med protestniki in vstajniki in kot so se mi navsezadnje v tistem obdobju »priklopili« mnogi; med drugim tudi neka nečakinja. In ker se ime in priimek »junakinje« zadnjega vala občinskih zaposlitev ( s podpisom vstajniškega župana) srhljivo ujemata s tistim omenjenega FB profila (Tina Vaupotič/ Tina Va), sem vrtal naprej. Nekaj klicev, malo googlanja, brskanje po spominu in rezultat je bil zastrašujoč: nova »naključja« v mestu srhljivih naključij.

Tina Va(upotič) je torej ženska, ki bo koordinirala realizacijo sklepov in ukrepov, sprejetih na sestankih. Če komu ni kaj jasno: zapisovala bo vsebino sestankov župana! Zapisnikarica bo torej! Župan že ima osebno asistentko (beri: tajnico), a zdaj potrebuje še zapisničarko. To ni edino in zadnje frapantno: na občini je še zmeraj zaposlena tudi nekdanja P.R.ovka, ki sedaj skrbi za ažuriranje novic na spletni strani občine, huh.

Če (še) niste dojeli tega segmenta mariborske tragikomedije, naj vas takoj razsvetlim: oba, tako prejšnji kot sedanji župan, sta rada obkrožena z ženskami. A tu že nastopi bistvena razlika: prejšnji je imel rad lepe, ta pa na to ne da kaj dosti. Prejšnji je imel rad visoko izobražene, ta se tudi na to ne ozira preveč, morda zato, ker je – v nasprotju s prejšnjim in kar bi nas rad na vse pretege prepričal- intelektualec, iz istega- antropozofičnega- razloga pa najbrž ne da kaj dosti niti na lepoto. Kajti- lepota se skriva znotraj, huh. Kliše, pač.

Kaj torej potrebujete, da bi dobili »vstajniško« zaposlitev?! Znanje?! Ne! Naša Tina ima končano Srednjo gostinsko- turistično šolo! Ne bo zapisovala gostov v knjigo, bo pa mlatenje prazne slame, zato bo imela obilico dela, heh. Kaj še?! Morda ViP, famozne »Veze I(n) Poznanstva«?! Pedigree?! Prekleto, da res! Tina Vaupotič je namreč hčerka nekdanjega direktorja mariborskih zaporov in pastorka nekdanje direktorice mariborskih kinematografov! Se spomnite, ko je Fištrek- ta »Accidental Hero« četrte, uzurpatorske vstaje, ki se je odvila ravno pred zgradbo Večera in z njihovo nemalo logistično pomočjo- pred drugim krogom županskih volitev nekaj pleteničil o lažnih kandidatih, ki da so prišli odžirat glasove resnim, torej njemu?! Zanimivo, a kdor se spozna na zgodovino lokalnih volitev bi za kaj takega zlahka obdolžil ravno mačeho »Tine Va«, Magdo Medvedovo, ki je relativno neresno skušala zasesti položaj MB županje nekje na prelomu tisočletja! A raje verjamem, da je to zgolj naključje, kakor tudi dejstvo, da ju s Fištravcem (z)druži nekdanji LDS. In neodvisna kandidatura, kajpada.

Kakor je najbrž naključje, da imajo tudi v članku Bezjakove omenjene »izkušnje samostojne podjetnice« svoj rep! V nekdanjem Emoninem supermarketu v MB naselju Nova vas II-a je bil namreč tudi manjši gostinski obrat, ki so ga lastniki- tik preden se jih bo polastil Mercator- želeli dati v najem tamkaj že zaposlenim in zainteresiranim gostincem. Pa se je zavrtel telefon, opravilo nekaj klicev in najem je prešel v roke naše Tine! Šokirani?!

Kako bi šele bili, če bi vedeli, da so bistro preimenovali v »Ob parku!«, ker pa je bilo na robu širnega parkirišča, je nek nepridiprav v čisto lokalnem stilu med črke in bolj dejstvom primerno vrinil »ing«! »Ob parkingu«, heh! A saj pravim: najbrž gre zgolj za naključje, kakor je naključje tudi, da sta si na Rotovžu– simbolnem mestu MB prevrata- še (t)isto poletje v objem padla Fištravec in- Janković.

Da ima »naša Tina« poseben odnos do dejstev, ki ne potrebujejo pojasnil, čeravno orišejo resnico, priča tudi Večerov zapis pod fotografijo, s katero so opremili članek. Nekaj o tem, da sta Fištravec in Vaupotičeva sodelovala že na prejšnjih, nadomestnih volitvah, huh! Kot bi šlo za snovanje volilne kampanje s strani PR gurujev, ne pa »volontiranje« na stojnici pred občino, kjer so »aktivisti« zbirali »podpise podpore«, katerih vrednost se je gibala med 5 EUR/h pa vse tja do 5 EUR/podpis za »neodvisnega kandidata«.

»Spin stane, lojalnost pa tudi!«, si je najbrž mislila Vaupotičeva, primerno LDSovsko izkušena, ko je prav v tej stavbi registrirala društvo »Vrnimo mesto ljudem!«, ki se je po zatrjevanju vpletenih sestalo enkrat samkrat (na ustanovnem sestanku) in iz katerega je potem druščina na čelu s porno sejmarjem in usihajočo lokalno radijsko- moderatorsko zvezd(ic)o ter – prosto po Vuk Godini – drugorazrednim novinarjem izpeljala še dva dominantnim medijem ljuba slogana; ob omenjenem še »Vrnimo mesto mestu!«. Klobuk je bil vkalkuliran, kajpak.

Vaupotičeva je potem sodelovala še pri nadzoru volitev, pri nadomestnih pa je sprožila tudi »veliko odkritje«, ko je »najbolje obveščeni Mariborčan« ( kar koli že to pomeni), sicer iz Šentilja in s fotoaparatom v roki, v ranem jutru s skoraj nadzvočno hitrostjo pridrvel na eno izmed volišč in tam »razkrinkal« pisca spletnih komentarjev, ki da ni politično neodvisen, huh. Vaupotičeva se je zvečer mirno vrnila na štetje glasov; kot bi se bilo nič ne zgodilo. In če že ni volontirala pri »neodvisnem« kandidatu, je Vaupotičeva rade volje volontirala na stojnici stranke »Zares«. Ampak…morda je vse skupaj zgolj naključje.

Saj res, zakaj o tem prav nič ne poroča Večer; kako to, da nič ne izvedo zaposleni novinarji, ko pa to uspeva meni, nezaposlenemu?! So razlog »Tri Gracije« ( kot so jih poimenovali zlobni jeziki), ki so se redno dobivale pred Večerovo stavbo, od koder so jih potem pota domnevno vodila na kosilo ali pač čvek. Z namenom, kajti gracije so Magda Medvedova, Zlatka Rashid in Majda Struc. Prva že omenjena ( neresna) kandidatka za županjo, druga Večerova novinarka in tretja Delova novinarka, kasneje Večerova glavna in odgovorna urednica. Nekaj sijajnega je na teh Večerovcih, da si jih politiki želijo ( ali pa so si jih nekoč želeli) za partnerje in hkrati nekaj srhljivega, da jim naklada tako pada. Rad bi verjel, da gre zgolj za naključje, a glas ulice je zatrjeval, da so (nekdanjega) partnerja Rashidine hčere, s katero imata otroka, zaposlili preko javnih del ravno na Zvezi prijateljev mladine, katere aktivnosti je med drugim vneto popisovala prav Rashidova in ki je (ZPM, namreč) malodane soznačnica za Majdo Struc. Rad bi verjel, da gre za naključje, a glas ulice je zatrjeval, da je enako (ali vsaj »zelo podobno«) delo dobil tudi brat hčerinega partnerja. Maribor je pač mesto, kjer ti ukradejo celo grafit in kjer so nekateri tako rekoč abonirani na javna dela v ustanovah, ki slovijo kot zasilni izhod za neuporabne ali pa(č) odlagališče za odvečne kadre. Zakaj bi potem tokrat bilo drugače?!?

Čas je za pristni, mariborski, nemi krik. »Astrid, za koga visiš?!?«, vpijem. Po mojem skromnem mnenju to ni zgolj naključje! Po mojem skromnem mnenju ne more biti naključje! Čudne stvari se dogajajo nenehno in neprestano! Razlika je v tem, kako in koliko jih obravnavamo!