Tragedija v Parizu – kje so meje naših pravic?

Piše: Vinko Gorenak, poslanec SDS

Tragedija v Parizu je za nami, vsaj časovno, dejansko pa ne le v Parizu in Franciji ampak tudi po Evropi in svetu, odpira mnoga za človeštvo še kako pomembna vprašanja. To da za nasilje nikdar in nikoli ni bilo in ne bo nobenega opravičila je samo po sebi povsem jasno. Še posebej to velja za nasilje, ki pomeni ubijanje ljudi. Torej ne nasilju, včeraj, danes ali jutri. Prav je, da so evropski voditelji s prehodom po Parizu družno, jasno in glasno obsodili nasilje, in da so povedali, da s svojim početjem branijo pravico svobode govora, kar je pač čisto elementarna pravica evropske civilizacije, pa ne le te. Toda v tem prispevku bom skušal stvari pogledati tudi iz drugega zornega kota. Iste stvari v različnih družbenih okoljih namreč pomenijo nekaj povsem različnega.

Če bi nekje v arabskem svetu narisali karikaturo kakega njihovega šejka ali voditelja države, ki se drži za roko z ameriškim predsednikom in se sprehajata po ulici, bi imela taka karikatura za arabski svet jasno sporočilno vrednost. Sporočala bi, da sta njihov voditelj in ameriški predsednik velika prijatelja. Če pa bi tako isto karikaturo objavili nekje na zahodu ali v ZDA, pa bi taka ista karikatura lahko bila razumljena kot namigovanje na homoseksualnost. Torej bi bila praktično žalitev.

Če stisnete palec in kazalec na vaši roki in roko dvignete pred sebe, to v zahodnem svetu pomeni »ok« v redu je, dobro je. Če to naredite na Japonskem bi pomenilo, da govorite o denarju, če pa to naredite v Turčiji ali Braziliji pa to pomeni najhujšo žaljivko osebe ali skupine oseb, ki ji tako kretnjo z roko namenite.

Se še spomnite prenarejene slike Brezjanske Marije, ki je imela v rokah namesto Jezusa podgano? Čista žalitev verskih čustev vernih ljudi. Se še spomnite gorečega križa nekje na Obali? Čista žalitev vernih ljudi. No naši dominantni mediji so sicer oboje razglasili za umetnost, ki to seveda ni bila. So pa zato obsodili duhovnika Janeza Turineka, ki je zgolj virtualno – računalniško in ne v praksi sežgal rdečo zvezdo. Dvojna in nepoštena merila pač. Zakaj ves ta uvod glede na naslov tega prispevka?

Hotel sem vas opozoriti na to, da imajo različna vizualna sporočila v različnih kulturnih okoljih povsem različen pomen. Povsem mogoče je torej, da je tudi z atentatom napadeni francoski časopis objavljal karikature, ki so del ljudi v Franciji in drugod žalile, večino pa seveda zabavale. Tudi v zadnji več milijonski nakladi omenjenega časopisa se je zgodilo nekaj takega. Tako vsaj kažejo podatki. Govorim o karikaturi jokajočega se preroka Mohameda. So ustvarjalci karikature hoteli sporočiti, da tudi Mohamed joka ob zločinu, ki se je zgodil? Morda. Toda za islamske vernike je to očitno žalitev. Mohamed pač ne joka. Kot Brezjanska Marija pač nima v naročju podgane ampak Jezusa. Del muslimanskega sveta zato že govori o vojni napovedi. Je to potrebno? Nikakor ne. Toda tudi na nasprotni, torej na naši strani, na strani zahodne civilizacije je potreben razmislek. Pravica svobode govora, seveda da. Ni nobenih problemov zagovarjati jo moramo na vsakem koraku. Toda ko naša pravica svobode govora nekoga drugega žali nastane velik problem. Če v taki situaciji še zagovarjamo našo civilizacijsko pravico do svobode govora, hkrati zagovarjamo pravico, da nekoga žalimo. Take pravice, ki je za nekoga žalitev, pa sam ne morem zagovarjati.