Igre lakote

Piše: Aljoša Dragaš, publicist

»Tudi po Kanglerju- Kangler!«, je na eni od sej mariborskega mestnega sveta v soju medijskih luči vzkliknil znani Mariborčan, ki se bo ob tem, da ga večina županov, s katerimi ima priliko biti bitke na lokalnem političnem polju, ocenjuje za povzpetnika, ki se skriva za skrbjo za mesto, v anale slednjega najbrž kmalu zapisal še s številnimi (neuspelimi) županskimi kandidaturami, s čimer bi/bo prav gotovo prehitel bolj znano someščanko dvomljivega političnega slovesa.

Večnemu opozicionarju pritrjuje tudi glas ljudstva; ta pravi, da smo v sedlo posedli novega šerifa, za nameček takšnega s klobukom, kar samo dodatno karikira že tako težko prebavljive okoliščine prve prave izvolitve samooklicanega vstajniškega župana, ki so mu pripele vzdevek »Škilavi Kangler«! Svoje mnenje o izbiri drugega kroga je hkrati še najbolje izrazilo s sramotno nizko volilno udeležbo;  prvotnih 10 % se je zaustavilo pri dobri tretjini vseh volilnih upravičencev.

Kar pa ni zmotilo obeh kandidatov, da se bojkotirajočim meščanom kasneje ne bi- vljudno zahvalila!

Poraženec virtualno ( za kaj drugega mu niti ni preostalo manevrskega prostora in to dobesedno, saj so »neznani storilci« uničili večino jumbo plakatov), zmagovalec konkretneje, ko je dal take, ki jih niso privoščili konkurentu, prelepiti s tekmečevim enako zvenečim in isto učinkujočim: »Hvala, Maribor!«

Zdaj….v kakšni drug(ačn)i družbi bi mediji take vrste cinizem pribili na sramotilni steber, je pa res, da so druge vrste družb komponente druge vrste držav in v takih taki niti pomislili ne bi na kandidaturo!

Pri nas obratno: jasno, glasno in večkrat zapovrstjo sta celo dala vedeti, da ob nepravilnostih zanju nekaj šteje samo pravnomočna sodba, s katero pač kupujeta čas: eden za naprej, drugi pa za nazaj!

Če prvega, poraženca Kanglerja, še nekako razumemo, saj je celotno dogajanje uporabil za lastno repozicioniranje, je pri drugem, zmagovalcu Fištravcu, to malo težje! Njegovi svetovalci, ki so hkrati štabniki, ki so hkrati vstajniki, ki so hkrati funkcionarji in podporniki, ki so hkrati kandidati in bodo vse ostalo šele postali in vsa ta mašinerija, od katere se potem »vstajniški« župan po potrebi distancira in si pilatovsko umije roke, so namreč ustvarile tako zmedo, da glava peče še bolj izkušene P.R. ovce!

Naj spomnimo: ob vsem uvodoma omenjenem in ostalem znanem, si s tistim, ki ga je zdaj dokončno zamenjal, deli po novem še zavajanje javnosti, večino v mestnem svetu, vizijo, ki je samo njegova (in od njegovih svetovalcev, huh!) ter podcenjevanje drugače razmišljujočih, kar pa samo po sebi ne bi v tem mestu predstavljajo nič novega, če Fištravec prvega javnega komentarja lastne zmage ne bi začel s stavkom, ki ga bo najbrž spremljal skozi ves mandat; če ga privede h koncu ali ne!

»Maribor potrebuje očiščenje!«, je v kamere butnil človek, ki se lahko »pohvali«, da mu je celotna kampanja slonela na demoniziranju že itak javno knock-downiranega nasprotnika in ki je njegove tae-kwon-do mestne svetnike zamenjal s fitness trenerji, premikače lokomotiv z udeleženci resničnostnih showov, boks match v prvi osebi pa zreduciral na podelitev lovorjevega venca.

Nič čudnega, »Fištrek« je v tako kratkem času tolikokrat kanglerjansko skočil in niti enkrat vzkliknil: »Hop!«, da mu je v stečaj od-hop-hop-hopala celo smučarija na čelu z Zlato lisico in da se kot najresnejši podžupanski kandidat pojavlja nekdanji radijski moderator; še eden, ki ve kako z masami!

Človek pač potrebuje nekoga, da vso zmedo napravi bolj smiselno, sprejemljivo- da zmoderira, huh.

V Mariboru, provincialnem središču, ki nikoli ni preseglo logike lastnega razmišljanja&delovanja, večina javnega dojemanja odnosov pač deluje po principu na hitro skovanih in medijsko potenciranih mitov in »plebiscitarna podpora očiščenju« « je samo žalostno nadaljevanje niza. Tudi sesuvajo se enako: ob vstajniškem županu še mit o Pohorju, gonilu tukajšnje storitvene dejavnosti, štajerskem Kitzbuehlu, ki ga na taki nadmorski višini nikoli ne bi podprla nobena resna evropska banka, razen ene v državni lasti, na koncu pa še mit o nepremagljivosti in veličini lokalnega nogometnega kluba.

Krivci so znani: zunanje-notranji sovražniki; pač po potrebi.

In kaj stori naš »Fištrek«?!

»Velikemu vodji« primerno, se utelešenje sanj in 25 letnih potreb obremenjen z udarci mesijanstva umakne; a ne v Getsemani kot takrat Jezus, ampak na dopust, kot 2001. leto kasneje George Bush!

V tednu, ko je njegov score navidezno zaposlenih narastel na 5050, kmalu pa naj bi bil še za 150 točk višji in ko so lokalni nogometni fanatiki zavoljo električnega mrka že utrjevali pesti in brusili nože, se naša sprememba, če je verjeti glasu ulice, odpravi na- kako lobistično predvidljivo – jadranje!

Da pa bi bila komedija popolna, nas vendarle ni pustil brez sporočila. V času, ko so po televiziji vrteli pomenljive »Igre lakote«, nam je sam posredoval tisto, ki mu ga je menda predal domnevni Marsel Stanisavljevič. »Gospod Fištravec« se začne nakracano sporočilo nič krivega otročaja in ki je samo odjuga vseh tistih pisarij nekemu drugemu gospodu, ki se mu je reklo tovariš! »Zelo vesel sem, da sem vas končno vidim v živo.«, glasi idolatrični zapis, ki nivo mariborskih, v javnost plasiranih, neumnosti zavrti še kako desetletje nazaj od pogubnih poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih!

Nič čudnega: podržavljanje, poceni delovna sila in kult osebnosti hodita z roko v roki!

Kandidata z začetka zapisa bi torej morali znova parafrazirati in zapisati: »Tudi po Kanglerju- Tito!«

Zdaj samo še, da zanj ustrelijo medveda! Pohorskega!