Nelson Mandela, afriški in slovenski črnci
Piše: dr. Dimitrij Rupel, profesor
Problem Slovenije je v tem, da se vrača k starim vzorcem, ki jim do apartheida manjka le nekaj korakov. To je tako, kot če bi se v Južno Afriko vrnil režim Swarta, Strijdoma, Vorsterja, Verwoerda, Bothe, de Klerka…
Tudi sam sem, podobno kot vsi razumni ljudje na svetu, občudoval južnoafriškega voditelja Nelsona Mandelo. Voditelj je postal po dolgem ujetništvu, po porazih v bojih z manjšinskimi bolj ali manj rasističnimi režimi in po zmagi demokracije leta 1993. To so bila tudi leta demokratičnega vzpona slovenske države. Mandelo bi morda lahko primerjali z Jožetom Pučnikom, Afriški nacionalni kongres pa z Demosom.
Ko poslušam poročila o žalovanju za Nelsonom Mandelo, se spomnim svojih srečanj z južnoafriškimi voditelji, med drugim srečanja z zunanjo ministrico Nkosazana Dlamini Zuma poleti 2008. To so bili časi Janševe vlade in slovenskega predsedovanja EU, ko je bila Slovenija tako rekoč ljubljenka mednarodne skupnosti in ena najuspešnejših novih držav Evropske unije.
Mednarodni položaj Slovenije se je po letu 2008 odločilno poslabšal. Nekoč uspešna država se je znašla na gospodarskem in moralnem repu Evropske unije. Delovanje aktualne slovenske vlade na področju zunanje politike (pa še kje) je pomanjkljivo. Po eni strani daje videz neurejenosti in slabe organiziranosti, po drugi strani je njena usmeritev zgrešena.
Ko se sprašujem o vzrokih za slovensko nazadovanje, se seveda zavedam svetovne finančne krize, vendar ta ne pojasnjuje bistva. Slovenija je po zaslugi slovenskih »črncev«, ki so se uprli avtoritarnemu jugoslovanskemu režimu, postala neodvisna in demokratična država v začetku devetdesetih let, malo pred Južno Afriko. Podobno kot Južna Afrika je takrat vzcvetela tudi Slovenija.
Razlika med Južno Afriko in Slovenijo je – če zanemarimo demografske in zemljepisne številke – v tem, da v Južni Afriki ni prišlo do vrnitve apartheida in da nikomur ni prišlo na misel, da bi zmanjševal ali celo uničeval dediščino osamosvojitve, kot se je zgodilo v Sloveniji. V Južni Afriki je dediščina Nelsona Mandele nedotaknjena. To je Južni Afriki omogočilo vzpon med najbolj obetavne države, ki jih označujemo s kratico BRICS. Problem Slovenije je v tem, da se vrača k starim vzorcem, ki jim do apartheida manjka le nekaj korakov. To je tako, kot če bi se v Južno Afriko vrnil režim Swarta, Strijdoma, Vorsterja, Verwoerda, Bothe, de Klerka…
Ko se pa Rupsi loti lamentat o čemerkoli, je živa ludorija.
Pa pišurija tudi.
🙁
Še en užaljen komunist v plašču za na veter.
Južna Afrika je res lep primer. Preden je Mandela postal predsednik, je južna Afrika pod odprto kontrolo belske manjšine apartheida, ki je na celem planetu izival silovit odpor.. Ljudje so nosil transparente, protestirali in vse to. V tem času je familija Oppenheimer kontrolirala 80 odstotkov delnic na južnoafriški borzi in ostalo je bilo implicitno, njihovo. Bili so lastniki medijev preko raznih svojih frontmenov, in imeli so rudnike zlata in dijamantov na katerih počiva ekonomija te drćave.. No morali so preiti na tako imenovano demokracijo, a Mandelo postaviti za predsednika. Protesti so se nehali in transparenti, pri tem pa so, govorili: Dobro, južna Afrika je rešena. Svet je postal svobodnejši.
In, ko je Mndela postal predsednik, je familija Oppenheimer še zemrom imela 80 odstotkov delnic na borzi a, implicitno, tudi preostalih 20 odstotkov. V njihovi lasti so bili še zmerom rudniki, dijamantov in zlata, od katerih je odvisna ekonomija te države. In v njihovih rokah so samo mediji preko različnih njihovih frontmanov. Razlika je samo v tem, ker sedaj noben več ne teži o človekovih pravicah ali o svobodi, ker je predsednik države črnc. Za ljudi, ki tam živijo se ni nič spremenilo. Isti ljudje vladajo državi, ali vladajo brez vsakega odpora, ker so zaporske rešetke zamnjali z zapori brez rešetk.
Torej katera familija vlada v Sloveniji, je lastica borze in vseh delnic, rudnikov zlata in dijamantov in vseh medije preko svojih frontmanov. Ruplsl nima pojma ali pa se dela blesavga. Po izbiri.