Pirc Musarjeva in Savič: Svoboda izražanja ima tudi na spletu svoje meje, povsod puščamo sledi

Mediji so danes poročali, da je sodišče ugodilo Heleni Jovanovič Hacin, ki je na dan drugega kroga predsedniških volitev na protestniški Facebook profil med drugim pozvala k volitvam “tistega, ki je jasno in glasno pozval Kanglerja k odstopu”. Inšpektorat za notranje zadeve ji je zaradi kršenja volilnega molka naložil globo v višini 125,19 evra, celjsko okrajno sodišče pa je po vloženi pritožbi, v kateri se je Jovanovič Hacinova sklicevala tudi na ustavno pravico do svobode izražanja, odločilo drugače, saj v omenjenem zapisu ni ugotovilo elementov prekrška.

Na ljubljanskem okrožnem sodišču pa so v četrtek obsodili 62-letnega Borisa Klinarja na tri mesece pogojnega zapora z enoletno preizkusno dobo. Klinarja ali Fidela, kot je bil znan na spletnem portalu Politikis, sta zaradi razžalitve ovadila politika Vinko Gorenak in Janez Janša.

Pirc Musarjeva pojasnjuje, da sta primera precej različna, saj da gre v prvem za domnevno nedovoljeno vplivanje na volivce, v drugem pa za domnevno objektivno žaljive vrednostne sodbe o posameznikih.

Kot je poudarila za STA, so se pri kršitvah volilnega molka v preteklosti pojavljala vprašanja zlasti o tem, koga zavezujejo določbe zakona o volilni in referendumski kampanji: vsakogar ali (le) organizatorja kampanje. Po mnenju Pirc Musarjeve so prekrškovne določbe uperjene le proti organizatorju kampanje in njegovim sodelavcem. Bistven element pa je tudi ta, da mora biti storjena v medijih, elektronskih publikacijah, z uporabo telekomunikacijskih storitev, plakatiranja ali na javnem shodu.

Glede na zakon je, tako informacijska pooblaščenka, treba presojati v odvisnosti od vrste Facebook profila, torej ali je šlo za profil, dostopen komurkoli, ali je imetnik uporabil možnosti za zaščito zasebnosti. Kdaj gre na družbenih omrežjih za javno zadevo, je treba presojati od primera do primera, a o konkretnem Pirc Musarjeva ve premalo, da bi ga lahko ocenjevala.

Pri drugem primeru pa Pirc Musarjeva sodbo ocenjuje kot prepričljivo, saj ima svoboda izražanja svoje meje. Te so gotovo postavljene s pravicami tretjih, ki jim je sodišče z ozirom na objektivno žaljivost zapisov v konkretnem primeru dalo prednost, navaja.

Savič medtem zanimivo razliko med objavljanjem komentarjev na medijskih spletiščih in družabnem spletu vidi v dejstvu, da so načeloma komentarji medijskih spletišč vedno javni in sledljivi, medtem ko se objave na družbenem omrežju lahko zaščitijo pred splošno javnostjo. To po njegovih navedbah pomeni, da je komentiranje na družabnih omrežjih pod določenimi pogoji lahko razumljeno kot zasebna komunikacija in ne javna. Tako razlago je ubralo tudi sodišče, zato se Saviču sodbi ne zdita kontradiktorni.

Ob tem je opozoril, da je v javnosti še vedno premalo zavedanja, da smo vedno odgovorni za vse sledi, ki jih puščamo na spletu. To zavedanje je odsotno tudi pri upravljavcih medijskih portalov, ki so odgovorni za vso vsebino, ki se nahaja na njihovih strežnikih, torej tudi za komentarje uporabnikov.

A večina medijskih portalov komentarje še vedno razume kot mehanizem dvigovanja spletnega obiska in se z njimi nočejo pretirano ukvarjati, saj se bojijo upada prometa, dodaja Savič, uporabniki pa se premalo zavedajo o odgovornosti upravljavcev medijskih portalov ter zahtev po odstranitvi spornih ali žaljivih komentarjev. (sta)