Milan Kučan: “V Mariboru sem sicer preživel kar veliko časa…” (68)
»V Mariboru sem sicer preživel kar veliko časa in imam nanj lepe spomine; šest mesecev sem bil vojak v takratni kasarni Vojvode Mišića. To je bilo zame srečno naključje, ker sem v Mariboru imel veliko znancev in prijateljev, pa tudi žena, s katero sva že imela prvega otroka, me je lahko obiskala.«
Večer, 23. november 2002
Dogajanje konec leta 1967. Takrat že vidnega in izstopajočega mladega komunista Milana Kučana vodilne vojaške strukture JLA konec šestdesetih let (1967 – 1968) seveda vojaščine niso poslale služiti kam daleč, denimo na makedonsko Gevgelijo, ampak je Kučan svojo »moško dolžnost« državi udobno odslužil v Mariboru. Prvi privilegiji za delo v partiji so tako mlademu Kučanu začeli padati že zelo zgodaj, kar pa Kučan zvito poimenuje kot »srečno naključje«.
Kučan se je na armijo med služenjem vojaškega roka očitno še izdatno navezal, saj Borisav Jović v svoji knjigi Zadnji dnevi SFRJ razkriva, da je Kučan kasneje opravljal vlogo »vojaškega vohuna in obveščevalca na prostovoljni osnovi, in da je »zašpecal« mnoge ter jih spravil v nesrečo«.
Vojaški vohun in obveščevalec na prostovoljni osnovi? MK, ali je to mogoče? Jaz pa sem mu tako zaupal. Jej, jej, sedaj pa sem razočaran! Ali bo zaradi tega gotof?
Kučan je vse življenje bil udbovec, tako po duši kot po funkciji.
Samo tako so se lahko povspeli po lestvici, da so tudi svoje najbližje cinkarili svojim nadrejenim. Pa tudi svoje nadrejene so cinkarili udbovcem in državni varnosti.