(Sarajevo ’84 in srebrna medalja Jureta Franka) Za izjemno izvedbo zimskih olimpijskih iger pred 40 leti zaslužni tudi Slovenci – od priprave smučišč do legendarnega Vučka

V letošnjem februarju mineva 40 let od največjega športnega dogodka v nekdanji skupni državi. Čeprav prizorišče ni bilo v Sloveniji, pa so se zimske olimpijske igre Sarajevo 1984 zapisale v kolektivni športni spomin Slovencev. Ne samo zaradi srebrne medalje Jureta Franka, ampak predvsem zaradi duha in značaja, ki še danes sprožata nostalgijo.

Okrogle obletnice ponavadi pomenijo zbiranje statističnih podatkov, nizanje spominov na preteklost in potem ugotovitev, da so bili nekoč lepi časi, ki so neizbežno minili. Za Sarajevo 1984 sicer velja nekaj podobnega – a prva asociacija vsakogar, ki izračuna razliko med 2024 in 1984, je verjetno ta: a je mogoče, da je od Sarajeva minilo že 40 let?

Igre z velikim slovenskim deležem

V četrtek, 8. februarja bo res natančno 40 let od slavnostnega odprtja iger v Sarajevu: tistega odprtja, na katerem je Bojan Križaj kot prvi in doslej edini v zgodovini olimpijskih iger v slovenščini povedal olimpijsko prisego. In pri tem zaradi treme pozabil del nagovora, po nekajsekundni mučni tišini pa so mu pomagali gledalci s spontanim aplavzom.

In tistega odprtja na stadionu Koševo, na katerem so pod režisersko taktirko Slovenke Mete Hočevar brez sodobne tehnike in posebnih učinkov naredili pravljično vzdušje. Tudi predzadnje dejanje poti olimpijskega ognja je bilo slovensko: na stadion je z baklo na smučeh pritekel Ivo Čarman ter jo potem predal umetnostni drsalki Sandi Dubravčić, ki je prižgala olimpijski ogenj.

Sarajevo 1984 je bilo obenem pospeševalec in vrhunec slovenskega smučarskega buma v sedemdesetih in osemdesetih. Slovenci so takrat v smučanju iskali in našli identiteto, ki je bila v Jugoslaviji nekaj povsem samosvojega. Bojan Križaj in druščina so bili narodni junaki, olimpijske igre v Sarajevu pa skorajda slovenski projekt velikega ponosa in prestiža.

Kajti brez Slovencev bi Sarajevčani težko izvedli igre tako, da so ostale v spominu še leta in desetletja. Za mnoge je bilo velikansko presenečenje, da je krovna olimpijska organizacija leta 1978 bosansko glavno mesto sploh izbrala za prireditelja iger. A ko so igre dobili, so morali pošteno zavihati rokave.

Praktično iz nič – Sarajevo je imelo ob kandidaturi le eno drsališče in majhno smučišče na Jahorini – so morali narediti olimpijska tekmovališča, tudi za zimske panoge, s katerimi se v Jugoslaviji ni ukvarjal skorajda nihče. Tu so se za zlate izkazale izkušnje slovenskih prirediteljev in smučarskih delavcev; pod njihovim vodstvom so zrasla smučišča na Jahorini in Bjelašnici, skakalnici in tekaške steze na Igmanu, steza za bob na Trebeviću …

Franko izpolnil pričakovanja domačih navijačev

A vse te pomembne dejavnike iger je zasenčil kdo drug kot Jure Franko. Medaljo so na domačih igrah slovenski in jugoslovanski navijači ne le želeli – zahtevali so jo. Največje breme pričakovanj je nosil Križaj, ki se mu je takšna medalja štiri leta pred tem v ZDA izmuznila za dve stotinki (in kariero je nazadnje končal brez prestižnega kosa kovine). Zablestel pa je Franko.

Na olimpijskem veleslalomu je 14. februarja 1984 v nepozabni drugi vožnji s četrtega mesta napredoval na drugo. Ni bila zlata, a svetila se je kot zlata. Vsak minimalno športno podkovan Slovenec, star vsaj 45 let, bo sredi noči znal povedati dva podatka: vrstni red v veleslalomu (prvi Max Julen, drugi Franko, tretji Andreas Wenzel) ter to, kje je spremljal zgodovinsko tekmo. Velika verjetnost je, da je bilo to bodisi v šoli, kjer so takrat prekinjali pouk za oglede smučarskih tekem, ali pa v službi, kjer so se vsi zbrali pred televizijskim sprejemnikom …

Smučanje je obnorelo tudi Sarajevčane. Navijaški napis v izteku arene Volimo Jureka više od bureka (Jureta imamo rajši kot burek) je postal svetovna uspešnica, domačini pa so igre vzeli za svoje in tudi sami prispevali, da so šle v zgodovino.

Gostoljubje prepričalo tudi tuje obiskovalce

Kajti ne ostajajo le lepi slovenski spomini, Sarajevo je z vsaj še dvema močnima argumentoma prepričalo tudi tuje obiskovalce. Najprej z bližino prizorišč, saj so bile to ene redkih iger, kjer se je vse dogajalo v krogu 20 kilometrov. Ter s toplino, spontanostjo, gostoljubjem – vsem tistim, zaradi česar je ob koncu iger v dvorani Zetra na slovesnosti takratni predsednik Moka Juan Antonio Samaranch igre označil za “najboljše doslej”.

Seveda je to floskula, ki jo radi slišijo prireditelji vsakih iger, a za sarajevske je ta misel veljala na poseben način. Čisto preprosto – takšnih iger ne delajo več. Zdaj so večje, boljše, sodobnejše, hitrejše, z vso mogočo tehnologijo. Izgubile pa so tisti prvinski mik in čar, zaradi katerega še danes vsakogar ob spominih na davne sarajevske dni prijetno zaščemi.

Igre zaznamoval tudi nepozabni Vučko

In seveda je s sarajevskimi igrami povezana še ena legenda – maskota Vučko. Tudi simpatični volkec je slovenski, saj ga je zasnoval oblikovalec Jože Trobec. Z zamislijo o volku s planin na obrokih olimpijskega mesta je zmagal na jugoslovanskem natečaju za maskoto iger v konkurenci več kot 800 predlogov.

Vučko je bil v osnovi sicer grafično zasnovan preprosto, dvodimenzionalno v črno-beli tehniki z oranžnim šalom, na katerem so bili olimpijski krogi in znak OI Sarajevo 1984. A iz te osnove se je razvila množica Vučkov v najrazličnejših oblikah. Še danes, po štirih desetletjih, je Vučko svež in eleganten, v takšni ali drugačni pojavi, najpogosteje kot plišasto maskoto, pa ga je še vedno mogoče najti v številnih slovenskih domovih.

Sarajevo pa je ponudilo še številne zgodbe. Od obilnih snežnih padavin tik pred začetkom, ki so z zimsko idilično belino lepo zakrile gradbišča po mestu. Pa do nepredvidljivega in ostrega zimskega vremena, zaradi katerega so morali večkrat prestaviti najbolj prestižno tekmo iger, moški smuk. Ali pa hitro transformacijo jugoslovanskih atletov v zimske športnike, ker je pač domača reprezentanca morala imeti predstavnike v vseh panogah, tudi v za tedanjo skupno državo precej eksotičnih, kot sta hitrostno drsanje in bob.

Igre so, čeprav jih imamo Slovenci napol za svoje, seveda imele tudi širši mednarodni značaj. Predvsem so izstopale kot prve zimske v kateri od socialističnih držav. Zahodnjake so prireditelji kar malo presenetili z dobro izvedbo, navdušili pa z gostoljubjem in prijaznostjo.

Junaki sarajevskih iger pa še danes zbudijo prijetne spomine na februarske dni pred 40 leti: zlati ameriški smukaški kavboj Bill Johnson, nepozabna britanska čarovnika na ledu Jayne Torvill in Christopher Dean, dobitnika več zlatih medalj v tekaški konkurenci Marja-Liisa Kirvesniemi Hämäläinen in Gunde Svan, pa velika skakalna tekmeca Matti Nykänen in Jens Weissflog …

Definicija nostalgije

V četrtek bo minilo 40 let, odkar so se v Sarajevu začele zimske olimpijske igre, ki še danes vzbujajo številne emocije in spomine. Za sprožitev obojih je v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije na ogled razstava Srebrne igre 1984. Ne gre le za obujanje Jureta Franka in Vučka, obudi se tudi spomin na ponosno skupnost.

Vrnitev v olimpijski čas s pomočjo dnevne sobe

Razstava, ki bo na ogled do 5. maja, na več ravneh temelji na izjemni zbirki Tomaža Alaufa, ki je v času iger štel le sedem let. Predvsem replika dnevne sobe iz 80. let se šibi pod predmeti, neposredno povezanimi s Sarajevom v času olimpijskih iger, pa naj so to kozarci, skodelice, pisala, prtički, šilčki, igrače in družabne igre ali tekstilni izdelki Toper in Yassa. In seveda nešteti Vučki, ki so nastali po zamisli slovenskega slikarja Jožeta Trobca.

Marsikateri obiskovalec razstave se zlekne na dvosed in se zazre v televizijo, na kateri se predvaja legendarni drugi veleslalomski tek srebrnega Jureta Franka. Nekateri sedijo čisto na robu in nevede stiskajo pesti. Ko Franko zapelje v cilj, olajšano omahnejo vznak in nejeverno odkimajo. Še danes ljudje, kot se za velike prelomne dogodke spodobi, natanko vedo, kje so bili v času Frankove vožnje.

Maja iz Maribora se spominja, da je bila takrat v prvem letniku srednje šole. Pri profesorici biologije, ki je bila strah in trepet vseh, bi morali pisati test. “A ko smo prišli v učilnico, je samo povedala, da danes ne bomo pisali biologije, ker smo preveč veseli zaradi medalje,” pove sogovornica.

Na razstavi izvemo, da Frankova starša na tisti dan, sploh po prvi vožnji, nista bila dostopna za nikogar, še več, v stanovanju v Solkanu sta spustila vse žaluzije in čakala, kaj bo. V hipu sta postala najbolj ponosna starša olimpijskih iger.

Znameniti slogan “Volimo Jureka više od bureka” na razstavi zelo dobro dopolnjuje nagovor napovedovalke Radia Sarajevo dan po Frankovem slavju. “Dragi slušaoci, molim vas lepo, budite ovo jutro tiho, i radio da vam je tiši, znate, naš zlatni Jure još spava.”

Evforija ob Frankovem drugem mestu, kar je bila edina jugoslovanska medalja na igrah, je bila nepopisna. Ženske in moški se niso mogli načuditi, kako čeden in dostojanstven je bil Franko na podelitvi medalj, njegova sivi plašč in klobuk pa sta postala sinonim športne elegance.

Anekdote in spomini za utrjevanje mita

O pripravah na olimpijske igre v Sarajevu, pri katerih je nezanemarljiv del odigrala slovenska ekipa, od scenografke Mete Hočevar do projektantov skakalnic, bratov Gorišek, in cele čete poznavalcev zimskih športov in predvsem priprav terena, kroži ogromno anekdot. Obiskovalka razstave Mojca se spominja, kako je cela Jugoslavija trepetala, ker pred začetkom iger ni bilo snega. Potem pa ga je v eni noči padlo toliko, da je dobesedno celo Sarajevo samoiniciativno odmetavalo sneg in otvoritvena slovesnost je minila brezhibno. “Spomnim se, kako priročna je bila ta pošiljka snega tudi po drugi plati, saj so se na nekaterih mestih še poznali zaključki gradnje, kupi zemlje in podobno. Potem pa je to romantično prekril sneg in vse je bilo v najlepšem redu.”

Med bolj znane epizode z odprtja iger sodi zaprisega športnikov in tišina Bojana Križaja, posnetek je prav tako na ogled na razstavi, malo manj pa se nemara ve o rekrutaciji jugoslovanskih športnic in športnikov za discipline brez tradicije. Zvezda sarajevskih iger je tako postala hitrostna drsalka Bibija Kerla, poprej sicer atletinja. Na tekmovanju je padla skoraj na vsakem zavoju, potočila solzo in se gnala naprej. Občinstvo jo je nosilo po rokah. Na koncu, kot je povedala kasneje, se je že zaradi gledalcev vrgla po tleh in prejela ovacije.

Jugoslavija je imela težave tudi pri tekmovalcih za bob. Iskali so jih kar prek časopisnega razpisa, eden od pogojev pa je bil vozniški izpit B kategorije. Prav nova bob steza Trebević je takrat žela ogromno občudovanja, saj je bila narejena vrhunsko in omogočala res velike hitrosti.

Olimpijski duh med vojno in nostalgijo

Ta ista bob steza je postala sinonim za propad takratnega olimpijskega duha. Med vojno manj kot desetletje kasneje je stezo za svoj strelski položaj med obleganjem mesta uporabljala vojska Republike Srbske. Uničena ali močno poškodovana je bila večina olimpijske infrastrukture, pomožna športna igrišča so postala pokopališča.

Nekaj nenavadnega se zgodi, ko obiskovalka na razstavi zre v posnetek legendarnega nastopa para britanskih umetnostnih drsalcev, Jayne Torvill in Christopherja Deana. S koreografijo na Ravelov Bolero sta postavila športni in emotivni mejnik. V njunem plesu je bilo namreč nekaj zelo silovitega, dramatičnega in usodnega, kot da bi slutila, da bodo že čez nekaj let izjemno glasbo zamenjali kriki vojne.

Te dni številni, ki so sodelovali na sarajevskih olimpijskih igrah, za medije obujajo spomine na izjemen občutek povezanosti, ki se je širil med ljudmi. Vsi so bili ponosni, da zmorejo organizirati tako izjemne igre, da se lahko veselijo in žalostijo s športniki in športnicami in da je vse mogoče, če se hoče. In kaj vse se iz te iste skupnosti zgodi, ko nekdo miru noče.

“To je bil en skrajno lep čas, te olimpijske igre, nikoli nisem bila športnica, a sem med gledanjem televizije to kar postala, spoznala sem se na vse, kot vsi, celo na bob,” je svoje spomine sklenila obiskovalka razstave Mojca.