Komisija DZ brez glasovanja o pobudi SDS za izdajo izpisov o smrti za žrtve komunističnega nasilja, koalicija strahopetno zapustila sejo in povzročila nesklepčnost

Člani komisije DZ za peticije, človekove pravice in enake možnosti danes zaradi nesklepčnosti niso glasovali o pobudi stranke SDS za izdajo izpisov iz matičnega registra o smrti za žrtve komunističnega nasilja. So pa prisotni na seji podprli rešitev, da bi se do pobude oziroma sklepov v zvezi s tem opredelili na korespondenčni seji.

Današnje seje komisije, na kateri so obravnavali pobudo SDS za izdajo izpisov o smrti za žrtve komunističnega nasilja, so se udeležili le člani iz vrst SDS in nekateri vabljeni.Predstavniki Gibanja Svoboda in Levice so namreč sejo obstruirali, saj so ocenili, da je bila sklicana z namenom izkoriščanja tragičnih dogodkov in žrtev druge svetovne vojne za strankarske namene.

Nobena stranka nima pravice do razlage zgodovine, temveč je to treba prepustiti poklicnim in neodvisnim zgodovinarjem, sta poudarila poslanec Gibanja Svoboda Martin Premk in poslanka Levice Nataše Sukić. “Strinjamo se, da je vse žrtve druge svetovne vojne treba spoštljivo pokopati, toda to v skladu z zakoni in predpisi že delajo pristojne državne institucije,” je poudaril Premk.

Po besedah poslanca SDS Jožeta Tanka, ki je predstavil pobudo, je nepredstavljivo, da v 21. stoletju še vedno obstajajo osebe in politične skupine, ki ne dovoljujejo izkopov “umorjenih iz znanih morišč in ki celo za znane žrtve preprečujejo izdajo mrliških listov”. Vsako leto, je dodal, se na spominski dan v DZ poklonijo žrtvam genocida v Srebrenici, prav pa bi bilo, da bi se vsakokratni vrh slovenske politike poklonil tudi žrtvam zločinov, ki so se med in po drugi svetovni vojni zgodili na naših tleh, je poudaril.

Kritičen je bil do vseh varuhov človekovih pravic, ki da od oblasti niso zahtevali poprave krivic, prav tako niso pripravili posebnega poročila o izdaji mrliških listov in pokopov za žrtve komunističnega nasilja, je poudaril. Kritiko je uperil tudi v ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki ne dovoli pokopa romskih žrtev komunističnega nasilja.

“Oblast ne obsodi zločinov in režima, ki je povzročil množične umore, in nosilcev oblasti, ki so te zločine ukazali, nadzorovali in izvajali. Še več, pred njihove spomenike se postavlja vence,” je poudaril Tanko. Predsednico države je ob tem pozval, da temu vprašanju posveti pozornost in se opraviči za zločine, ki so se zgodili.

Državna sekretarka na ministrstvu za notranje zadeve Tina Heferle je poudarila, da si na ministrstvu ves čas prizadevajo za poenostavitev vpisov podatkov o smrti za osebe, ki so umrle med drugo svetovno vojno ali neposredno po njej. Kot je pojasnila, način vpisovanja podatkov o smrti oseb, ki so življenje izgubile neposredno po koncu druge svetovne vojne ali med njo, ureja zakon o matičnem registru, ob čemer lahko predlog za uvedbo postopka vloži sorodnik umrle osebe ali državni tožilec, če svojcev ni, je pojasnila.

“Skupno število vpisanih smrti na podlagi zakona o matičnih knjigah, ki je veljal prej, je bilo približno 4600, na podlagi zdaj veljavne zakonodaje pa je bilo do 22. maja letos vpisanih 209 smrti,” je naštela.

Razpravo na komisiji je sicer zaznamovala tudi nedavna odločitev vlade o ukinitvi dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja. Ta odločitev vlade je v popolnem nasprotju s resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu. Vlada Roberta Goloba nas torej oddaljuje od Evrope, je poudaril poslanec SDS Branko Grims.

Kot je tudi dejal, je bilo po drugi svetovni vojni v Sloveniji pomorjenih več kot 100.000 ljudi in za mnoge se še danes ne ve, kdo so, je dodal Grims. “Tistim, ki so te zločine storili, ni v interesu, da se to razišče, popravi krivice in se na ta način dejansko doseže narodno spravo,” je poudaril. Poslanec SDS Dejan Kaloh pa je med drugim spomnil, da ukinitev dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja odmeva v tujini in v zamejstvu.

Razprava mag. Dejana Kaloha v celoti:

“Naj uvodoma povem, da je nedavna odločitev slovenske vlade pod vodstvom predsednika vlade Roberta Goloba, da se ukine nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, ki ga oz. smo ga obeleževali 17. maja, globoko prizadela vse svojce žrtev komunističnega nasilja kot tudi vso slovensko demokratično javnost. Ukinitev nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja odmeva tudi v zamejstvu, poziv Golobovi vladi podpisalo že 98 vidnih osebnosti.

Še prej nas je šokirala odločitev Golobove vlade, da ukine Muzej slovenske osamosvojitve, pred kratkim pa je bila sprejeta tudi odločitev, da se kip Josipa Broza Tita vrne v park gradu Brdo, ki se uporablja za državne obiske in prireditve. Restavriranje duha prejšnjega režima vključno z največjimi komunističnimi maliki, se v letu 2023 v Sloveniji vrača na velika vrata. Kar je izredno zaskrbljujoče.

Sam sem se nekajkrat že poklonil spominu pomorjenih na različnih lokacijah po Sloveniji, od spominskega parka Teharje in grobišča Barbara rov v Hudi Jami,  do Kočevskega Roga in Tezenska gozda pri Mariboru.

Prejšnja vlada je leta 2022 izdala odlok o razglasitvi Grobišča Barbara rov v Hudi Jami za spomenik državnega pomena, saj gre za spominsko dediščino, kraj zločina, ki mora ostati zapisan v spominu naroda.

Spomnimo, da je leta 2015 bil sprejet zakon o prikritih grobiščih in pokopu žrtev. To je bil tudi pravni temelj, da so posmrtne ostanke, med drugimi lokacijami, tudi iz začasne kostnice v Hudi Jami oktobra 2017 prenesli in pokopali na pokopališču v spominskem parku Dobrava v Mariboru. Po osmih letih in pol po odkritju so bili torej posmrtni ostanki vseh 1416 žrtev končno pokopani na območju Spominskega parka Dobrava pri Mariboru. Jaz srčno upam, da je v slovenski družbi, pa tudi v slovenski politiki, sedaj prišlo do nekega večinskega konsenza o pravici do groba za vse žrtve medvojnih in povojnih komunističnih zunajsodnih pobojev.

Da je povojna komunistična revolucionarna oblast v Sloveniji bila najbolj zverinska v vsej Evropi, pričajo tudi besede zgodovinarja Mitje Ferenca iz avgusta 2007 (kasneje je postal tudi član vladne komisije za vprašanja prikritih grobišč), ko je v Tezenskem gozdu pri Mariboru dejal: »V tem primeru gre zagotovo za enega največjih, če ne celo največje povojno grobišče v Evropi.« Kot Mariborčan, kot Slovenec in kasneje kot poslanec DZ RS, sem bil presunjen.

Največje povojno morišče v Evropi so odkrili že leta 1999, ko so čez Tezenski gozd gradili avtocesto. Ko so preiskovalci sondirali protitankovski jarek v tamkajšnjem gozdu, so samo na 70 metrih izkopali kar 1.179 trupel, kar pomeni, da so bili umorjeni v jarek nametani v več plasteh. S sondiranjem so nadalje ugotovili, da je jarek vsaj v dolžino 930 metrov napolnjen z žrtvami, kar bi po matematičnem izračunu pomenilo okoli 15.000 žrtev. Preiskovalci so prepričani, da povojna komunistična oblast tukaj ni ubijala le vojaških oseb (šlo je za vojake hrvaške, srbske, črnogorske narodnosti), pač pa so v protitankovskem jarku zagotovo končale tudi slovenske žrtve, med njimi tudi otroci in ženske.

Verjetno ste na levi strani politične mavrice poenoteni tudi v kontekstu izjave zadnjega šefa slovenske partije, Milana Kučana, ko je za Mladino, dne 19. maja 2023, dejal: »Prava dejanja revolucionarnega nasilja so nastopila s prevzemom oblasti po vojni. Takrat so se, zlasti v prvih letih, dogajale stvari, ki so posledica prevrata in ideološke zaslepljenosti zmagovalcev in ki so z današnje perspektive vredne obsodbe. Dogajali so se zločini, zunajsodni poboji, politični procesi.«

Kot nadaljnji nujni korak izraza spoštovanja do zunajsodno pobitih zato predlagamo, da Republika Slovenija najprej uradno prizna, da so te žrtve obstajale in da so zdaj mrtve. To naj stori z izdajo mrliškega lista ali enakovrednega dokumenta. Doslej so bile mrliške listine izdane le v primerih, ko so to zahtevali svojci pobitih, običajno v okviru dedovanj ali denacionalizacijskih postopkov. Ker nekatere žrtve nimajo svojcev, je edino pravično, pietetno in civilizacijsko absolutno potrebno, da država sama izda ustrezne listine o smrti pobitih, to je vseh žrtev komunističnega nasilja. Etična načela enakosti pred zakonom ter spoštovanja do mrtvih narekujejo, da država izda ustrezne listine o vseh pogrešanih žrtvah in s tem izkaže, da jih spoštuje kot osebe in kot pripadnike slovenskega naroda.”