Sodniki so kontrolirani, tožilce kontrolira le Bog in plavo nebo
Piše: dr. Vinko Gorenak
Pred dnevi smo lahko brali novico, da je Klementina Prejac, celjska tožilka leta 2021, zavrgla kazensko ovadbo takratnega notranjega ministra Aleša Hojsa, zoper Alojza Breznika, ki je o Alešu Hojsu zapisal, da je »pes, ki ga je treba likvidirati.« Precej neposredna grožnja državljana notranjemu ministru torej. Logično je, da je Aleš Hojs vložil zahtevo za pregon Alojza Breznika, zaradi neposredne grožnje po 135. členu Kazenskega zakonika 1.
Tožilka Klementina Prejac je odločila, da ne gre za kaznivo dejanje grožnje, saj da mora biti »grožnja take intenzitete, da je pri drugemu objektivno zmožna povzročiti občutek strahu za življenje….ne zadošča pa subjektivna prestrašenost ali vznemirjenost oškodovanca«.
Še dobro da je Urban Purger (na TW profilu »urba«) naredil preizkus enakih kriterijev tožilcev do vseh državljanov, tudi politikov. Na TW profilu je objavil popolnoma enak tekst kot Alojz Breznik, le da je ime Aleša Hojsa zamenjal s Tanjo Fajon.
In glej ga zlomka, na predlog Tanje Fajon, ga je obiskala policija, ki ji je razložil, da nima nobenega namena streči po življenju Tanje Fajon, le da je naredil preizkus ali bo tožilstvo ravnalo enako, kot je ravnalo v primeru Aleša Hojsa. Policija je s tem seznanila tudi tožilstvo v Ljubljani in tožilec Jože Čeru je bil s tem torej seznanjen. A glej ga zlomka, ocenil je, da gre v primeru Urbana Purgerja za sum storitve kaznivega dejanja po istem 135. členu Kazenskega zakonika 1, torej za grožnjo.
Zaključek je torej povsem enostaven, če groziš desnim politikom (Aleš Hojs) ne gre za kaznivo dejanje, če pa groziš levim politikom (Tanja Fajon) pa gre za kaznivo dejanje.
Zagotovo se sprašujete kako je to sploh mogoče. Seveda je to mogoče, neposredni krivec za tako stanje pa je nekdanji pravosodni minister Aleš Zalar. Na njegov predlog je leta 2011 Državni zbor izenačil položaj tožilcev s položajem sodnikov, seveda v smislu neodvisnosti pri odločanju. Katastrofalna napaka, sem trdil že takrat. Zakaj? Sodniki so del sodne veje oblasti, tožilci pa ne, ti so del izvršne veje oblasti, tako je že zdavnaj odločilo Ustavno sodišče RS. To pa še ni vse. Če sodnik na prvi stopnji odloči, da je nekdo kriv, je ta njegova odločitev podvržena presoji višjih sodnikov, ki lahko odločitev sodnika prve stopnje potrdijo ali zavrnejo. Če tudi sodniki na višjem sodišču odločijo, da je nekdo kriv, lahko to njihovo odločitev razveljavijo vrhovni sodniki. Če pa še ti odločijo, da je nekdo kriv, lahko njihovo odločitev razveljavijo ustavni sodniki (tako je bilo v primeru Patria). Končno, če tudi ustavni sodniki potrdijo neko obsodilno sodbo jo lahko razveljavi Evropsko sodišče za človekove pravice. Napačna odločitev sodnikov prve stopnje je torej podvržena kar petim presojam instanc, ki lahko odločitev sodnika na prvi stopnji razveljavijo in popravijo krivico. Vse lepo in prav, kaj pa odločanje tožilcev?
Nad njihovimi odločitvami je le Bog in plavo nebo. Nekdanji pravosodni minister je leta 2011, kot že rečeno, predlagal spremembe tožilske zakonodaje s katerimi je praktično izenačil položaj sodnikov in tožilcev pri odločanju. Toda pazite, nad najnižjim tožilcem, po takratnem zakonu, ni bilo nikogar, ki bi lahko njegovo odločitev spremenil. In to je prava katastrofa. Zato imamo primer, ko grožnja Alešu Hojsu, po odločitvi tožilke Klementine Prejac, ni kaznivo dejanje, dobesedno enaka grožnja Tanji Fajon, pa je po oceni tožilca Jožeta Čeruja kaznivo dejanje. Kje je tu enakost pred zakonom? Je ni.
Dodajmo še to, da smo v času zadnje Janševe vlade tožilski zakon spremenili tako, da smo skušali to anomalijo vsaj delno popraviti. Nekaj orodij nadzora smo tako dali generalnemu državnemu tožilcu in tožilski organizaciji. Če ne bo nobene reakcije Draga Škete, generalnega državnega tožilca ali tožilske organizacije v omenjenem primeru, potem je v tožilski organizaciji nekaj hudo gnilega.
»V Sloveniji sodniki in tožilci v nobenem primeru ne morejo kazensko odgovarjati za opravljeno delo. Tudi ne, če se izkaže, da so bile njihove presoje neskladne z nadrejenimi pravnimi presojami problematike oziroma se ugotovi, da so temeljile na pristranskih oziroma izkrivljenih interpretacijah zakonov, ker so apriorno dobronamerni.« Tako sta dva ugledna pravnika sporočila javnosti oktobra 2017, berem v Delu. To je najbolj sprevržen in neodgovoren privilegij trditev, žalitev za vse ostale poklice in posmeh demokraciji, kjer naj bi bili vsi enakopravni pred zakoni.
Slovenija, politika in pravo, zato ne zmorejo postaviti pravne države enakopravno za vse državljane in ne demokracije, ne pravega razvoja države. http://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/o-ne-odgovornosti-za-svoje-delo.html
Policisti, tožilci in sodniki ne morejo ubežati pred odgovornostjo
Franc Mihič 12. oktobra 2019
Pravna država je problem izvoljene politike, organov pregona in sodnikov!
Odgovornost glavnih nosilcev pravne države je očitno zelo velik problem. Tako lahko zaključim po ogledu Tarče, dne 10. oktobra, kje so trli probleme slabega delovanja države prava na primeru obravnave obtožb ljubljanskega župana Zorana Jankovića in njegovih sinov. Zanimivo je, da so se o tako resnem problemu države pred javnostjo pogovarjali državna sekretarka na Ministrstvu za pravosodje, predstavnik policije oz. pomočnik direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada, predsednik celjskega višjega sodišča, vrhovni državni tožilec ter novinar. Ministrica za pravosodje se je opravičila.
Ali smo vsi enaki pred zakonom?
V razpravi se je zopet pojavilo aktualno vprašanje: »Ali smo vsi enaki pred zakonom?«
Vsi predstavniki inštitucij pravne države so se strinjali, da so primeri, kot je primer Janković, ko pravosodni postopki trajajo predolgo in primer celo zastara, vredni širšega razmisleka. Prihaja do deviantnih epilogov primerov oškodovanja upnikov, pogosto je med njimi tudi država, dolžniki pa potem lahko udobno in razkošno živijo, ne da bi se jim skrivil en las. Tudi država oz. njena davčna uprava namreč ne uspejo izterjati nastalih dolgov. Vsi predstavniki pravne države na četrtkovi tv razpravi so kot glavni vzrok neučinkovitih in dolgotrajnih postopkov navajali neustrezne zastarele zakone.
Po njihovo že desetletja nimajo potrebnega učinkovitega orodja, to je zakona, ki ga sprejema zakonodajalec DZ RS, da bi lahko kaj konkretnega storili. Državna sekretarka Ministrstva za pravosodje je povedala, da intenzivno delajo na spremembah potrebne zakonodaje.
Predsednik vrhovnega sodišča Damjan Florjančič je na to temo nedavno izjavil: »Ni vprašanje enakosti pred zakonom, če sodišče izvaja zakon, kot je napisan. V tem kontekstu ima sodišče pravico, da ga interpretira.«
Damjanu Jankoviću najbrž ravno zato ni bilo preveč težko, da je v tem kontekstu lahko izkoristil zakon in izbrisal 29 milijonov evrov dolga v treh podjetjih. In sodišče je to potrdilo.
Ali je torej za dolgotrajne postopke in deviantne epiloge, ki kažejo na neenakost pred zakonom, edini odgovoren zakonodajalec DZ RS. Torej so krivi poslanci, bolj natančno in pravilneje pa kar predsedniki strank vladajoče pozicije, čisto nič pa ne policisti, ne tožilci in ne sodniki. Menim, da temu ne more biti tako.
Policisti, tožilci in sodniki ne morejo ubežati pred odgovornostjo
Ta njihova drža je lahko le beg pred njihovo odgovornostjo. Ne morem dojeti in sprejeti, da nekdo ve, da ima slabo orodje za svoje delo, pa nič ne ukrene, ne predlaga in ne zahteva, da dobi za svoje delo pravo orodje, da lahko korektno dela. Vsak, ki je odgovoren do družbe, bo to storil, če pozna svojo osebno odgovornost in ima vsaj kanček odgovornosti do ustanove, ki mu daje plačo. Ne poznam primera, da nekdo dobi nalogo, da skoplje globoko jamo, vodnjak, pa za to delo dobi le »lopato in karjolo«, a mirno dela, čeprav ve, da s takim orodjem ne more opraviti naloge. To ne počne nobena zrela oseba. V realnem sektorju in vsakdanjem življenju je tako ravnanje pri delu neodgovorno, ki se ga sankcionira.
Kdaj bo enako veljalo v inštitucijah pravne države, to je za organe pregona, za policijo, tožilce in za sodnike, enako za izvoljene poslance oz. vse ostale politike.
Torej tudi za predstavnike zakonodajalca DZ RS, ki so po mojem sicer prvi odgovorni za kvaliteto dela državne uprave, brez česar država ni varna in ne uspešna. Kdaj bo torej pravo oz. politika pokazala svojo odgovornost za stanje države in prenovila zakone, ki so bili v uporabi še v rajnki državi Jugoslaviji?
https://www.casnik.si/pravna-drzava-je-problem-politike-organov-pregona-in-sodnikov/
Mar je brezbrižnost naša vrednota?
DNEVNIK, 11.06.2020
Kako je mogoče, da ni nobenega odziva, ne poslancev oziroma strank, ne sindikatov, celo ne večine medijev, na pisma s temo problema goljufanja zaposlenih, neplačevanja pokojninskih prispevkov in problema reagiranja tožilstva? Častna izjema je Dnevnik. Ni odziva celo na pismi vrhovnega državnega tožilstva in ministrice za pravosodje, kjer piše: »Državni tožilec se je dolžan odzvati na medijske objave. Pravosodna ministrica Andreja Katič namreč pravi, da je državni tožilec po zakonu dolžan sprožiti postopke pregona tudi za sume, ki jih izve iz medijev. Pismena ovadba torej ni vedno obvezna. Enako sporoča vrhovno državno tožilstvo.« Oboje je bilo objavljeno v Dnevniku. Mar niso državni tožilci tisti, ki morajo skrbeti, da zatirajo kriminal, kot jim velevajo zakoni, to je, kot je napisala pravosodna ministrica? Mar za to ni interesa, ni potrebe? Žalostno je, da ni zaslediti nobenega odziva institucij pravne države, stroke, civilne družbe, niti sindikatov na to pomembno sporočilo, ki je vezano na obravnavo primera »Čistilke brez plač in prispevkov, tožilci pa nič, 2«, objavljeno v Dnevniku 29. 1. 2019. Mar je mogoče, da celo stališče ministrice za pravosodje in vrhovnega tožilstva ni bilo vredno omembe v Tedniku na RTV SLO in ne v nobenem drugem mediju? Noben sindikat ali drugi skrbniki in zaščitniki pravic delojemalcev tej dopolnitvi razlage zakona niso posvetili niti ene javne besede v podporo temu stališču ministrice in tožilstva. Kako je mogoče to razložiti? Slovenska inertnost, da te zmrazi. Primer. Pot v bedo bosanskih delavcev v Nemčiji je tlakovalo slovensko podjetje. Nemška javnost je zgrožena nad izkoriščanjem delavcev prek slovenskih podjetij nabiralnikov. V bavarskem mestu je 28 delavcev ostalo brez trimesečnega plačila. Ostali bi tudi brez hrane in strehe nad glavo, če ne bi v razmere posegli tamkajšnji mediji in mestne oblasti. Njihovo nesrečo je odkrila novinarka bavarskega javnega radia Bayerischer Rundfunk in o njej obvestila mestne oblasti. Te so vsakemu od delavcev za najosnovnejše potrebe takoj namenile 20 evrov na dan in jim v tednu zagotovile prehrano v javni kuhinji. »Čeprav to ni naša obveznost, je za skupnost povsem samoumevno, da jim skušamo čim bolj pomagati,« je povedal župan mesta Klaus Heilinglechner in dodal, da se s takšnim primerom srečujejo prvič. Kdaj bodo tudi pri nas ukrepali župani, poslanci, politiki itd., ko vendar že leta bode v oči sramotno stanje številnih ogoljufanih slovenskih, navadnih državljanov, delojemalcev, ki so jim bile kratene lastninske pravice? Skoraj 13 let je zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju dovoljeval odlog, odpis in obročno plačilo. Leta 2009 so sindikati od ustavnega sodišča zahtevali, da oceni ustavnost te pravice in je ugotovilo: »Zakonska ureditev pomeni protiustaven poseg v lastninsko pravico delavcev.« Nazadnje so ustavni sodniki naredili, česar politika ni hotela; iz zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju so odstranili besedilo, ki je delodajalcem omogočalo odlog, obročno plačilo, odpis in delni odpis prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaposlenih.
Ob tem se sprašujemo, zakaj imamo torej izvršno in zakonodajno oblast. Mar je to spodbuda zaposlenim, da bodo motivirani za kvalitetno opravljeno delo v izvozni ekonomiji? Kaj nam je torej še vrednota, ko so vsi brezbrižno tiho? Mar ni nikogar sram?
Franc Mihič, Ribnica
https://www.dnevnik.si/1042931609/mnenja/odprta-stran/mar-je-brezbriznost-nasa-vrednota
»Vse skupaj nas mora biti strah«
ONA, 23. oktober 2018
Generalni državni tožilec g. Drago Šketa pravi:»Tako v času imenovanja, kot tudi sedaj, se zavzemam za politično nepristransko držo. Vrlina tožilca mora biti samostojnost, neodvisnost in strokovnost, na katero ne vpliva njegova politična opredelitev. Bi pa ob tem izpostavil, da je čas, da se imenovanje državnih tožilcev vzame iz rok politike, saj smo, če se ne motim, edina država Sveta Evrope, kjer tožilce imenuje zakonodajna veja oblasti. Tožilstvo je strogo strokovna funkcija in o imenovanju naj ima glavno besedo stroka, ne politika. To od nekdaj zagovarjam in od tega ne odstopam, saj ima politika prevečkrat apetite po obvladovanju sodne veje oblasti, kar je nedopustno.« Tako berem v intervjuju z generalnim državnim tožilcem; Delo- SP; 13. Oktobra 2018: Če imaš le ribiško palico, nihče ne more pričakovati takšnega ulova kot z ribiško mrežo. Generalni državni tožilec torej poudari:«Tožilstvo je strogo strokovna funkcija in o imenovanju naj ima glavno besedo stroka, ne politika .« Ali to res ustreza demokratični državi? Tožilstvo je del izvršne oblasti in ne sodne veje oblasti in je torej podrejeno vladi oz. ministrstvu. Ali izvoljena politika, ne državljani neposredno na volitvah, res ne smejo ocenjevati rezultatov dela tožilcev in sodelovati pri njihovem imenovanju? To sme sedaj samo Državnotožilski svet, ki je samostojni državni organ, ki opravlja naloge državnotožilske samouprave(?) in upravne naloge ter sodeluje pri zagotavljanju enotnosti pri zagotavljanju enotnosti pregona in varovanju samostojnosti državnih tožilcev. V tem svetu pa imajo največjo moč tožilci s petimi glasovi članov devetčlanskem svetu, saj so ostali štirje lahko le pravni strokovnjaki. Tožilci torej nadzorujejo tožilce. Ali je ta samoupravna naloga skladna z načeli demokracije? Menim, da ne. Nihče, ne zakonodajna, ne izvršna veja oblasti, ne pravosodni minister, ne ljudstvo ne sme torej ocenjevati rezultate dela tožilstva, a vsi delujejo v imenu in za račun ljudstva. V ZDA pa ljudje volijo tožilce in šerife, vodje policije. V demokraciji vendar velja, da nihče ni brez nadzora in ne sme nadzirati sam sebe, sicer je to parodija odgovornosti, ki je temelj za učinkovitost pravne države. Zato se ne čudim, da je v Odmevih na RTV, 6. decembra l. 2016, pravosodni minister Goran Klemenčič prizadeto dejal, da če bo ostalo tako, kot je sedaj v civilnih in kazenskih postopkih pri obravnavah bančne kriminalitete, da ni nihče za nič odgovoren, tedaj bo on prvi, kot pravosodni minister rekel: »Ne verjamem v pravno državo. Vse skupaj nas mora biti strah.« Mnoge državljane je zato res strah, saj trpijo posledice ne ukrepanja tožilstva pri oškodovanju podjetij ob privatizaciji z baypass podjetji in z »menedžerskimi« krediti, ker so tožilci zavrgli celo dokaze strokovnih državnih inštitucij, npr. SDK. Tožilci niso in ne ukrepajo tudi pri kršenju ustavnih pravic zaposlenih, to je kraji prispevkov. In kdo je za to stanje (so)odgovoren? To so vodstva strank parlamentarnih, njihovi člani in privrženci, ki to podpirajo, in »strokovni funkcionarji«, predvsem pravniki in družboslovne fakultete. Odgovorni so tudi brezbrižni volivci. Dokler bo tako, tudi jaz ne verjamem v pravno državo, s katero imam tudi osebno zelo slabe izkušnje. Žal!
Franc Mihič, Ribnica
Naša demokracija je bila in je lahko vzor celemu svetu!?
ONA, 1. februar 2022; Franc Mihič
Slovenci očitno nismo potomci Karantancev, pokončnih Slovanov, ki so si trudili imeti svojo državo, da so si lahko potem na Gosposvetskem polju ob “knežjem kamnu” svobodno izvolili, najprej kneza in nato sodnika. Oba sta bila v službi ljudstva. Naši “knezi” pa še dandanes ljudstvu ne dovolijo, da bi ljudstvo lahko svobodno izvolilo sebi sodnika! To je, tožilca, saj rek pove vse: “Brez tožnika ni sodnika!”
Ameriški voditelji, ki so pisali ameriško ustavo, so spoštovali nravno pravico državljanov, da le oni na volitvah odločijo, kdo bo njihov tožilec, kar velja še danes!
Pri tem je bila Američanom za vzgled “postava in država Karantancev”. Ameriški predsednik Bill Clinton nam je to povedal in se zato zahvalil, nam in našim prednikom , v govoru na Kongresnem trgu v Ljubljani, ko je obiskal Slovenijo.
Naša javna RTV pa je poskrbela, da ta del govora ni bil preveden. Tako “napredna” politika in RTV skrbno pazijo, da nas Američani ne okužijo z njihovo demokracijo, saj je vendar naša najboljša na svetu, kar so vedeli tudi že “Neuvrščeni”, le ne izvažamo jo več zastonj, saj so neuvrščeni razpadli.
Demokracija je edino prava, ko državljani volijo na volitvah zakonodajno in s tem posredno izvršno oblast, imajo pa pravico, da si sami izvolijo sodnike, tožilce in šerife. Ugledni evropski filozof Karel Popper pravi: ” V bivših “diktaturah” mora biti na prvem mestu vladavina prava, demokracija šele na drugem. Pošteni in neodvisni sodniki, zlasti kjer imajo trajen mandat, so namreč bolj vplivni v družbi kot politiki. Politiki nimajo trajnega mandata, kar je srž demokracije in morajo na volitve in zagovarjati svoje rezultate, volivci pa izberejo politiko/e, kateri podelijo glas za oblast. ” To velja zlasti za Tožilce in policiste! Ti prvi odločajo kdo mora pred sodišče. Pravica ameriških volivcev, da si sami izvolijo, kdo jih bo lahko obtožil in privedel pred sodišče, je temelj prava in ljudske demokracije. Izvoljena politika v ZDA nima pravice odločati, kdo bo lahko tožilec v imenu ljudstva, to pravico ima samo ljudstvo! Ameriška politika spoštuje voljo ljudstva.
Naša elita oz. politika pa še vedno ne zaupa ljudstvu, da bi si ljudstvo samo smelo izvoliti sodnike in tožilce. Politična elita ZDA ne krati temeljne pravice ljudstva, slovenska elita, ki vse dela v imenu in za račun ljudstva, pa ljudstvo ignorira! In vse ostane brez odmeva?
»Vse skupaj nas mora biti strah«
ONA, 23. oktober 2018
Generalni državni tožilec g. Drago Šketa pravi:»Tako v času imenovanja, kot tudi sedaj, se zavzemam za politično nepristransko držo. Vrlina tožilca mora biti samostojnost, neodvisnost in strokovnost, na katero ne vpliva njegova politična opredelitev. Bi pa ob tem izpostavil, da je čas, da se imenovanje državnih tožilcev vzame iz rok politike, saj smo, če se ne motim, edina država Sveta Evrope, kjer tožilce imenuje zakonodajna veja oblasti. Tožilstvo je strogo strokovna funkcija in o imenovanju naj ima glavno besedo stroka, ne politika. To od nekdaj zagovarjam in od tega ne odstopam, saj ima politika prevečkrat apetite po obvladovanju sodne veje oblasti, kar je nedopustno.« Tako berem v intervjuju z generalnim državnim tožilcem; Delo- SP; 13. Oktobra 2018: Če imaš le ribiško palico, nihče ne more pričakovati takšnega ulova kot z ribiško mrežo. Generalni državni tožilec torej poudari:«Tožilstvo je strogo strokovna funkcija in o imenovanju naj ima glavno besedo stroka, ne politika .« Ali to res ustreza demokratični državi? Tožilstvo je del izvršne oblasti in ne sodne veje oblasti in je torej podrejeno vladi oz. ministrstvu. Ali izvoljena politika, ne državljani neposredno na volitvah, res ne smejo ocenjevati rezultatov dela tožilcev in sodelovati pri njihovem imenovanju? To sme sedaj samo Državnotožilski svet, ki je samostojni državni organ, ki opravlja naloge državnotožilske samouprave(?) in upravne naloge ter sodeluje pri zagotavljanju enotnosti pri zagotavljanju enotnosti pregona in varovanju samostojnosti državnih tožilcev. V tem svetu pa imajo največjo moč tožilci s petimi glasovi članov devetčlanskem svetu, saj so ostali štirje lahko le pravni strokovnjaki. Tožilci torej nadzorujejo tožilce. Ali je ta samoupravna naloga skladna z načeli demokracije? Menim, da ne. Nihče, ne zakonodajna, ne izvršna veja oblasti, ne pravosodni minister, ne ljudstvo ne sme torej ocenjevati rezultate dela tožilstva, a vsi delujejo v imenu in za račun ljudstva. V ZDA pa ljudje volijo tožilce in šerife, vodje policije. V demokraciji vendar velja, da nihče ni brez nadzora in ne sme nadzirati sam sebe, sicer je to parodija odgovornosti, ki je temelj za učinkovitost pravne države. Zato se ne čudim, da je v Odmevih na RTV, 6. decembra l. 2016, pravosodni minister Goran Klemenčič prizadeto dejal, da če bo ostalo tako, kot je sedaj v civilnih in kazenskih postopkih pri obravnavah bančne kriminalitete, da ni nihče za nič odgovoren, tedaj bo on prvi, kot pravosodni minister rekel: »Ne verjamem v pravno državo. Vse skupaj nas mora biti strah.« Mnoge državljane je zato res strah, saj trpijo posledice ne ukrepanja tožilstva pri oškodovanju podjetij ob privatizaciji z baypass podjetji in z »menedžerskimi« krediti, ker so tožilci zavrgli celo dokaze strokovnih državnih inštitucij, npr. SDK. Tožilci niso in ne ukrepajo tudi pri kršenju ustavnih pravic zaposlenih, to je kraji prispevkov. In kdo je za to stanje (so)odgovoren? To so vodstva strank parlamentarnih, njihovi člani in privrženci, ki to podpirajo, in »strokovni funkcionarji«, predvsem pravniki in družboslovne fakultete. Odgovorni so tudi brezbrižni volivci. Dokler bo tako, tudi jaz ne verjamem v pravno državo, s katero imam tudi osebno zelo slabe izkušnje. Žal!