Poslovil se je velik človek, živa priča grozot totalitarizmov 20. stoletja, vzor narodne pripadnosti in življenjske pokončnosti, je ob smrti zamejskega literata Borisa Pahorja zapisala odhajajoča vlada na Twitterju, kjer se vrstijo spominski zapisi.
Njegova zvestoba slovenstvu, slovenski kulturi in jeziku ostaja naš navdih, je še zapisala vlada. Odhajajoči premier Janez Janša pa je ob tej priložnosti delil misel: “Preden izraziš željo po prijateljstvu z drugimi narodi, se najprej predstavi in povej, kdo si.”
Umrl je eden največjih SLOVENSKIH pisateljev.
— Janez Janša (@JJansaSDS) May 30, 2022
“Preden izraziš željo po prijateljstvu z drugimi narodi, se najprej predstavi in povej, kdo si.” (2. in 7. kitica Zdravljice)
Počivaj v miru, Boris Pahor. 🕯 🕯 🕯 🇸🇮 https://t.co/uzay6V4UbK
Pahorju se je poklonila tudi kandidatka za zunanjo ministrico Tanja Fajon in predsednica SD. Kot je dejala, je bil eden najbolj prevajanih slovenskih pisateljev in velik borec proti totalitarizmu.
Strašanska izguba za naš narod. Boris Pahor je bil vest 🇸🇮 naroda in dejanski glas svobode. Naj mu sveti Večna Luč.🙏 pic.twitter.com/2rk2Kqnq8l
— Dejan Kaloh (@DKaloh) May 30, 2022
Predsednik stranke NSi in poslanec Matej Tonin pa je na Twitterju zapisal, da je umrl velik Slovenec, pisatelj svetovnega formata in neutruden borec proti vsem totalitarizmom. Po njegovih besedah si je s svojimi pričevanji prizadeval, da se grozote vojn ne bi nikdar več ponovile.
Pahor je umrl v 109. letu starosti na svojem domu v Trstu. Vse življenje je opozarjal na nevarnosti totalitarnih režimov, katerih žrtev je bil tudi sam. Njegovo najbolj znano delo je Nekropola, v kateri je opisal taboriščno izkušnjo in s katero je zaslovel tudi po Evropi. Bil je prejemnik številnih priznanj, med njimi Prešernove nagrade, srebrnega častnega znaka RS in francoskega reda legije časti.
Pisatelj Boris Pahor – kronist stoletja
Boris Pahor je bil kot korenina, ki vse do konca ne neha rasti in širiti svojega dometa. Tudi v poslednjih letih je bil njegov glavni cilj svoje spomine, od mladosti zaznamovane z odvzemom maternega jezika, preko taboriščne izkušnje do razmišljanj o totalitarizmih 20. stoletja, predati mladim. V njih je prepoznaval upanje v boljšo prihodnost.
Življenje Borisa Pahorja bi lahko opisali tudi kot metaforo 20. stoletja. V Trstu živečega zamejskega pisatelja sta že v mladosti zaznamovala odvzem maternega jezika in življenje v multietničnem okolju, trčil je v vse bistvene totalitarizme: fašizem, nacizem in komunizem in si zaradi kritičnosti nakopal spor z jugoslovanskimi oblastmi.
Pahor se je rodil 26. avgusta 1913 v slovenski družini v Trstu, še v času v Avstro-Ogrske, leto pred začetkom prve svetovne vojne. V otroških in mladostniških letih je bil priča rasti nacionalistične in fašistične ideologije v Italiji. Leta 1920 je bil, komajda sedemleten, priča požigu slovenskega Narodnega doma v Trstu, spomin nanj pa je med drugim popisal v zbirki Grmada v pristanu (v prvi izdaji Kres v pristanu) ter v romanu Trg Oberdan. V zbirki novel Grmada v pristanu je opisal tudi travme, ki jih je kot 12-letnik doživljal ob odvzemu maternega jezika.
Večni borec za svobodo – v življenju in literaturi
V medvojnem obdobju je Pahor v Trstu sodeloval s slovenskimi antifašističnimi intelektualci in tigrovci. V tem času je urednikoval pri revijah Malajda in Dvignjeni iz nedelje strmimo v zemeljski krog. Leta 1940 je bil vpoklican v italijansko vojsko in leta 1941 poslan v Libijo. Istega leta je bil kot vojaški prevajalec premeščen v taborišče za ujete častnike jugoslovanske vojske v Bogliacu pri Gardskem jezeru.
Po kapitulaciji Italije se je leta 1943 vrnil v Trst in se pridružil osvobodilni fronti, 21. januarja 1944 pa so ga prijeli domobranci in ga predali nemškim oblastem. Konec februarja so ga poslali v nacistično koncentracijsko taborišče Natzweiler-Struthof. Kasneje so ga prestavili še v Markirch, Dachau, Mittelbau-Doro, Harzungen in Bergen-Belsen, ki so ga 15. aprila 1945 osvobodili.
Svoje taboriščne izkušnje je Pahor strnil v romanu Nekropola (1967), ki je bil leta 1990 preveden v francoščino, nato pa še v številne druge jezike. Prav ta knjiga je Pahorju prinesla svetovno prepoznavnost. Nekropola je označena kot živo in še zmeraj pretresljivo pričevanje o oblikah zla in načinih preživetja. Taboriščne tematike se je Pahor med drugim dotaknil tudi v delu Onkraj pekla so ljudje (1958), ki je bilo leta 1978 izdano z naslovom Spopad s pomladjo.
Leta 1952 se je Pahor poročil z Radoslavo Premrl, sestro slovenskega narodnega heroja Janka Premrla – Vojka, ki je preminula leta 2010. Spomine na njuno več kot pol stoletja dolgo skupno življenje je pisatelj strnil v delu Knjiga o Radi, ki je pri Cankarjevi založbi izšla leta 2012, ob njegovem 99. rojstnem dnevu. V njej je bil pošten glede netradicionalnega odnosa, ki sta ga gojila z ženo. “Pisatelji, ko pišejo o sebi, pogosto lažejo. Jaz pa sem si želel pisati o intimnih zadevah tako, kakor da bi bila ona zraven in bi dejala: Ja, tako je bilo,” je Pahor povedal za STA.
Leta 1966 je skupaj s somišljeniki ustanovil revijo Zaliv, v kateri je zagovarjal tradicionalno demokratično politiko proti enopartijskemu sistemu nekdanje Jugoslavije. Pahor je leta 1975 z Alojzom Rebulo pri Zalivu izdal posebno brošuro Edvard Kocbek: pričevalec našega časa. V njej sta objavila intervju s Kocbekom, ki je obsodil zunajsodni poboj 11.000 slovenskih domobrancev, ki so jih Britanci vrnili Jugoslaviji. Brošura je v Jugoslaviji dvignila veliko prahu, Pahorju pa so do leta 1979 prepovedali tudi vstop v državo.
Kot opomnik na njegovo veličino v parku Tivoli že od leta 2017 stoji njegov spomenik, ki ga podpisuje Mirsad Begić, nekje od pisateljevega 100. rojstnega dneva pa pri Mladinski knjigi in tudi drugih založbah skrbijo, da Pahorjev rojstni dan pospremijo s kakšno novo izdajo. Ob njegovem 108. rojstnem dnevu sta denimo Mladika in La Libreria Del Ponte Rosso v sozaložništvu izdali knjigo Boris Pahor – Pisatelj brez meja. Gre za zbirko esejev o Pahorjevih delih, intervjujev in pričevanj o njegovem življenju, ki so jih zbrali novinarji, književniki, prevajalci, profesorji in kulturniki.
Prejemnik številnih visokih priznanj
Pahor, tudi zaprisežen borec za pravice ogroženih jezikov in pripadnikov ogroženih kultur, je vselej poudarjal, da je nacionalna zavest nujna za preživetje Slovencev v Italiji ter človeka in človeštva v svetu.
Za svoja literarna dela je prejel vrsto nagrad in časti, med drugim Prešernovo nagrado (1992), iz rok predsednika Milana Kučana srebrni častni znak RS (2000), nato francoski red legije časti (2007), bil je častni meščan Trsta in Maribora, na Bunčetovi domačiji v Dutovljah pa so uredili njegovo spominsko sobo. Bil je nosilec častnih doktoratov Univerze na Primorskem in Univerze v Ljubljani ter od leta 2009 redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ob 102. rojstnem dnevu je prejel tudi častni naziv kulturni ambasador Republike Slovenije.
Ob vrnitvi Narodnega doma v Trstu slovenski skupnosti, kar je sovpadalo s 100. obletnico požiga tega doma, pa sta slovenski in italijanski predsednik Borut Pahor in Sergio Mattarella Pahorju izročila najvišji državni odlikovanji obeh držav. S slovenske strani je Pahor prejel red za izredne zasluge za življenjski prispevek k razumevanju in povezovanju narodov Evrope in za nepopustljivo zavzemanje za slovenstvo in demokracijo, z italijanske pa odlikovanje vitez velikega križa, red za zasluge Italijanske republike.
Je pa Pahor katero od nagrad oziroma časti, ki so mu jih namenili, tudi odklonil. Denimo leta 2009 ni sprejel tržaške nagrade za vlogo na kulturnem področju, trpljenje med nacistično okupacijo in nasprotovanje jugoslovanskemu komunističnemu režimu, saj v utemeljitvi ni bilo omenjeno njegovo nasprotovanje fašizmu. Leto kasneje je odklonil tudi častno meščanstvo Ljubljane, saj se je prestolnica po njegovih besedah po prvi svetovni vojni do slovenske Primorske obnašala mačehovsko.
Njegova literarna dela, med katerimi velja omeniti še knjige Mesto v zalivu, Vila ob jezeru in Parnik trobi nji, so priznana v Franciji, Nemčiji, ZDA, pa tudi v Španiji in na Finskem. Večkrat se ga je omenjalo kot slovenskega kandidata za Nobelovo nagrado in je veljal za enega najbolje prodajanih slovenskih avtorjev v tujini.
Predstavljen je bil že v nekaj dokumentarcih, nazadnje se mu je leta 2019 britanski BBC poklonil s filmom Človek, ki je videl preveč, ki ga opiše kot najstarejšega znanega preživelega zapornika v nacističnih taboriščih. Že poprej pa je njegovo zgodbo na film ujela francoska režiserka Fabienne Issartel v dokumentarcu Boris Pahor – potret svobodnega človeka. Več prispevkov so mu v minulih letih posvetili tudi tuji mediji, denimo Le Monde, Rai in The Guardian.
Ostal bo zapisan v spomin mnogih
Fotograf, filozof in esejist Evgen Bavčar je zapisal, da je Pahorjevo literarno ustvarjanje mogoče razumeti “kot vračanje dostojanstva, ne samo ponižanim kostem v Nekropoli, ampak vsem ponižanim telesom”. Italijanski pisatelj Claudio Magris je o Pahorju nekoč dejal, da je “slovenski glas vseh nas”, Rebula pa je presodil, da “v Pahorjevih delih Trst spregovori po Slovensko”.
Pahor, deklarirani antifašist in pričevalec o fašističnem nasilju nad Slovenci v Italiji, je prav tako sprožil nemalo vprašanj med svojimi privrženci z izjavami in dejanji, kot so nasprotovanje arbitražnemu sporazumu s Hrvaško, predlog za spremembo slovenske himne in nezadovoljstvo nad uresničevanjem ideje EU. Nezadovoljen je bil nad tem, da v Uniji večje države manjšim vsiljujejo, kako naj delujejo.
V času, ko sta Evropo zaznamovala terorizem in begunska kriza, je rešitev prepoznaval predvsem v dialogu, usmerjenem k razumu. Tedaj je poudaril, da je upanje v svetu, ki bo v ospredje postavil človeka in partikularnost na vseh področjih in se uprl vojnam, barbarizmom ter težnjam k prevladi. Ob obletnici požiga Narodnega doma v Trstu pa je v pogovoru za STA ponovno pozval, da bi v Italiji objavili poročilo mešane slovensko-italijanske komisije o obdobju od leta 1880 do leta 1956. “To poročilo je zaklenjeno v Rimu, ni prišlo v šole (…) Predsedniku italijanske republike sem pisal, da mora narediti vse, da bo to poročilo javno objavljeno,” je dejal in opozoril, da dandanes še vedno obstaja velika nevarnost, da se fašizem ponovi.
Dogajanje v Sloveniji je sicer Pahor “sodil od zunaj”, a se je oglasil vselej, ko ga je “kateri od slovenskih politikov lomil”, ne glede na njegovo politično pripadnost. Dokler je še bil pri močeh, se je v zadnjih letih življenja najraje podal med mlade in jim predstavljal svojo življenjsko zgodbo, saj je ravno v njih prepoznaval upanje v boljšo prihodnost.
Se rodiš in si nepopisan list. Moj oče je bil nemški vojak, pošten človekoljuben in pameten možakar. Bil je rojen tako kot Boris Pahor, rojen v času, ki si ga ni ne en ne drugi izbral.
————————-
Nacizem, komunizem fašizem? Ne je-bat več s temi srbskimi floskulami tu v SLOVENIJI!
Pocivajte v miru na oni strani ,Gospod Boris Pahor velik domoljub se vecji demokrat lahko recem posljedni mohikanec slovencev.