Mineva sto let od podpisa rapalske pogodbe, ki je začrtala mejo z Italijo in razdelila slovensko narodno telo
Pred sto leti so v Rapallu podpisali pogodbo, ki je začrtala mejo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev z Italijo. Z rapalsko pogodbo je Kraljevina SHS v zameno za priznanje izgubila del ozemlja. S tem je pod Italijo prišlo okoli 300.000 Slovencev ali dobra tretjina slovenskega prebivalstva.
Kraljevina SHS, ki se je leta 1929 preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo, se je z mirovno pogodbo v zameno za priznanje države odrekla precejšnjemu delu ozemlja. Italiji so pripadle Goriška, del Notranjske, Trst, Istra, otoki Cres in Lošinj, Lastovo, Palagruža in mesto Zadar. Reka je sprva dobila status svobodnega mesta, a je bila kasneje z rimskim sporazumom (27. januarja 1924) dodeljena Italiji.
Časopis Slovenec je ob podpisu rapalske pogodbe zapisal, da gre za dokument, “ki pomeni razkosanje našega naroda na tri dele in najbolj probujene sinove presaja iz prejšnje sužnosti v še hujše”. Italijanizacijska politika rimskih oblasti je pokazala, da so bile te napovedi pravilne.
V skladu z rapalsko pogodbo je meja med državama potekala po črti Peč – Triglav – Blegoš – Hotedrščica – Planina – Snežnik – Kvarner. Ozemlje s slovenskim prebivalstvom, ki je pripadlo Italiji, so Italijani imenovali Venezia Giulia, Slovenci pa Julijska Benečija in Julijska krajina. Ozemlje je ostalo pod italijanskim nadzorom vse do osvoboditve ob koncu druge svetovne vojne leta 1945.
Slovensko prebivalstvo je bilo po določitvi meja leta 1920 razdeljeno med štiri države. V takratni jugoslovanski Sloveniji je leta 1921 živel slab milijon Slovencev, več kot 400.000 pa jih je prebivalo v sosednjih državah, in sicer več kot 300.000 v Italiji, okoli 80.000 v Avstriji in od 7000 do 8000 na Madžarskem.
Prebivalstvo na ozemljih, ki so prišla pod Italijo, je bilo izpostavljeno močnemu italijanskemu nacionalizmu ter političnemu in kulturnemu zatiranju. S krepitvijo fašizma in stopnjevanjem nasilja je prišlo do velikega izseljevanja slovenskega prebivalstva bodisi v Kraljevino Jugoslavijo oziroma v tujino.
Kot izraz upora proti taki politiki Italije je bila leta 1924 ustanovljena podtalna organizacija Tigr (Trst, Istra, Gorica in Reka) oziroma njena veja Borba, ki se je borila proti fašizmu in za priključitev Primorske, Istre in Reke k Sloveniji oziroma takratni Jugoslaviji. V okviru protislovenske gonje na Primorskem je prišlo do vrste napadov na slovenska in hrvaška društva in organizacije, od katerih je bil najpomembnejši požig Narodnega doma v Trstu 13. julija 1920.