Implozija vlade, formiranje koalicije, prisega novega predsednika vlade in trdnost mandata

1

Piše: Davorin Kopše

Da so razmere v slovenski politiki na nekak način eksotične, smo se lahko že večkrat prepričali. Marsikdo, vključno z menoj se je spraševal kako je mogoče, da se na oblasti ohranjajo stranke s svojimi voditelji vred, ki se namesto, da bi delali v korist države in postavili državljane na prvo mesto, iz nas delajo norca.

V mandatu, začetem v znanih okoliščinah l. 2018 na znan nenavaden način, ki je temeljil na izključevanju in celo sovraštvu, se je formirala vlada, ki pravzaprav ni imela potrebne podpore v javnosti, posledično pa ne v državnem zboru (5+1 ali 43+9), zato se je po letu in pol razšla oziroma razpadla. Za mnoge je bila to prelomnica, v kateri se je izkazalo kaj in koga smo imeli na čelu države. Že v času mandata so se namreč zaradi praznine in pomanjkanja idej, neizkušenosti ter neznanja kazale razpoke, skozi katere smo lahko videli vso bedo njihove (ne)vsebine. Interes ostati pri koritu neoziraje se na širše posledice se danes vidi celo skozi zvezdni prah in meglice iz vesolja. Seveda pa ne smemo pozabiti, da so tovrstni ljudje na položajih nadvse primerno orodje globoke države. V nadaljevanju bom utemeljil trditev, da so nevarni.

Glede na politično ureditev in zgoraj na kratko opisano stanje, se je v času med padanjem prejšnje in oblikovanjem nove koalicije, ponudilo več mogočih razpletov, vendar je to le navidezno. Nemogoči scenariji so se hitro izkazali za blodnje in izhlapeli. Ostali sta le dve realni možnosti. Volitve ali realizacija volje volivcev iz junija leta 2018, ko smo dobili volilne rezultate in nesporno zmago Slovenske demokratske stranke. Z daleč največ glasovi (1/4) je volilno telo zahtevalo, da se sestavi vlada pod vodstvom predsednika stranke, ki je zmagala. Realizacija poteka v teh dneh z eno in pol letno zamudo. Sestavlja se nova koalicija pod vodstvom zmagovalke volitev in še ene opozicijske stranke ter dveh strank bivše koalicije, ki v teh aktivnostih po zamenjavah vodstev kažeta svojo državotvorno držo.

Potrditev mandata Janezu Janši – podpis prisege

V torek je nov predsednik vlade že tretjič postal Janez Janša in slovesno prisegel pred državnim zborom in javnostjo. Tukaj se ne bom podrobno spuščal v vsebino razprav v DZ pred potrditvijo. Pomembno je, da je bil mandatar potrjen, dobil je 52 glasov podpore v 90 članskem parlamentu, kar je dobra popotnica za stabilno vladanje do konca mandata. To po dolgem času v slovenski prostor prinaša nov optimizem. Na čelo vlade namreč prihaja človek, ki je s svojimi dosedanjimi nenehnimi prizadevanji za interese Slovenije in Slovencev, dal odločilno težo slovenski osamosvojitvi, nato pa sorazmerno s svojo politično in formalno močjo močno prispeval k napredku in razvoju ter mednarodni prepoznavnosti Slovenije. Naj navedem le obdobje 2004 do 2008, ko je Janez Janša vodil doslej najuspešnejšo in povezovalno vlado, ki je »zdržala« ves mandat v isti sestavi, kar se kasneje vse do danes žal ni več ponovilo. Njegov naslednik Borut Pahor po letu 2008 ni znal izkoristiti dobre kondicije države, v kateri jo je pustila predhodna vlada, ko je v njegovem mandatu izbruhnila svetovna gospodarska in finančna kriza. To je bila popotnica za pogrezanje Slovenije v vse večjo politično krizo in nakazovala se je celo potreba po prihodu znane trojke iz EU. Propadli poskusi nesposobnega Jankovića in napačni prijemi Alenke Bratušek (nore zadolžitve), ki je na razvalinah Pozitivne Slovenije sestavila krhko vlado, so Slovensko politiko pripeljali do točke, ko je vajeti ponovno v svoje roke vzel Janez Janša in sestavil vlado, ki je v letu 2012 sprejela nujne ukrepe, ti pa so umirili negativne kazalce in jih celo ponovno usmerili navzgor.

Obetajoča koalicijska pogodba

Po koncu norčave politike Marjana Šarca torej vodenje vlade tretjič prevzema Janez Janša. To je še enkrat v času, ko so pred nami izzivi, ki bodo močno vplivali na našo prihodnost. Nova koalicijska pogodba postavlja prioritete, kot so skrb za demografijo, ureditev razmer v zdravstvu in vzpostavitev reda, ureditev razmer v vojski in policiji, kar je nujno za zagotavljanje učinkovitega varovanja meja v času, ko se na turško-grški mejo ponovno zbira na tisoče migrantov, ki agresivno zahtevajo nezakonit prestop schengenske meje EU in drugo. Gre za množice v veliki večini moških v najboljših letih življenja, ki jih je kot orodje za izsiljevanje EU na schengensko mejo napotila Turčija. Med pripadniki več nacij iz območij, kjer ni ogrožen njihov obstoj so tudi kriminalci, ki so bili zaradi izvrševanj različnih kaznivih dejanj, zaprti po turških zaporih. Ni dvoma, da so med njimi tudi zločinci iz obdobja obstoja islamske države ISIS. Dogodki nakazujejo na še en političen izziv demokratičnega sveta, da najde rešitev kako zaustaviti turškega voditelja Erdogana, ki na ta način izsiljuje za denar, ki naj bi ga potreboval za oskrbo beguncev in lažnih beguncev, na drugi strani pa izvaja obširne vojaške operacije v Siriji, kjer se nakazujejo tudi mnogi vojni zločini, kar seveda ni poceni. V tej igri je in bo Slovenija še kako udeležena, saj ima geografsko lego preko katere vodijo migrantske poti proti ciljem migrantov na zahod. Če državam, ki so na tej poti pred Slovenijo, vala ne bo uspelo zajeziti, smo na vrsti mi. Če ne uspe nam, bodo migranti v veliki večini ostali na našem ozemlju, saj bo Avstrija nedvomno zaprla meje in ustavila kolone nezaželenih. Zavedati se moramo, da ima Avstrija za izvedbo te naloge vsekakor boljše resurse, saj sta njihova vojska in policija v bistveno boljši kondiciji od slovenske. Pa še ena okoliščina je pomembna, ki se je je treba zavedati. Na slovensko-avstrijski meji so v znatnem delu Alpe, ki so naravni branik. Ljudje, ki prihajajo, absolutno niso kompatibilni z našim načinom življenja, zato jih moramo ustaviti z vsemi sredstvi, ki jih ima država na razpolago. Da bi lahko uporabili ta sredstva, je treba tudi zakonodajo prilagoditi potrebam, kar je še en izziv za koalicijo. Dobro je, da je ESČP pred nedavnim odločilo, da organizirane skupine, ki nezakonito vstopajo v države EU, nimajo pravice do zaprosila za azil in se jih lahko brez azilnega postopka vrača nazaj v državo iz katere so vstopili.

Ocena trdnosti mandata

Ker še niso potrjeni ministri nove vlade je ne moremo ocenjevati niti po kadrovski zasedbi, kaj šele po njenem delu. Lahko se pozabavamo zgolj z oceno možnostih glede na okoliščine v katerih se bo nova vlada morala spopasti z aktualnimi izzivi. Ti so v glavnem utemeljeni na »prijemih« zadnjih treh vlad, ki problemov niso znale niti prepoznati, kaj šele ustrezno ukrepati. Predstavniki vlad Alenke Bratušek, Mira Cerarja in Marjana Šarca se eden za drugim razglašajo za rešitelje Slovenije, problem pa je v tem, da Slovenija še vedno ni rešena, ampak je bila prav v teh mandatih potisnjena v nezavidljiv položaje na več področji. To so prav tista področja, ki jih nova koalicijska pogodba navaja kot prioritete.

Program z vsebino in značilnostmi povezovanja

Prav zaradi soglasja vseh koalicijskih partneric o prioritetah in o nujnosti ukrepanja bodo vlado trdno držala skupaj. Vsi so namreč prevzeli odgovornost, dogovorili pa so se, da bodo o rešitvah iskali polno soglasje, torej konsenz. Če tega ne bo, ukrepi ne bodo sprejeti. Odgovornost je seveda velika popotnica in bo dala posameznim koalicijskim partnericam legitimnost in kredibilnost za naslednji mandat. Tisti, ki bo zamočil, bo v naslednjem mandatu manj uspešen ali neuspešen in tega se na tej podlagi brez dvoma vsi zavedajo. Program torej povezuje. Poleg tega so zaveze take narave, da lahko z učinkovitim delom vsi le pridobijo. Z dejanji je treba vstopiti v prostor o katerem so nekateri do zdaj le govorili. V mislih imam predvsem SAB in LMŠ, SD pa je v tem pogledu itak stalnica.

Pa še nekaj. Do predsedovanja bo vsaj pri nekaterih poslancih še bojazen za izgubo mandatov. Nobene garancije namreč ni, da bi bili še enkrat izvoljeni, če bi šli na predčasne volitve. Naslednje dejstvo je, da bi se moralo tik pred volitvami zgoditi nekaj zares prelomnega, da bi tvegali predčasne volitve, saj bi novo politično krizo v napetih časih težko pojasnili volivcem.

Tudi v povezavi s tem ravna predsednik modro, da se ne vmešava v imenovanja ministrov, ki prihajajo iz koalicijskih partneric. Na ta način vsaka stranka nosi svojo odločilno odgovornost za delo v resorjih, ki jih bodo zastopale. Da ne bi bilo potem spet razglašanja kako je SDS kriva za padec podpore volivcev koalicijskih partnerjev, kot je bilo v preteklosti občasno slišati iz vrst nekaterih strank.

Dodatna past, ki jo bo treba na nek način nevtralizirati so množična zaposlovanja na različnih nivojih, ki jih na hitro izvaja odhajajoča Šarčeva vlada. Domnevamo lahko, da ti kadri novi vladi ne bodo lojalni. Na to kaže prav hitenje, saj lahko v teh dneh spremljamo razpise z dva do tridnevnimi roki za prijave. Torej so razpisi nedvomno prirejeni za lojalne.

Predsedovanje Svetu EU

Slovenija bo v drugi polovici naslednjega leta predsedovala Svetu EU. To bo nedvomno velika odgovornost in priložnost. V Evropi se nabira vse več izzivov za katere bo treba najti rešitve. Gre za obremenjujoče in ogrožajoče migracije, koronavirus, pritiske v zvezi s podnebnimi spremembami, kjer bo treba razčistiti ali gre za povezavo med temi spremembami in onesnaževanjem planeta, ali ne. Moje stališče je seveda jasno. Mislim, da je oboje problem, povezave pa po mojem mnenju ni. Priložnost je da se koalicijski partnerji dokažejo na področjih, ki jih bodo glede na resorje prevzeli v vladi. V času predsedovanja namreč postanejo ministri na nek način tudi vodje teh področij na ravni EU, predsednik vlade pa poleg članstva v Evropskem svetu predseduje EU in s te funkcije koordinira delo vseh resorjev ter predstavlja unijo. Do predsedovanja se bodo glede na trende zagotovo pojavili dodatni problemi. Verjamem, da bo nastajajoča vlada znala najti prave prioritete.

Prednost slovenskega predsedovanja bo v tem, da je Slovenija že pred tem uspešno opravila to nalogo in ima izkušnje. Izkušnje ima tudi predsednik vlade Janez Janša, ki je po prvem predsedovanju skupaj s sodelujočimi prejel vrsto priznanj iz tujine in Slovenije. Iz svojih izkušenj lahko povem, da gre tudi za velik logističen izziv pri katerem sem leta 2008 pri izvedbi v nekem manjšem delu sodeloval.

V povezavi z navedenim ne smemo pozabiti, da bo Slovenija predsedovala EU praktično tik pred naslednjimi rednimi volitvami v slovenski parlament. To pomeni poleg priložnosti tudi dodatno odgovornost. Torej v času tega mandata vsekakor ne bo priložnosti za stranpoti ali soliranja. Kot kažejo izkušnje, trdo delo in resni krepijo kohezivnost ekip. Glede na izkušnje in vodstvene sposobnosti predsednika vlade Janeza Janše bo ta vlada vsekakor ekipa. Partnerja, ki sta v zadnjem letu in pol sodelovala v neki drugi vladi pa bosta izkušnje iz tistega časa z veseljem hitro odrinila in poskušala pozabiti. Na ta način bodo tudi te njune izkušnje postale dobre izkušnje.

Ne nepomembno

V razpravi pred imenovanjem Janeza Janše za predsednika vlade smo lahko zaznali kar nekaj spravljivih tonov, kar je dobro, vendar …

V petek, ko premier še ni bil imenovan, kaj šele vlada, smo v Ljubljani doživeli demonstracije med katerimi smo slišali vpitje »Ubi Janšo«. Demonstracij so se udeležili tudi nekateri poslanci stranke Levica in nekateri znanci iz javnega življenja, ki kažejo jasno sovraštvo do Janše in Slovenske demokratske stranke. Nastopi uradnih govorcev vsebinsko niso prav nič odstopali od poziva k uboju. Gre za iste struje in morda celo iste udeležence, ki so leta 2012 v času druge Janševe vlade po vsej državi organizirali nasilne proteste in na koncu s pomočjo ekipe Draga Kosa na KPK uspeli vlado tudi zrušiti. Nasilno in ekstremno so demonstrirali proti vladi, ki naj bi bila ekstremna in škodljiva. Sam v tem času rad rečem, da so s sovražno demonstrirali proti namišljenemu sovražniku. Dejstva o tem govorijo sama zase. Med demonstracijami 2012 je bilo ranjenih okrog sto policistov in niti eden izgrednik. Kdo je bil torej nasilen? V tistem času je prav zaradi nasilnih množic in resne grožnje, da bodo ubili policista odstopil mariborski župan Franc Kangler.

Spravljivost danes močno spominja na spravljivost nekaterih v času njihovega največjega poraza. To je bil čas po padcu berlinskega zidu.

Ta čas skrbi prav to, da se soočamo z istim načinom in isto retoriko istih akterjev. Bomo to znali ustaviti? Naj to ne bo le naloga vlade, ampak se v čim večjem številu vključimo tudi drugi, saj gre za vse nas.

Upam, da sem se v zadnji oceni zmotil!

Število komentarjev: 1
  1. Johan pravi

    Kopše, a obkladanje državljanov z ljudožerci, zombiji, ljudmi iz hoste, presstitutkami in kaj vem kaj še vse je izustil in napisal tvoj najpoštenejši, nezmotljivi, najsposobnejši, s tvoje strani naravnost oboževan ljubljeni vodja, to seveda zate ni norčevanje in to, seveda občane postavlja na prvo mesto. To je, po tvoje govoril iz same ljubezni in dobrote do njih!

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen