Tako Dobnikar kot Veselko krivdo za slabo sodelovanje med NIOSB in UKC prevalila na nasprotno stran
Preiskovalna komisija DZ o ugotavljanju odgovornosti na programu otroške kardiologije v UKC Ljubljana je danes skušala od nekdanjega v. d. direktorja NIOSB Branka Dobnikarja in strokovnega direktorja kirurške klinike Matjaža Veselka izvedeti, kaj je botrovalo slabemu sodelovanju med obema zavodoma. Oba sta krivdo iskala na nasprotni strani.
Dobnikar je funkcijo v. d. direktorja Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni (NIOSB) opravljal eno leto, od junija 2018 do junija 2019. “Preprosto ni bilo prave volje,” je med današnjim pričanjem povzel razloge, ki so po njegovem mnenju ustavili projekt NIOSB. Pri tem je največ krivde naprtil vodstvu Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana.
Dejal je, da je bila nepripravljenost UKC za sodelovanje še posebej izrazita pri načrtovanem prenosu kadrov, prostorov in opreme z UKC na NIOSB. Po njegovih besedah so prav tako naleteli na težave pri vzpostavljanju pogodbenih razmerij z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Opozoril je tudi na nerealna pričakovanja nekaterih, da naj bi se NIOSB vzpostavil čez noč.
Na vprašanje predsednice preiskovalne komisije Jelke Godec (SDS), kdo nosi politično odgovornost za slabo stanje programa otroške kardiologije je odgovoril, da bi o tem težko sodil, saj ni bil nikoli politik. Je pa ocenil, da so imeli vsi vpleteni iskren namen, da bi zgodba z NIOSB uspela, vključno z ministrstvom za zdravje.
Odhod tedanje vlade Mira Cerarja je označil za enega od razlogov za neuspeh projekta, ki vsekakor ni bil glavni, je pa pripomogel k spremembi razmišljanj. Večji pomen je pripisal številnim interesom, ki so posegali v zgodbo, zlasti iz vrst ljubljanskega UKC. Ekipa NIOSB se je po njegovih besedah soočila tudi z lažnimi novicami v medijih in “stampedom” sindikatov v UKC.
Spomnil je, da je vodstvo UKC prihod tujih otroških kardiokirurgov, ki jih je priskrbel NIOSB, označilo za grožnjo programu, čeprav je pred tem “golo in boso” prosilo za kadrovsko pomoč. Dodal je, da projekt NIOSB nikoli ni razumel kot piarovsko potezo ministrstva, da je verjel v dober namen vpletenih, morebiti pa je bil vendarle preveč naiven.
Dobnikar je tudi pojasnil, da je vlada sprva za NIOSB namenila 165.000 evrov, nato pa še nekaj več kot 1,7 milijona evrov. Ob koncu poslovanja zavoda pa je po njegovih besedah na računu zavoda ostalo okoli 1,5 milijona evrov.
Veselko je vodstvu NIOSB očital, da ni bilo dovolj kompetentno za izpeljavo tako kompleksnega projekta. Pri tem je zanikal, da UKC in njegova kirurška klinika nista želela sodelovati z nasprotno stranjo, razumljivo pa sta po njegovih besedah osrednjo pozornost namenjala svojemu programu otroške kardiologije, ki je ves čas deloval.
Poudaril je, da je program kljub sistemskim težavam in notranjim strokovnim trenjem deloval dobro in nikoli v škodo otrok. Dejal je, da NIOSB niso zaprosili za kardiokirurge, saj jih niso rabili, ker so imeli sklenjene individualne pogodbe s kirurgi iz praške bolnišnice Motol. So pa zaradi odhoda domačih strokovnjakov rabili otroške kardiologe.
Pomoč tujih, zlasti ameriških kardiokirurgov, ki jih je priskrbel NIOSB in so prihajali v UKC le za nekaj dni, se je po njegovih besedah izkazala za medvedjo uslugo in je predstavljala za program varnostno tveganje. Dodal je, da so zato vodstvu NIOSB predlagali, naj program prevzame v celoti ali pa bodo prekinili sodelovanje.
Veselko je zanikal, da bi bile razmere na programu otroške kardiologije kadarkoli katastrofalne, kot želijo nekateri prikazati. Glede zdajšnjega stanja je pojasnil, da imajo zaposlena dva kardiokirurga, s šestimi kirurgi iz Motola pa imajo sklenjene pogodbe. Tako pa zagotavljajo stalno prisotnost kardiokirurga in le najtežje bolnike pošljejo na operacijo v tujino. (sta)