Danes pred 40 leti je Bojan Križaj zmagal na veleslalomu v Wengnu in slavil prvo slovensko zmago v svetovnem pokalu alpskih smučarjev. S tem je bil sprožen pravi plaz evforije, saj so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v šolah in podjetjih prekinjali delo in pouk, da so spremljali tekmovanja Križajeve generacije.
Križajevo obdobju je zaznamoval izjemni švedski smučar Ingemar Stenmark, ki je vozil na smučeh begunjskega Elana ter so ga slovenski ljubitelji športa tudi zato vzeli bolj za svojega kot ostale tekmice tedanje jugoslovanske ekipe. Stenmark je s 86 zmagami v svetovnem pokalu še vedno v vrhu večne lestvice zmagovalcev alpskega smučanja.
Prav Stenmarka je za svojo uvodno zmago ugnal Križaj, za 17 stotink je bil hitrejši od Šveda, tretji je bil Paul Frommelt iz Liechtensteina (+0,54).
Sedaj 63-letni Križaj je v dvanajstih sezonah, ki jih je preživel v svetovnem pokalu, dosegel skupaj osem zmag, na 33 tekmah je stopil na zmagovalni oder ter je eden najboljših slovenskih športnikov doslej, tudi član Hrama slovenskih športnikov.
V skupni razvrstitvi svetovnega pokala je bil najvišje na četrtem mesto v sezoni 1979/80, v zimi 1986/87 pa je osvojil slalomski globus, edinega v karieri. Srebrn je bil v Schladmingu leta 1982 na slalomski tekmi svetovnega prvenstva.
Le odličja na olimpijskih igrah mu ni uspelo osvojiti, je pa leta 1984 pred olimpijskimi igrami v Sarajevu v slovenskem jeziku povedal olimpijsko prisego športnikov. Na treh OI je bil stopničkam najbližje s četrtim mestom v veleslalomu leta 1980 v Lake Placidu. V Sarajevu je v slalomu zasedel sedmo mesto, v veleslalomu pa je bil deveti.
Prav v glavnem mestu Bosne in Hercegovine je tedaj Jure Franko v veleslalomu osvojil srebro in s tem prvo zimsko olimpijsko medaljo za tedanjo Jugoslavijo in s tem tudi Slovenijo. (sta)
Drži se nacionale blond veselje 🙂