Patria na sodišču in odgovornost za povzročeno škodo

Piše: Davorin Kopše

Uvod

K pisanju tega prispevka me je spodbudil začetek sodnega postopka zoper akterje dokončno ugotovljenih nezakonitih postopkov in obsodb v zadevi Patria in odzivi. Znani odvetnik Miha Kozinc je namreč med drugim za časopis Delo izjavil: »V dolgoletni praksi se ne spomnim primera obsodbe sodnika zaradi njegovega dela«. In še: »Bi pa od njih (sodnikov) odškodnino lahko zahtevala država, če bi ugotovila, da so namerno povzročili škodo«.

Že ti dve izjavi kažeta na to, da bodo angažirani vsi, ki bi lahko kakorkoli vplivali na javno mnenje o tej zadevi. Po njegovem so sodniki nedotakljivi in se jih ne sme kaznovati/sankcionirati. Brez dodatnih razprav naj država plača, če že mora, sodniki in tožilci pa naj ostanejo svete krave, ki se skrivajo za svojo neodvisnostjo. Skuša nam dopovedati, da je lahko sodnikova neodvisnost tudi samovolja in nezakonito ravnanje. Na to ne smemo nikdar pristati.

Ob tem spoznanju in misli na to kako se bo primer odvijal sem reagiral impulzivno in najavil ta prispevek. Nisem se zavedal za kako težko pravno temo gre. Še zlasti, če nisi pravnik, kar jaz nisem, področje pa je relativno skopo obravnavano v pravnem redu. Od petka do danes sem se vsekakor potrudil, sad tega truda pa lahko preberete v nadaljevanju.

V primeru je dokončna odgovornost de facto že ugotovljena/jasna/transparentna, dokončno pa bo v postopku, ki teče od vložitve odškodninskega zahtevka dalje. V to sem popolnoma prepričan in verjamem, da bodo ugotovljene tudi osebne odgovornosti sodnikov in tožilcev, ki so bili udeleženi v primeru. V resnem in stabilnem pravnem redu bi vsekakor bilo tako.

Jasno je namreč, da ni pomembno kako in s kakšnimi nagibi je bila škoda z nezakonitim ravnanjem povzročena, pomembno je dejstvo, da je bila povzročena. Sodniki iz tega niso nikjer niti v najmanjši meri izvzeti, seveda pa je namernost oteževalna okoliščina, kar je bolj pomembno v odnosu države do povzročitelja škode, če se tudi država odloči uveljavljati individualno odgovornost. Ugotoviti je treba, da je bolj smotrno odškodninsko tožbo vložiti zoper državo, ta pa lahko odškodnino ali drugačno vrsto odgovornosti zahteva od posameznikov – tudi od sodnikov. V nadaljevanju pišem tudi o tem, da lahko oškodovanec odgovornost terja neposredno od sodnikov. Odvetnik Miha Kozinc se ne spominja posameznih primerov terjanja odgovornosti od sodnikov, ker tega pri nas res še ni bilo, to pa ne pomeni, da se ne more zgoditi. Pravzaprav bi se že večkrat moralo zgoditi. V pravni ureditvi vsekakor najdemo tudi to možnost. V primeru Patria, ki je bil svojevrsten spin sodnikov, tožilcev in vplivov od zunaj bo vsekakor možnost, da se na pošten in zakonit način zgodi tudi obsodba posameznikov. Bo to zmogel slovenski pravosodni sistem brez ESČP?

Če je bila dosedanja sodna praksa drugačna, je pač pomanjkljiva in napačna.

V nadaljevanju dokazujem svoje trditve.

Temeljne opredelitve

»Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo je v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem storila oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Oškodovanec ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil.« (26. člen ustave RS).

Nedopustno je protipravno ravnanje državnih organov, organov lokalne skupnosti ali nosilcev javnih pooblastil. Zgoraj navedena določba 26. člena ustave se povezuje s pravili civilnega prava o odgovornosti za škodo, čeprav je treba ugotoviti, da zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) ni posebej določil odgovornosti javnopravnih oseb, prav tako pa tudi tuji pravni redi pri tovrstnih vprašanjih niso natančnejši. Ta ustavna določba neposredno ureja odgovornost države za protipravno izvajanje državne moči. Vse navedeno se ne nanaša le na državne organe, ampak na vse nosilce javnih pooblastil. Nanaša se tudi na kršitev pogodb javnopravnega pomena.

Pri uveljavljanju odškodninske odgovornosti javnih pravnih oseb gre za specifičnost, zato zahteva posebno zakonsko normiranje. V kolikor sodišče ugotovi, da takih pravnih norm ni, se avtomatično ravna po določilih ustavnih določil. Ker gre za odgovornost, ki je povzročena pri izvajanju javne oblasti, je prav da tako ravnanje presoja javno pravo. Razmejitev med javnim in zasebnim pravom je nujna. Po civilnem pravu namreč mora biti dokazana krivda, v našem primeru pa je pomembno, da je šlo za protipravno ravnanje javne pravne osebe in da obstaja vzročna zveza med ravnanjem in škodo. Pomeni, da mora biti škoda povzročena zaradi ravnanja. V našem primeru gre prav za to, glede na dogajanja pa lahko mirno rečemo, da je šlo tudi za načrtno, torej namerno dejanje akterjev (tožilcev, sodnikov in kot lahko sumimo, tudi za vpliv tretjih).

Temeljne opredelitve pravne države

Jamčevanje države temelji na kršitvi načel o pravni državi. Profesor Stern je pravno državo opredelil takole: »Pravna državnost pomeni izvajanje državne oblasti na podlagi zakonov skladno z ustavo, z namenom, da zagotavljajo svobodo, pravičnost in pravno varnost.« Profesor Mayer pa je poudarjal, da gre pri pravni državi za pojmovanje države, v kateri je pravni red vsebinsko relativno določen in je vgrajen instrumentarij, ki zagotavlja upoštevanje predpisov. Posebej morajo biti natančno določene pravice in obveznosti posameznikov. Z vnaprejšnjo določenostjo pravic in obveznosti se pravna država razlikuje od policijske države (Mayer Robert: Grundriss des Östereihischen Bundesverfassungsrecht, Wien, 1985, str. 176-188) Profesor Maunz navaja kot temeljne in nujne elemente pravne države: delitev oblasti; varovanje osebnih svoboščin; zakone sprejema parlament, ki ga skladno z demokratičnimi načeli izvoli ljudstvo; podrejenost sodne in izvršilne oblasti zakonu, gre tudi za prednost zakonov, za dejstvo, da je določena snov pridržana le zakonom, da oba dela oblasti spoštujeta ustavo in pravo ter da vse to preveva pravičnost h kateri spada tudi vprašanje načela primernosti zakona glede na njegov namen; ravnanje države do državljanov je močno omejeno, s tem pa tudi merljivo in predvidljivo. Podnačela teh načel so zlasti: pravna varnost, načelo zaupanja veljavnost in trajnost zakona, prepoved retroaktivnega delovanja zakona; načelo jasnosti v zakonih; prepoved uporabe ukrepov, ki presegajo namen zakona; zgrajen in poglobljen sistem sodstva, njegova neodvisnost, možnost sodnega nadzora upravnih odločb, ustavna pritožba zoper sodne odločbe; nullum crimen sine lege, nulla poena sine lege /Ni zločina brez zakona, ni kazni brez zakona/. (Maunz Theodor: Grundgesetz Kommentar, Beck Verlag, München 1-4 del, 1991)

Predpostavke jamčevanja

Predpostavka jamčevanja pomeni, da je škodo povzročila javnopravna oseba pri izvajanju svojih pooblastil. Pomeni, da je po tej predpostavki nujno, da neposredno škodo povzroči pooblaščena oseba, ki zaseda javno funkcijo. Javno službo lahko opravlja tudi zasebnik, če mu je bila za to funkcijo dodeljena koncesija. Na tega koncesionarja je prenesena določena pristojnost. Take osebe delujejo na podlagi državnega pooblastila, zato se država ne more izogniti odgovornosti za njihovo ravnanje.

Temelji odgovornosti

V primerih, ko je bila pri ravnanju pooblaščene osebe, ki opravlja delo v javnopravni osebi oz. s pooblastilom države storjena škoda, je treba vedeti, da ima pravico do odškodnine tisti, ki je bil neposredno prizadet. Protipravno ravnanje javnopravne osebe mora poseči v pravice konkretne osebe. V kolikor so z isto odločitvijo oz. ravnanjem javnopravne osebe oškodovane tudi tretje osebe, morajo odškodnino za nastalo škodo uveljavljati same. Kršitve se lahko nanašajo na kršitve javnega prava in na kršitve javnopravnih pogodb. Pri povzročitvi škode ni nujno, da je bil oškodovanec stranka v postopku, važno je, da je bil z ravnanjem javnopravne osebe oškodovan oz. mu je nastala škoda.

Pri ugotavljanju ali gre za odgovornost povzročene škode je pomembno kako bi moralo biti odločeno in ne kako je bilo odločeno. Če v zadevi ni bilo odločeno kot bi moralo biti, pa je zaradi tega nastala škoda, gre za odgovornost za nastalo škodo. Pomembno je tudi krivdno ravnanje, ki je lahko naklepno ali malomarno. Sicer je razlika, če je dejanje storjeno iz naklepa ali iz malomarnosti, temeljno bistvo pa je v protipravnosti, do katere lahko pride tudi zaradi neznanja. Šele ko se proučijo vse okoliščine, se lahko uveljavlja denarna odškodnina ali naturalna restitucija. V primerih, ko so izpolnjeni vsi pogoji za vložitev odškodninskega zahtevka, se uveljavlja polna odškodnina. V primeru Patria so izpolnjeni vsi pogoji.

Neposredna odgovornost uslužbenca je določena odgovornost uslužbenca, ki je povzročil škodo. Oškodovani lahko vloži odškodninski zahtevek tudi zoper posameznika. V primeru, kadar oškodovani zahteva odškodnino od uslužbenca, je možnost za uspeh manjša kot če bi zahtevek vložil zoper javnopravno osebo, saj ima javnopravna oseba (država) več možnosti za poravnanje nastale škode. Da bi bil odgovoren uslužbenec, zadošča že ravnanje iz malomarnosti, zaradi česar nastane škoda. Iz pojmovanja pravne države izhaja večja odgovornost države, saj je npr. odločbo izdal državni organ in ne njen uslužbenec. Tako tuja, kot tudi naša judikatura poudarjata, da je za protipravno sodnikovo ravnanje vedno odgovorna država, razen v primeru, kadar sodnik ravna naklepno protipravno. V tem primeru gre poleg odgovornosti države tudi za njegovo kazensko odgovornost. Pozor, v tem primeru gre za odgovornost na obeh nivojih!

Odškodninsko odgovornost države je mogoče razdeliti v dve skupini in sicer:

odgovornost države za nezakonito delovanje državnih uslužbencev. Gre za napake uslužbencev. Odškodninska odgovornost države za škodo znotraj te skupine nastane na dva načina:

• z izdajo oziroma izvršitvijo nezakonitega avtoritarnega pravnega akta (splošnega ali posamičnega);
• z nezakonitim materialnim aktom (to je z dejanjem: ravnanjem ali opustitvijo dolžnega ravnanja) državnega uslužbenca.

Odgovornost države za zakonito delovanje državnih uslužbencev. Znotraj te skupine lahko nastane odškodninska odgovornost države:

• zaradi izvršitve zakonitega upravnega akta (npr. razlastitvi);
• zaradi zakonitega materialnega akta državnega uslužbenca;
• zaradi dejanja državnega uslužbenca, katerega posledica je neupravičeno prikrajšanje zasebnega oškodovanca oziroma zaradi drugih dogodkov, ki povzročajo prikrajšanje zasebnega oškodovanca.

Bistvena razlika med obema skupinama odgovornosti je v tem, ali je državni uslužbenec pri svojem delu ravnal protizakonito, ali je spoštoval vse zakonske norme in je prav tako nekomu nastala škoda zaradi katere je upravičen do odškodnine (Čebulj Janez: Upravno pravo).

Pravno varstvo pred upravo in zakonodajo ter sodstvom

Bistvo države in drugih nosilcev oblasti je v tem, da so vsi na nek način nadrejeni državljanu, kar naj bi jim zagotavljalo možnost uveljavljanja splošnega interesa. Na ta način ima država možnost zapovedovati ali prepovedovati. Uprava ima tudi pristojnosti za opravljanje različnih storitev, ki jih ne more opravljati nihče drug (npr. socialna pomoč). Uprava v večini primerov izpolnjuje svoje naloge po pravilih zasebnega prava (sklepa pogodbe) s čimer se izogne prisilnega ukrepanja.

Uprava lahko deluje le na podlagi ustave in zakona – načelo ustavnosti in zakonitosti, uveljavlja se načelo delitve oblasti.

Ker ni izključeno, da bi sodišča kršila ustavo in zakone, daje ustava tudi varstvo pred sodnimi posegi. Ustava tako določa tudi pravna sredstva zoper odločbe sodišč. Sodišča so lahko redna, upravna, delovno – socialna, arbitraže in druga morebitna specializirana sodišča.

Za vsa sodišča velja nekaj temeljnih pravil:

• sodijo na podlagi ustave in zakonov;
• so neodvisna in nepristranska;
• odločajo brez nepotrebnega odlašanja;
• je dana pravica do pritožbe in drugih pravnih sredstev;
• uporaba svojega jezika in pisave.

V vseh sodnih postopkih mora sodišče spoštovati človekovo dostojanstvo. Stranka v postopku je vedno subjekt in ne objekt.

Za zaključek

Naj še enkrat poudarim, da pride vedno, kadar nekdo v imenu države krši pravila igre in nekomu povzroči škodo, do odgovornosti tako države kot tistega, ki je državo zastopal.

Iskreno upam, da bo slovenski pravosodni sistem uspel preseči dosedanje prakse, ki se vlečejo še iz časa prejšnjega sistema. Slovensko sodstvo namreč vedno znova dobiva klofute iz Evrope in Evropskega sodišča za človekove pravice, kar potrjuje tezo, da je v slovenskem pravosodju marsikaj narobe.

Klofute v tem primeru najbolj pripadajo osebno akterjem v montiranem procesu Patria.