Neverjetno, obtožili so me, da sem bil sodelavec SDV

V glavah nekaterih je zasidrano prepričanje, da je bil vsak miličnik sodelavec SDV in da je kot miličnik posameznik odgovoren za zločine sistema. Resnici na ljubo je treba povedati, da so bile vse državne institucije podrejene partiji, ampak zgodba se tukaj ne sme končati. Pojasniti je treba nekatere pomembne podrobnosti, ki jih ljudske množice danes ne vidijo jasno. Tokrat pišem v obrambo sebi pred napadi na tviterju in se omejujem le na ta del.

Tisti, ki me spremljate zdaj že dobro veste, da o sebi ne skrivam praktično ničesar. Morda je to naivno, verjamem pa, da je tako prav. Imam čisto vest in to mi daje lahkotno možnost, da o sebi govorim brez dlake na jeziku. Sprašujem se koliko je takih med jezikači, ki imajo polna usta besed o drugih.

Torej, po tistem, ko sta se moja starša našla, sta imela tri otroke. Mene, starejšega brata in mlajšo sestro. Šestdeseta in sedemdeseta, sredi globokega socializma pod vodstvom komunistične partije, so bila za marsikoga izziv za preživetje družine. Pravljice o socializmu, kjer je lahko vsak naredil hišo, si privoščil dopust na morju in srečno živel, pripovedujejo tisti, ki jim je zgrešena in zločinska oblast dala privilegije. Naša delavsko kmečka družina je živela v glavnem od pridelkov na majhnem koncu zemlje v okolici Ptuja. Oče je delal na železnici, mati pa je skrbela za dom in otroke. Očetove plače so šle v glavnem za gradnjo hiše, ki sta jo starša zgradila brez posojil in v glavnem s svojimi in rokami prijateljev ter sorodnikov. Ko je bilo treba, smo doma vsi poprijeli za delo na njivi, na vrtu ali v hlevu, pa tudi na gradbišču. Skromno hišo smo zgradili brez kreditov. Lahko rečem, da nekateri kljub temu, da smo živeli v socializmu, vemo kaj pomeni živeti od lastnega dela. Zase lahko rečem, da sem imel dokaj lepo otroštvo, kar pa je povezano z družino in življenjskim okoljem, nikakor pa ne s sistemom. Ko mi je bilo devet let nam je nenadoma v treh dneh in za nameček še za novo leto umrla mama in ostali smo sami z očetom. Odslej je bilo življenje še težje. Eksistenca je bila še bolj vprašljiva in treba je bilo iskati poti kako naprej in kako zagotoviti trem otrokom vsaj za silo normalno prihodnost.

Starejši brat, ki je bil v šoli odličnjak je izrazil željo, da bi šel po osnovni na srednjo šolo za miličnike kadete v Tacen pri Ljubljani. Tudi zaradi razmer v katerih smo živeli ga je oče podprl in dve leti starejši brat je odšel v Tacen. Tam namreč za bivanje in šolanje ni bilo treba nič plačati.

Kje je tukaj moja zgodba? Kot mlajši, ki v šoli ni bil odličnjak, sem »capljal« za bratom, ki mi je bil po tej plati vzor in dve leti po bratovem odhodu sem želel dokazati, da zmorem »podvig« pridobitve enakega poklica kot v šoli uspešnejši brat. Prijavil sem se in bil uspešen na sprejemnih izpitih, ki so zajemali preverjanje telesnih in mentalnih sposobnosti (dokaj zahtevni testi inteligence, osebnostnih in telesnih lastnosti ter zmogljivosti). Vsako leto je bilo več kot osemsto kandidatov, sprejetih pa le nekaj čez dvesto. Seveda je bila šola in vse povezano z njo režimska, vsekakor pa ni bila lahka, kot si nekateri predstavljajo. Bila je pač srednja šola, ki je bila po zahtevnosti primerljiva z drugimi srednjimi šolami. Kot dodaten program smo imeli tudi vojaške predmete, s čimer smo imeli ob končani maturi priznan odslužen vojaški rok. Ko sem se po osamosvojitvi zaposlil v Slovenski vojski, sem ugotovil, da imam vsaj v nekaterih delih več vojaškega znanja od tistih, ki so se šolali v šolah za rezervne oficirje v JLA. Ampak to je že druga zgodba.

Kaj želim povedati? Danes mi pogosto očitajo, da sem bil režimski delavec, ker sem bil pač kakih osem let miličnik. Ta poklic mi ni bil pisan na kožo, zato sem ga tudi kmalu zapustil, sem ga pa ves čas pošteno opravljal. Milica je bila vsekakor eden pomembnih sistemskih služb, ki je ščitila režim, nepoznavalsko pa je reči, da je bil miličnik režimski delavec sam po sebi. »Navaden« miličnik se je namreč vsakodnevno ukvarjal z obravnavo prekrškov, odkrivanjem kaznivih dejanj in storilcev ter običajnim delom v cestnem prometu. Sam sem imel slednje najraje, razen usmerjanja prometa. To sem res sovražil (hehe). Na tem nivoju o partiji skoraj ni bilo govora. Vsaj v mojem času sredi osemdesetih ne. Želim povedati, da smo v tistem času miličniki na najnižjih položajih doživljali enako usodo, ki jo je povzročal režim, kot vsi ostali. Sodobne nalepke bivšim pripadnikom milice, da smo bili že avtomatično nekakšni tirani v imenu oblasti, so milo rečeno privlečene za lase.

Res je, da bi bili miličniki fizično vključeni v varovanje političnega sistema, če bi bil ta ogrožen. Tako je bilo npr. l. 1968, ko so se dogajale množične študentske demonstracije, s katerimi se jaz seveda nisem v živo srečal. Prve so bile za posredovanje predvidene posebne enote milice, kjer pa nisem nikdar bil. Edinokrat, ko bi moral osebno ščititi interese politike je bilo v drugi polovici osemdesetih, ko sem bil določen v kontingent enote na Kosovu. Temu sem se uprl in naredil vse, da ne bi šel, z izjavo, da bom v prvih vrstah, ko bo treba braniti Slovenijo. Ne oblast, Slovenijo! Tako je tudi bilo leta 1991, ko sem se z veliko vnemo in domovinskimi čustvi odzval pozivu in sem se udeležil vojne za Slovenijo.

Leta 1988 pa je bilo malo drugače. V tem času je partija že začutila nov veter, ki prinaša spremembe in si v času procesa proti četverici ni upala fizično ukrepati proti ljudem, ki so se zbirali na Roški. Dobili smo celo navodilo, da v množici ne smemo ukrepati, ampak le obveščati. V takratnih organih za notranje zadeve (ONZ) so za režim delali praktično na vseh nivojih, razen na ravni miličnika (najnižji ravni represije). Tudi zaupali nam niso. Spominjam se obiska šefa ljubljanske policije Pavleta Čelika, ki je prišel na postajo milice in nam predaval o situaciji v kateri se je znašla Jugoslavija in predvsem Slovenija. Zagotavljal nam je, da bo očitno prišlo do političnih sprememb, miličnike (policiste) pa potrebuje vsak sistem, saj je treba vzdrževati javni red in mir, preganjati storilce kaznivih dejanj in skratka opravljati policijske naloge. Približno tako je tudi bilo, res pa je tudi, da se policija po osamosvojitvi ni znebila visokih in odgovornih kadrov iz bivšega sistema, ki pa so bili zelo partijski. Nekateri so zaradi zvestobe tudi napredovali, kar se je kasneje kazalo predvsem v njihovi strokovni nesposobnosti. Dobili smo nov red, ki so ga vodile stare strukture. To se še danes precej pozna. Kakšno vlogo je odigrala milica v osamosvojitvenih procesih pa vemo.

Ta del lahko zaključim z besedami:

• V šolo za miličnike sem šel star štirinajst let
• V šolo za miličnike sem šel po vzoru starejšega brata
• Oba z bratom sva šla v šolo za miličnike zaradi izziva, vendar iz različnih vzgibov (brata je poklic veselil)
• Oče naju je podprl zaradi želje po zagotovilu boljše prihodnosti, ker smo imeli doma izrazito slab gmotni položaj, čeprav smo pogosto kot družina cele dneve delali (socializem je uničujoč za standard in počutje ljudi)
• V poklicu smo posredno delali za režim, čeprav se niti oče, niti otroci v tistem času nismo politično opredeljevali. Družina je v socializmu le iskala poti in možnosti preživetja
• Družina je obiskovala nedeljske maše, otroci pa verouk, kar je tudi pisalo v preverki ob moji prijavi na šolanje, ki sem jo imel mnogo kasneje možnost prebrati (kot zanimivost).

Letos sem kandidiral za poslanca v evropskem parlamentu. Kot rečeno, sem se odločil za transparentnost in o sebi povedal več kot katerikoli drug kandidat. Seveda sem povedal tudi to, da sem bil miličnik. Ker pred kandidaturo nisem bil posebej prepoznaven, javnost o meni ni vedela skoraj ničesar, sem pa precej aktiven na socialnih omrežjih, kjer dajem ocene in komentarje na politična in druga dogajanja v družbi. Včasih sem sicer zbadljiv in piker, nikoli pa nisem žaljiv ali primitivno prostaški. Včasih napišem kaj ostrega, kar pa je vedno zaradi nesprejemljivega ravnanja oblasti ali provokacij drugih. Škodoželjni, ne preveč izvirni, zlasti pa hudobni vedno iščejo kaj slabega o vseh, s katerimi se kdaj ne strinjajo.

Na tem mestu želim izpostaviti odvetnico in političarko na tviterju, Lucijo Šikovec Ušaj. Skoraj trideset let je gradila svojo politično prepoznavnost v Slovenski demokratski stranki. Lansko leto jo je zaradi osebne politične neuspešnosti zaneslo s poti in je tik pred evropskimi volitvami postala  podpredsednica novonastale stranke Domovinska liga (DOM). Ta stranka bi lahko obetala komplementarnost na desnici, saj ima soroden program kot ga imajo druge desne stranke v Sloveniji. Po moji oceni njihova težava izvira iz preteklosti, ko so bili člani nove stranke večinoma pripadniki ali simpatizerji SDS, vendar osebno neuspešni. Razloge za svoje neuspehe so ne samokritično videli v delovanju stranke in legitimno odšli. Tukaj ni konec zgodbe. Z vso silo so pred evropskimi volitvami začeli udrihati čez SDS, ELS, Webra kot špitzenkandidata ELS za predsednika evropske komisije in čez vse ostalo, če so menili, da bi jim lahko koristilo. Gradili so na sovražnem odnosu predvsem do dveh kandidatov iz skupne liste SDS/SLS. Svojega programa niso pretirano izpostavljali. Za SDS so celo trdili, da je podprla marakeško deklaracijo o beguncih in migrantih, kar je transparentna laž. Trdili so tudi, da so za to deklaracijo glasovali slovenski poslanci v EP in ob tem očitno spet niso vedeli, da tam tovrstnega glasovanja sploh ni bilo, ker ni pristojnosti. Verjetno so ocenili, da morajo blatiti  zelo na splošno, saj lahko le tako množice prepričaš v zmoto, v podrobnostih pa se običajno, če nimaš prav, zatakne. V svoji kampanji so zlasti poudarjali uspehe v Italiji priljubljenega ministra za notranje zadeve in podpredsednika vlade Mattea Salvinija, ki se je proslavil z uspešno zajezitvijo ilegalnih migracij čez Sredozemlje v Italijo. Po njegovi stranki (Severna liga) so se tudi poimenovali in upali, da jih bo opazil. No, ni jih opazil in po moje še danes ne ve za njih, če ve pa je po moje tudi ugotovil, da se želijo le »šlepati«. Pa stranki želim vse dobro, da se razumemo, saj smo se vendar ob odhodu iz Jugoslavije odločili za pluralen večstrankarski sistem s prosto izbiro političnih opcij.

Domovinska liga je na volitvah dobila približno 1,7 odstotka glasov, kar je bil glede na njihova pričakovanja popoln neuspeh. Mislili so, da bodo oslabili SDS, kar se seveda ni zgodilo. Udarna sila te stranke na tviterju ga. Lucija Ušaj je po treh desetletjih delovanja v politiki z druge pozicije na listi prejela 986 glasov. Seveda je to zanjo po skoraj tridesetih letih v politiki izrazit neuspeh, zato je treba do neke mere razumeti njen gnev in zlivanje žolčne gnojnice vsevprek, čeprav za to ni neke realne podlage. No ja, podlaga je – pri njej, v njenih sovražnostih do vsega, kar ne »diši« po njenem »domu«. Ne morem verjeti, da je celo obsodila zmagoviti plakat s prikazom predaje jugoslovanskih vojakov, ki ga je objavila SDS. Pa se je vendarle zgodilo tudi to. V imenu Domovinske lige? Včasih se mi zdijo njeni tviti pubertetniški, čeprav je že starejša gospa. Že zaradi drugega dejstva bi jo rad spoštoval.

Sam sem v enem mesecu gradnje prepoznavnosti v politiki s sedmega mesta na listi prejel 373 prednostnih glasov. Glede na okoliščine sami ocenite moj in njen (ne)uspeh.

Seveda sem večkrat reagiral na njena zavajanja, laži in očitno nepoznavanje evropskih političnih tem in razmer, vendar najpogosteje z vprašanji, ki zanjo niso bila prijetna, saj so vedno razkrila njeno prej navedeno nepoznavanje. To je bil po moje glavni razlog, da si me je na začetku izbrala za eno izmed tarč, ko pa je spoznala, da s svojo držo ne bo uspela, se je zatekla k nekakšnemu navideznemu ignoriranju (zame pravi, da je ta tovariš ne zanima), še naprej pa spremlja moje tvitanje in občasno komentira le še posredno preko mojih sogovornikov. Strahopetno, a tudi to je legitimno!

Te dni se je ga. Lucija domislila podle še ene igre podtikanja z lažmi, in sicer, da sem bil sodelavec SDV (službe državne varnosti – politične policije SFRJ). To naj bi ji povedal nek moj bivši sodelavec (najbrž iz milice). Mogoče pa se ona dejansko druži z SDVjevci. Potem je neki Aleks v tem kontekstu dokaj naivno na tviterju objavil izsek iz evidence MNZ, kar je bila dopolnitev lažnega prikazovanja, da sem bil sodelavec SDV. Kasneje se je izkazalo, da ne gre za evidenco sodelavcev SDV ampak za preprost izpis iz centralne evidence prebivalcev Slovenije (CRP), kjer je naveden moj poklic miličnik in zaposlitev. Po razčiščenju, da gre za pomoto in celo laž, so to vsi vpleteni priznali in se celo opravičili, kar zelo cenim, Lucija Šikovec Ušaj pa še naprej trdi, da sem bil, kar nikoli nisem bil. Dejstva govorijo le še o njej in nič več o meni, ampak to je njena stvar. V svojem globokem razočaranju nad dogajanjem in lepljenjem lažnih etiket sem napovedal tožbo zaradi obrekovanja. Malo me je vnema minila, ker se mi ne da in ker je bila Lucija že tako ali tako javno razgaljena, da laže, povsem pa misli na to še nisem opustil. Popravek namreč nikoli ne doseže vseh, ki so prebrali laž, zato je škoda v javnosti povzročena in se je ne da v celoti nikoli popraviti. Dokaze sem seveda shranil. Če kaj vem o načinu delovanja SDV, vem za metodo sproženja lažnih govoric, potem pa razglašanje tega kot resnico, češ da je že kaj res, če se govori. Seveda poznamo rek, da kjer je dim je tudi ogenj, a Udba je bila mojstrica zlorab in nekaterim gre uporaba teh metod dobro od rok. Kdo se tega poslužuje vidimo.

Naj zaključim, da mi je žal, da je do vsega tega prišlo in da me je laž zelo prizadela, ker sem eden večjih kritikov zločinskega komunističnega totalitarizma. Upam, da se te metode vsaj ne bodo širile, če jih že ustaviti ne moremo. Na nikogar nisem jezen, nikogar zaradi navedenega ne sovražim in ne želim si maščevanja. Morebitna tožba je le civiliziran način za doseganje zadoščenja.

Davorin Kopše