Ali tekstilna dejavnost na območju Mure dokončno ugaša?

Začetki Mure segajo v leto 1925, ko je v Murski Soboti začela delovati Cvetičeva šivalnica perila. Sedem let pozneje je z delom začela še Šiftarjeva šivalnica perila in do leta 1940 sta obe šivalnici zaposlovali približno 500 delavk. Po nacionalizaciji obeh šivalnic je bila leta 1945 ustanovljena Tovarna oblačil in perila Mura.

Po vojni je posel v Muri cvetel. Družba se je lotila načrtnih naložb v proizvodne zmogljivosti, razširila ponudbo svojih izdelkov in uresničila prve izvozne pogodbe. Konec 60. let je z nakupom računalniške opreme posodobila poslovanje, leta 1972 pa odprla obrat za ženska oblačila. V Nemčiji je pozneje ustanovila mešano družbo Westmur.

Med letoma 1985 in 1988 je Mura začela načrtni strateški razvoj politike blagovnih znamk. Začelo se je tako obdobje načrtnega raziskovanja trga potrošnikov, razvijanja in snovanja novih znamk ter načrtovanja njihovih tržnih prodorov.

Po razpadu nekdanje Jugoslavije se je zmanjšal trg za lastno blagovno znamko, zato se je Mura – po končanem procesu privatizacije leta 1996 je postala delniška družba – v 95 odstotkih preusmerila v izvoz. Takrat so se začele tegobe družbe, a se je Muri, tudi s finančnimi injekcijami države, uspelo nekako pobrati. Vendar pa je začel pomurski tekstilni velikan v novem tisočletju po vstopu v EU in ob razmahu globalizacije izgubljati bitko s cenejšimi tekstilci iz vzhodnoevropskih držav in Daljnega vzhoda.

Družba je večino prihodkov ustvarila iz dodelavnih poslov, premalo pa je vlagala v lastno blagovno znamko, ki prinaša višjo dodano vrednost. Že pred mnogimi leti se je govorilo, da ima družba preveč zaposlenih in se ni prestrukturirala, vendar nihče od lastnikov, niti država, ni želel ugrizniti v to kislo jabolko. Zato je Mura bolj kot živela životarila, njeni delavci pa so postali znani po tem, da so več let prejemali ene najnižjih plač v državi.

Muri, ki se ni uspela izkopati iz rdečih številk in je postopoma zmanjševala število zaposlenih, je vlada leta 2003, leto po sklenitvi partnerske pogodbe z nemško družbo Hugo Boss, dodelila 10 milijonov evrov državne pomoči. Takrat je Muro vodil Borut Meh, ki je pomoč države – Mura je bila takrat prvo podjetje, ki je prejelo državno pomoč na podlagi zakona o pomoči za reševanje in prestrukturiranje gospodarskih družb v težavah – ocenil kot osnovo za prestrukturiranje, do katerega pa pozneje ni nikoli prišlo.

Po izbruhu finančne in gospodarske krize je Mura zabredla v še večje težave, vodstvo podjetja pa je skupaj z državo oz. drugim največjim lastnikom, Slovensko odškodninsko družbo, iskalo rešitev, ki bi omogočila ohranitev čim več delovnih mest. Kljub prizadevanjem do nje ni prišlo, zaradi česar je zavrelo med zaposlenimi.

Oktobra 2009 je Mura, skupaj s hčerinskimi družbami (Mura – Moška oblačila, Mura – Ženska oblačila in Muralist), pristala v stečaju. Vse družbe skupaj so takrat zaposlovale 2635 delavcev, od tega jih je bilo v matični družbi zaposlenih 942.

Zdravo jedro je delo nadaljevalo v hčerinski družbi Mura in partnerji, za kar je država zagotovila poroštva in tudi nadzor nad poslovanjem. Družbo je nato konec leta 2010 za slabih 10 milijonov evrov kupila mojca Lukančič. Od države je dobila 5,8 milijona evrov subvencij, v zameno pa je morala zaposliti najmanj 920 delavcev. Toda Lukančičeva ni uspela in novo podjetje Aha Mura, ki je takrat zaposlovalo 1138 ljudi, je leta 2014 pristalo v stečaju.

Stečajni upravitelj se je odločil za nadaljevanje poslovanja, ker pa poslovne celote v roku enega leta ni mogel prodati, je sodišče poslovanje ustavilo. Nato je proizvodne zmogljivosti najela družba Arum, ki jo je ustanovil Dušan Gomboc, eden nekdanjih vodilnih v Muri. Zaposlil je 340 delavcev iz Aha Mure v stečaju.

Zdaj je v stečaju pristal tudi Arum, za mnoge od okoli 240 zaposlenih, kolikor jih je še ostalo, je to že tretji stečaj. Gomboc namreč, kot je pred časom pojasnil za STA, zaradi imena Mura ni mogel dobiti nujnih posojil za delovanje, finančne uprave pa ni uspel prepričati v odlog plačila prispevkov in s tem odprtje blokiranega računa.

Verjetnost, da se bo na območju nekdanjega pomurskega ponosa tekstilna dejavnost nadaljevala, se tako na podlagi izkušenj iz minulih let zdi zelo majhna. (sta)