Varnost lokalnega prebivalstva ob južni meji v času migrantske krize

Piše: Davorin Kopše

V času ponovne krepitve migrantske krize po letu 2015 prihajajo od lokalnega prebivalstva in civilnih iniciativ vse pogostejša obvestila o povečanem pojavljanju skupin migrantov, ki na nezakonit način prečkajo državno mejo z Republiko Hrvaško, potem pa nadaljujejo pot proti notranjosti Slovenije. Ti prišleki že s samim pojavom povzročajo skrb in strah, naknadno pa se približujejo hišam in strašljivim gledanjem v notranjost vlivajo še več strahu. Seveda na svoji poti iščejo tudi zatočišča, zato vlamljajo v nestanovanjske objekte, ki so predvsem vikendi, zidanice, staje in podobno. Vse to poslabšuje kvaliteto življenja in splošno počutje prebivalcev.

V zadnjem času minister Poklukar omenja samozaščitno delovanje krajanov in jim svetuje zaklepanje vrat in obveščanje policije, kar je s strani ministra medlo in minimum od minimuma.

Migrantska kriza je tako za policijo kot obmejno prebivalstvo nov varnostni in sociološki izziv, ki zahteva drugačno vedenje in ukrepanje tako prebivalcev kot policije. Množičnih migracij, ki so nezakonite, povrh vsega pa še velik varnostni problem, policija ne obvladuje tudi zaradi rigidnosti kar se tiče prilagajanja pojavu. Policija je teritorialno organizirana z enotami različnih obsegov in zmogljivosti. Po posameznih krajih delujejo policijske postaje z dežurstvi in patruljami. To je klasična oblika organiziranosti, ki pa bi se morala po mojem prepričanju na kriznih območjih ob južni meji, organizirati drugače.

Poleg kadrovske podhranjenosti policije in vojske vidim tudi neprimerno organiziranost dela enot ob slovenski južni meji. Ustanoviti bi morali specializiran operativni policijsko-vojaški center, ki bi se specializiral predvsem za obvladovanje težav, ki prihajajo z migracijami. Ob meji patruljirajo mešane patrulje policije in vojske, ki pa poleg omejitev pri ukrepanju očitno niso niti učinkovito koordinirane in vodene. Specialno obliko dela pri varovanju državne meje je treba spremljati, voditi, koordinirati s specializiranimi »poveljstvi«, vodenjem delovnih kart (vojaških zemljevidov) in spremljanjem vseh premikov tako lastnih enot kot drugih premikov po migrantskih poteh. Preglednost in ocena stanja sta ključna za načrtovanje in izvajanje aktivnosti ter za izvajanje pooblastil. Operativni centri morajo imeti polna pooblastila in avtonomnost pri odločanju in ukrepanju.

Kriza po moji oceni prerašča v stanje, ki mu splošni operativni centri in redne patrulje že zdaj niso kos, v poletnih mesecih pa lahko pričakujemo le še eskalacijo problema.

V nadaljevanju bi se rad bolj posvetil samozaščitnemu delovanju ljudi, o katerem se v povezavi z migracijami očitno nihče posebej ne ukvarja. Pa bi se moral.

Samozaščitni ukrepi lokalnega prebivalstva

Seveda so varnostni organi zavezani k vzdrževanju varnosti in so zanjo tudi najbolj odgovorni, za svojo in širšo varnost pa smo odgovorni tudi posamezniki sami. V zadnjem času predvsem minister Poklukar rad omeni zaklepanje vhodnih vrat v bivališča kot samozaščitni ukrep. To je sicer eden izmed ukrepov, vendar gre za osnovni ukrep, ki pa ne zadostuje. Od ministra bi pa že pričakovali, da bo podal bolj konkretne napotke.

Prebivalci lahko za varnost v svojem okolju veliko naredijo sami. To lahko izvajajo na dveh osnovnih nivojih:

• kot skupnost in
• kot posameznik

Samozaščita v skupnosti

Skupnost s sosedi, v obsegu naselja, v občini, na nivoju države. Seveda je treba gledati tudi širše, vendar gre tam že za drugačne pristojnosti, kar v tem prispevku ni moj fokus.

Da bi bili bolj učinkoviti pri skrbi za svojo varnost je pomembno povezovanje in da teče medsebojna komunikacija. Ni dovolj, da smo pozorni le na svojo varnost in na svoje premoženje, največ dosežemo s sodelovanjem.

Sosesko v tem kontekstu navajam kot osnovno varnostno celico, ki je medsebojno povezana, si deli informacije, posamezne komponente (sosed sosedu) naj skrbijo tudi za druge. Pogled k sosedu nas nič ne stane, zaznava neobičajnega dogajanja ali opažanje sumljivih neznanih oseb pa je za varnost pogosto odločilna. Ko skrbimo za varnost soseda, skrbimo tudi za svojo varnost.

Podobno kot za sosesko velja za naselje, torej nekoliko širše. Tukaj je pomembno zaznavanje gibanj neznanih oseb, smer gibanja, prevozna sredstva, velikost skupine, sestavo skupine (starost in spol), vedenje (morda agresivno) … kot pomembno izpostavljam medsebojno obveščanje in obveščanje policije o vseh zaznavah.

Občina je center lokalne oblasti. Pomembno je vedeti, da je občina lokalni organ, ki lahko sprejema tudi določene ukrepe na lokalni ravni in v okviru svojega teritorija. V varovanje in obveščanje lahko vključi na primer svojo rediteljsko službo, ki je mobilna na terenu in lahko opravlja pomembno vlogo pri zaznavanju in obveščanju o pojavih varnostno zanimivih pojavov v občini. Prav tako se lahko poveže s službami za varovanje objektov in območij (vratarji, receptorji, intervencijske službe varovanj …). Ti lahko pomagajo s patruljiranjem in nudijo določeno stopnjo strokovne pomoči pri varovanju. V primeru potrebe lahko občina nabavi določena sredstva za zaščito, vključi pa se lahko tudi v odpravo posledic, ki jih povzročajo nezakoniti migranti. Naj naštejem le nekatere možnosti: Dosledno pospravljanje smeti, ki so lahko v primeru stika škodljive za zdravje ljudi in živali, nabava zaščitnih sredstev, razkuževanja, izvajanje posvetov, strokovnih tečajev … Zelo pomembno je sprotno in kvalitetno sodelovanje z državnim nivojem (ministrstvi, policijo, vojsko, vlado …).

Država je največji in s tem najpomembnejši dejavnik pri spopadanju z varnostno zanimivimi pojavi. Združuje odgovornost za delovanje vseh prej navedenih in jih je pri tem dolžna podpirati in jim nuditi pomoč. Kar država iz svojih pristojnosti po načelu subsidiarnosti prenese na kogarkoli drugega, je dolžna sproti poravnavati tudi finančno. Stabilnost, zanesljivost in konsistentnost so namreč dejavniki, ki zelo pripomorejo h kontinuiranemu vzdrževanju varnostne kulture, predvsem pa ostane skrb za varnost koordinirana na vseh nivojih za isti cilj in delovanje po enakih strategijah, prilagojenih posameznemu nivoju delovanja. Zagovarjam uporabo in prenos znanja in izkušenj tako med samimi akterji kot s soseščino – odzunaj.

Samozaščita posameznika

Kaj lahko naredi posameznik za svojo in širšo varnost?

Samozaščitno delovanje posameznika ni le zaklepanje vrat in morebiti še obveščanje policije o pojavu sumljivih oseb, kot poziva minister. Za to je treba narediti precej več, država pa bi morala pri tem nuditi pomoč v obliki nasvetov, po potrebi tudi finančno (npr. ugodnosti pri nabavi sredstev).

Zaklenjena vrata ne pomagajo, če je slaba ključavnica ali če so vrata majava. Prav tako nam ne koristijo zaklenjena in močna vrata, če so (zlasti v pritličju) nameščena slaba okna. Posameznik mora torej v interesu svoje varnosti poskrbeti za trdna vrata in ustrezne mehanizme za zaklepanje vrat, zavarovanje oken (če je treba tudi z rešetkami ali protivlomnimi stekli), alarmne naprave ali/in video nadzor.

Na koncu:

Varnost v najširšem smislu je torej stvar vseh, glavno odgovornost pa nosi varnostni sistem kot celota. Nosilec javne varnosti je policija. Da bi policija postala učinkovitejša, potrebuje tesnejše sodelovanje s prebivalstvom. Minister Poklukar sicer poziva k obveščanju policije, vendar to nima učinka, saj policija ne deluje koordinirano, kar kaže tudi na to, da ne upošteva ali ne zna uporabiti informacij, ki jih dobiva od prebivalstva. Informacije bi morale biti ustrezno analitično obdelane, nato pa uporabljene za pripravo ukrepov.

Da se migrantska kriza vleče že najmanj četrto leto, je odgovorna najprej državna in deloma tudi politika EU, ki nista bili sposobni takojšnjega učinkovitega odziva na izziv. V pravni Sloveniji in v pravni Evropi ni prostora za karkoli ilegalnega!