Tik pred vrhom EU rešitve kadrovskega rebusa še ni na obzorju

EU mora po evropskih volitvah odločiti o imenovanjih na pet ključnih položajev: predsedniška mesta v Evropski komisiji, Evropskem svetu, Evropskem parlamentu in Evropski centralni banki (EU) ter na visoki zunanjepolitični položaj.

Pred petimi leti je za odločitve o vodilnih položajih potrebovala tri mesece in tri zasedanja voditeljev. Odločiti pa je bilo treba o položaju manj – v kadrovski sestavljanki ni bilo ECB, kjer predsedniški mandat traja osem let, in tudi okoliščine so bile manj kompleksne.

Najmočnejši politični družini, ki sta se na volitvah uvrstili na prvo in drugo mesto, konservativna Evropska ljudska stranka (EPP) in socialdemokrati (S&D), sta imeli namreč v parlamentu večino in sta si položaje v glavnem razdelili med seboj.

Tokrat je parlament bolj razdrobljen. EPP in socialisti sicer ostajajo na prvem in drugem mestu, a z velikimi izgubami, medtem ko so največ pridobili liberalci, dobro pa so se odrezali tudi zeleni, ki tako računajo na svoj kos pogače.

Pri kadrovski kombinatoriki je treba upoštevati štiri vrste ravnotežij: geografsko, demografsko in politično ter uravnoteženost med spoloma. Poleg tega pa se vzporedno bije bitka institucij: parlamenta in Evropskega sveta, ki združuje voditelje članic.

V parlamentu ta teden niz sestankov

V parlamentu bo ta teden še niz sestankov. Že več dni potekajo pogajanja štirih glavnih političnih skupin – konservativcev, socialistov, liberalcev in zelenih.

Konferenca predsednikov – predsednik parlamenta in vodje političnih skupin – se bo drevi sestala s predsednikom Evropskega sveta Donaldom Tuskom.

Ta teden je pričakovati tudi odločitve o vodstvu socialistov in liberalcev. Socialisti bodo po pričakovanjih danes za svojo novo vodjo izbrali Španko Iratxe Garcia Perez, ki je po umiku sedanjega šefa Uda Bullmanna edina kandidatka.

Konservativci so za svojega vodjo že pred slabima dvema tednoma vnovič potrdili potrdili Webra, zeleni pa minuli teden Nemko Ska Keller in Belgijca Philippa Lambertsa.

Vodstvo parlamenta je sicer takoj po volitvah sprejelo izjavo podpore konceptu spitzenkandidatov, ki pa je precej šibkejša od izjave leta 2014, s čimer so odprli več manevrskega prostora članicam.

Prvič, ne uživa podpore liberalcev. Drugič, parlament se ni uspel dogovoriti, da naj vodilni kandidat relativne zmagovalke volitev Manfred Weber prvi poskuša zbrati potrebno večino, medtem ko je pred petimi leti to nalogo takoj poveril tedanjemu vodilnemu kandidatu EPP Jean-Claudu Junckerju.

EPP predsedniški položaj v Evropski komisiji?

V EPP so na nedavnem srečanju v baskovskem San Sebastianu izpostavili, da kot relativni zmagovalci volitev vztrajajo pri tem, da šef komisije postane njihov vodilni kandidat Weber, preostale položaje pa naj si razdelijo drugi. Načrta B da nimajo, so zatrdili. To stališče se za zdaj naj ne bi spremenilo.

Kljub temu še niso potihnila ugibanja, da bi lahko novi predsednik komisije postal večkratni bivši evropski komisar in francoski minister, sedanji glavni pogajalec EU o brexitu Michel Barnier, ki prav tako prihaja iz vrst EPP, pri čemer pa se zastavlja vprašanje, kako upravičiti smrt sistema spitzenkandidatov.

Eden od scenarijev, ki bi pošteno premešal karte in bi lahko upravičil takšen izid, bi bil, če bi v igro vstopila nemška kanclerka Angela Merkel, ki se neuradno omenja kot morebitna kandidatka za predsedniški položaj v Evropskem svetu, čeprav sama takšne načrte vztrajno zanika.

Nasploh v Bruslju neuradno izpostavljajo, da bosta Nemčija in Francija dobili vsaka po en vodilni položaj ali pa nobena nobenega.

Še vedno se ugiba tudi o možnostih danske liberalke, priljubljene in karizmatične evropske komisarke za konkurenco Margrethe Vestager, ki se omenja kot kompromisna kandidatka za predsedniški položaj v komisiji, če se konservativci in socialisti ne bi mogli dogovoriti.

Evropski parlament naj bi o novem šefu ali šefinji komisije odločal sredi julija. Že na ustanovni seji v začetku julija pa naj bi izbral svojega predsednika, ki je tudi del kadrovske sestavljanke. Časa tako ni veliko.

Ugibanja o preostalih položajih

Vodilni kandidat socialistov Frans Timmermans se najpogosteje omenja kot kandidat za visoki zunanjepolitični položaj. Manj, a vztrajno se v tem kontekstu pojavlja tudi Slovak Maroš Šefčovič.

V vrsti morebitnih kandidatk in kandidatov za vodilne položaje se v igri za predsedniški položaj v Evropskem svetu omenjajo še litovska predsednica Dalia Grybauskaite ter v zadnjih dneh vse glasneje liberalna premierja, Nizozemec Mark Rutte in Belgijec Charles Michel.

Vodilna kandidatka in sovoditeljica politične skupine zelenih Kellerjeva pa se vse pogosteje omenja kot morebitna predsednica Evropskega parlamenta.

V parlamentu so tradicionalno razdelili predsedniški mandat na dva dela, eno polovico ga je zasedal konservativec, drugo pa socialist, a glede na to, da je dvovladja konec, ni nujno, da se bo ta koncept obdržal.

Da bi celoten sveženj dorekli že junija, se zdi malo verjetno. Omenja se že možnost izrednega vrha, ki bi ga izvedli do sredine julija.

Strateška agenda, podnebne spremembe, reforma območja evra, večletni proračun

Voditelji, med njimi slovenski premier Marjan Šarec, bodo opredelili tudi strateški načrt za obdobje 2019-2024, pri čemer je v ospredju vprašanje opredelitve podnebnih ciljev. Razpravljali bodo o tem, ali v načrt vključiti cilj podnebne nevtralnosti do leta 2050.

Na dnevnem redu sta tudi posebni evrski vrh, ki naj bi potrdil skromen kompromis finančnih ministrov o evrskem proračunu, dodatnega preboja pa ni pričakovati, in razprava o večletnem proračunu za obdobje 2021-2027, pri čemer prav tako ne kaže na kakšne bistvene novice. (sta)