Levica: »Evropa ljudi, ne kapitala«

Skoraj neopazno je šel mimo predvolilni slogan Levice pred EU volitvami, ki se je glasil: »Evropa ljudi, ne kapitala«. V nadaljevanju bom poskušal na kratko in preprosto pojasniti kaj to v resnici pomeni. Ljudje brez kapitala so namreč revni ljudje, prizadevanja po uničenju kapitala in kapitalistov pa vodijo daleč nazaj v človeško zgodovino – praskupnost sploh ni predaleč.

Pa poglejmo nekaj dejstev:

Stranka Levica je v svoj program med drugim zapisala:

• Blaginja za vse, ne le za peščico
• Gospodarstvo po meri človeka
• Investirajmo v prihodnost
• Za Evropo ljudi, ne kapitala

1. Blaginja za vse, ne le za peščico

Na prvi pogled všečna zahteva, ki pa jo moramo tako kot vse ostale gledati v kontekstu njihovega celotnega programa.

Blaginja za vse je utopična zahteva, saj je znano, da smo ljudje različni in različnih sposobnosti ter interesov. Ja, res je, tudi različne interese imamo. Nekateri so zadovoljni z obstoječim, drugi bi stanje izboljševali, stranka Levica pa bi šla na slabše. Redki se torej zavestno odločijo za boemsko življenje ali življenje na minimumu potreb, a to naj ostane prostovoljno, ne produkt neke politike. Levica ne priznava razlik. Pravzaprav ne bi šla na slabše ona in ne njeni veljaki, vsi ostali pa ja. Večina posameznikov se želi uveljaviti in se vključuje v družbo, vendar pa smo različnih sposobnosti pa tudi želje in druge okoliščine so pri posameznikih različne. So ljudje, ki so zadovoljni že s preživetjem, so ljudje, ki si želijo nekoliko več, so tudi ljudje, ki želijo več delati, več ustvarjati in več vlagati v razvoj, širitev znanja, tehnologij, kvalitete. Velja splošno pravilo: Več prispevaš, več dobiš, v Levici pa vse to zanikajo in želijo preprečiti s tezo, da so »lastniki« produktov vsi ljudje enako, ne glede na participacijo.

Blaginje za vse torej iz različnih vzrokov nikoli ne bo!

2. Gospodarstvo po meri človeka

Tudi tukaj velja, da je posploševanje past v katero se je stranka Levica ujela tudi s to trditvijo. Žal v pasti vabijo tudi druge in nekateri se prav nespretno ujamejo. Gospodarstvo ni bilo nikoli po meri vseh ljudi. Vsak človek mora najti svoje mesto tako v družbi kot tudi v podjetju ali drugi obliki zaposlitve.

Pogojno bi lahko rekli, da bi bilo gospodarstvo po meri človeka v primeru, če bi bil vsak zaposlen človek na svojem delovnem mestu zadovoljen. Pa ni in nikoli ne bo. To je privilegij redkih posameznikov, kar pa ni vezano na obravnavano temo. Je bolj kombinacija sreče, prizadevanj in na drugi strani povpraševanja. Gre torej za še eno utopično zahtevo.

3. Investirajmo v prihodnost

Res poznamo več vrst investicij, vendar pa je še vedno ena najpomembnejših investicija v ekonomijo. To pomeni vložek določenega obsega kapitala v dejavnosti, ki prinašajo dobiček. Kaj natančno bi, glede na to, da sovražijo kapital v Levici investirali v prihodnost še nisem nikjer zasledil. Govorjenje v prazno in brez utemeljitev namreč ni investicija. Najbrž se spogledujejo s tisto Marxovo teorijo, da bo s koncem komunizma vsak dobil kar potrebuje in delal kolikor bo pač pri volji. Ampak trik je tudi v tem, da si oni prizadevajo za krepitev komunizma in širitev socializma.

Že sama ljudska modrost, da brez dela ni jela vnaša dvom v razne univerzalne dohodke in druge oblike delitev brez podlage v dodani vrednosti produktov. Pa omenimo še tisto ponarodelo: »Kje, kje, kje bom jemal, kje bom jemal, da bom k..bam dajal.

4. Evropa ljudi, ne kapitala

To je točka, ki najbolj ruši vse prejšnje zahteve. Krilatico je glede na politiko in politične cilje stranke Levica mogoče videti kot zavzemanje za nič.

Razčlenimo:

Človek – Ljudje

Vseeno je ali uporabimo Darwinovo teorijo o razvoju človeka ali kako drugo. Dejstvo je, da je človek razmišljujoče in čustveno bitje. Ker v osnovi nismo vsi enaki, je jasno, da tudi naše potrebe niso enake. Lahko se omejimo le na en kriterij – preživetje, vendar to nikoli ne da ustreznih rezultatov. Človeka izpolnjuje samopotrditev, ki je posledica ustvarjalnosti, to pa zagotavlja napredek in razvoj. V svojih prizadevanjih nismo vsi enako uspešni, zato tudi dobrine niso vsem enako dostopne. Človek lahko torej živi po meri ljudi tako, da najde svoje mesto v družbi in ustvarjanju, kjer se bo vsaj približal svoji življenjski filozofiji, država pa naj ga pri tem podpira, oziroma nudi pogoje.

Sodobna in solidarna družba bi morala poskrbeti za to, da bi kategorije, ki so sposobne ustvariti manj, živele človeka dostojno življenje in nič več. Uravnilovka ni mogoča in ta ugotovitev ni nič novega.

Politika levice je vedno gradila na lepih besedah. Že pred posameznimi obljubami vedo, da njihove ideje ni mogoče uresničiti pa jih vseeno forsirajo, ker se lepo sliši. Levičarska politika je politika privilegijev najvišjih funkcionarjev, vendar uradno nikoli nimajo presežka kapitala. Pogosto ga nalagajo na tajne račune ali bogastvo kopičijo v umetniških zbirkah. Tudi zlate palice niso redkost. V državah, kjer so na tem vztrajali, so vse po vrsti bankrotirale. Spomnimo se Sovjetske zveze, celotnega vzhodnega bloka, Venezuele, Kube, S. Koreje, Grčije … tudi Kitajsko gospodarstvo po mojem prepričanju nima trdnih temeljev. Težko je predvideti, vsekakor pa se ne moremo veseliti trenutka, ko se bo gospodarsko zamajala tudi ta velika država, ki svojemu nezadovoljnemu prebivalstvu vlada s trdo roko in tanki (spomnimo se Trga nebeškega miru v Pekingu l. 1989).

Kapital – vloga

Temeljne vrste kapitala:

1. Ekonomski – finančni kapital
2. Socialni kapital
3. Kulturni – kultura podjetja in zaposlenih (ali so se zaposleni poistovetili s poslanstvom podjetja, ali ne).

Posvetimo se prvemu. Finančni kapital je trajen vir financiranja in drugih vložkov v  ekonomijo, ki ga v podjetje vložijo najprej lastniki, kasneje pa lahko tudi drugi deležniki (npr. zaposleni). Kapital oziroma investitor vlaga svoj kapital izključno zato, da bi dobil nazaj več kot je vložil. Da bi torej ustvarjal dobiček kot glavni motiv. Zato se kapital v svetu krepi in je poleg človeka osnovni generator razvoja in napredka ter socialne družbe. Šibek kapital torej pomeni tudi šibko socialno državo, ki naj bi bila Levici tako zelo pomembna. Če kapital omejimo, začne investirati v druge sfere. V svetovnem dogajanju smo priča prizadevanjem za spremembo svetovnega reda, česar si večina ne želi zares. Pridruži jih lahko le manipulacija.

Kapital zagotavlja razvoj znanosti, tehnologij, izobraževanja, zdravstvenih storitev, tudi socialne transferje in še veliko več. V sodobni družbi pravzaprav kapital zagotavlja obstoj. Ugotovimo lahko, da brez kapitala ni ničesar, kar pomeni, da se stranka Levica (tudi SD) zavzema za nič – da bi imeli nič in da bi bili nič. Ko nimaš nič tudi deliti ne moreš nič, s čimer pa se Levica očitno ne strinja. Znana trditev, ki se ves čas potrjuje: Razlika med levico in desnico je v tem, da desnica poskrbi za sredstva in iz izkupička deli, levica pa najprej obljublja in deli, potem pa se ozira kje bi si za to kaj sposodila ali ukradla.

Empirično/izkustveno gledano lahko od levičarjev poleg propada pričakujemo tudi novo krvavo revolucijo?! Ta se lahko zgodi vedno, nikoli pa se ne bi moglo zgoditi, če bi kritična masa pravočasno spregledala. Iz vsega napisanega sledi, da je naša prva naloga odpreti oči in ušesa, oboje pa oskrbeti z resnico.

Problem in misel:

Revolucija je nasilno dejanje za zamenjavo oblasti in za prehod iz demokracije različnih stopenj v diktaturo. Obratna smer je težja, saj demokracija spoštuje človekove pravice in se ne zateka k nasilju in opustošenju, da bi ohranila ali prišla na oblast. Z demokratičnimi sredstvi se je težko boriti proti tistim, ki demokracije ne spoštujejo ali jo celo zavračajo (spomnimo le na aktualen globalni trend nezakonitih migracij).

Tudi zato v Sloveniji tranzicija iz komunistično-socialistične diktature SFR Jugoslavije (pa ne diktature proletariata, ampak komunističnih veljakov) v demokratično tržno usmerjeno družbo, ki spoštuje človekove pravice in svoboščine, še ni uspela.