Inštitut dr. Jožeta Pučnika – vloga in pomen

Krepitev politične zavesti ostaja pomembna aktivnost vseh nas

3

Piše: Davorin Kopše

Letos smo obeležili petnajst let članstva v EU. Volitve v Evropski parlament so mimo, pred nami pa je dan državnosti, čas za krepitev demokratične politične misli pa nikoli ne mine.

Še ene volitve v Evropski parlament so pokazale, da tako v Sloveniji kot v Evropi politična zavest ni na zelo visoki ravni, kar potrjuje slaba udeležba povsod tam, kjer iti na volitve ni obvezno. Tako je tudi v Sloveniji. Tudi, če pride na volitve le en volivec iz vsake države, so volitve veljavne in predstavniki v parlament so izvoljeni. Vendar to za demokracijo ni dobro. V demokraciji je namreč pomembno, da ima vsak posameznik in politično opredeljene skupine predstavnost v politiki.

Naj opozorim, da obstajajo združenja in organizacije, ki so si zadale za cilj prav krepitev politične zavesti in zavedanja, da je politično udejstvovanje vsakega posameznika še kako pomembno.

Ena takih organizacij pri nas je Inštitut dr. Jožeta Pučnika (IJP), ki opravlja zelo pomembno delo, zato si zasluži več pozornosti.

V Sloveniji je Inštitut dr. Jožeta Pučnika organizacija, ki se zavzema za Evropo in evropske vrednote, kamor od osamosvojitve leta 1991 spada tudi Slovenija. Leta 2006 ga je ustanovil sin dr. Jožeta Pučnika, Gorazd Pučnik.

IJP si v skladu z načeli mišljenja in političnega dela dr. Jožeta Pučnika prizadeva:

  • za uveljavljanje visokih standardov evropske politične kulture v Sloveniji,
  • za demokratično in odprto družbo,
  • za družbo slovenskih in evropskih vrednot,
  • za toleranco in sporazumevanje v javnem življenju,
  • za pospeševanje pluralne politične, kulturne in znanstvene ustvarjalnosti,
  • za stabilizacijo Evrope s širitvijo Evropske unije in podporo demokratičnim silam na poti v Unijo;
  • za povezovanje tistih političnih kulturnih in znanstvenih skupin ter posameznikov v Evropi in svetu, ki jih družijo načela demokratične, odprte in solidarne družbe (Vir: spletna stran IJP).

Te svoje cilje želi IJP doseči z:

  • izobraževanjem državljanov, ki se ukvarjajo z javnim delovanjem s posredovanjem moderne politične izobrazbe, temelječe na novih metodičnih, didaktičnih in pedagoških spoznanjih (Politična akademija dr. Jožeta Pučnika);
  • z organizacijo javnih debat in drugih oblik izmenjave mnenj;
  • s posredovanjem domačih in mednarodnih ekspertiz k perečimi političnim in družbenim vprašanjem (think tank);
  • s podporo kulturni in znanstveni ustvarjalnosti;
  • s političnim dialogom različno mislečih o družbeno relevantnih temah na javnih prireditvah, v medijih in publikacijah;
  • z mednarodnimi povezavami in izmenjavami,
  • z izdajanjem knjig in drugih publikacij o kulturi in družbi (Vir: Spletna stran IJP).

Da bi IJP širil svojo demokratično politično misel, v njegovi domeni deluje tudi Akademija dr. Jožeta Pučnika, kamor poskušajo pritegniti čim večje število svobodno in demokratično mislečih ljudi, Akademija je sredina, kjer udeleženci akademije in drugih aktivnosti te organizacije navedene vrednote še okrepijo in jih tudi neformalno širijo med ljudi. Akademija je do zdaj uspešno organizirala in izvedla program za 28 generacij. Vsake generacije se udeleži do 50 slušateljev.

Dr. Jože Pučnik – velik Slovenec, velik Evropejec

Dr. Jože Pučnik se je rodil 9. marca 1932 v Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici. Bil je najmlajši otrok Ludvika in Otilije Pučnik. Prvič je postal nevaren komunistični oblasti že v svojem dijaškem času, ko je v šolskem glasilu Iskanja objavil svojo kritično misel o tedanji oblasti. Trdil je, da je komunistična oblast skrenila s svoje začrtane poti. Zaradi te kritične misli in ker je imel prav, so mu prepovedali opravljati maturo za dobo štirih let. Kasneje jo je opravil kot zasebnik.

Tukaj se prepričan vase in v svoj prav dr. Pučnik ni ustavil. Pri šestindvajsetih letih so ga oblasti zaradi kritičnega pisanja aretirale in po nekaj mesečni preiskavi poslale v zapor za devet let. Očitali so mu združevanje zoper ljudstvo, sovražno propagando in rušenje oblasti delovnega ljudstva. Zaradi njegovega delovanja in zavzemanja za pravice in demokracijo so ga mučili, šikanirali in mu preprečevali vključevanje v aktivno družbo. Ker po prestani kazni strogega zapora spet ni prenehal z pisanjem, so ga ponovno aretirali. Tokrat zaradi kritične misli o kmetijski politiki, čeprav je svoje teze strokovno utemeljil. Na koncu ga je tiranska oblast prignala do točke, ko ni imel več sredstev za preživljanje. Kratili so mu celo pravico do dela. Kljub delavnosti in sposobnostim ni dobil zaposlitve, zato je odšel v tujino. V Nemčiji, kamor je emigriral, je začel znova. Na začetku je bil fizični delavec, ker pa mu niso hoteli poslati njegove diplome, je tudi na tem področju začel znova in je v Nemčiji opravil celoten študij do doktorata. Doktoriral je iz teme Strukturno-funkcionalna analiza in odnos med teorijo in empirijo (spoznavanje, ki temelji na čutnem dojemanju, opazovanju, izkustvo). Že tema njegovega doktorata torej kaže vpogled v njegov svet razumevanja in dojemanja sveta. V Nemčiji se je uveljavil kot intelektualec. Tak je bil in to ga je gnalo, zato je tudi postal kar je bil in tak ostaja v našem spominu.

Za samostojno Slovenijo predstavlja dr. Pučnik glavnega ideologa, ki je sprevidel, da v Jugoslaviji demokracija ni mogoča. Leta 1989 se je pridružil skupini, ki je ustanavljala predhodnico Slovenske demokratske stranke, Socialdemokratsko zvezo Slovenije. Jeseni istega leta je postal predsednik te zveze. Njegovo zavzemanje za demokratične vrednote in za spoštovanje človekovih pravic, kar je bila njegova osnovna ideja, je pripeljalo do osamosvojitve. Vodilo je bila Majniška deklaracija, katere glavna zahteva je bila da hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda kot tudi v demokratični ureditvi. S svojo trmo in jasnimi cilji je vztrajal na tem, da se izvede referendum – plebiscit, kjer naj ljudstvo odloči ali naj postane Slovenija samostojna in neodvisna država. Referenduma se je udeležilo  88,5% volilnih upravičencev, pri tem pa se je 95 odstotkov udeležencev odločilo za samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo. Po tem izidu je dr. Jože Pučnik izrekel tiste znamenite besede: »Jugoslavije ni več, Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo«. Vse to so dosežki takratne politične koalicije Demos, ki je bila koalicija šestih novo nastalih zvez, katere predsednik je bil prav dr. Pučnik.

Dr. Jože Pučnik se je 8. aprila 1990 na prvih demokratičnih volitvah za predsednika republike podal v tekmo z glavnim nasprotnikom, Milanom Kučanom, ki je bil do takrat predsednik predsedstva SRS in predsednik Centralnega komiteja zveze komunistov SRS. Ker tekma zaradi propagande in negativnega odnosa do dr. Pučnika, ni bila poštena, javnost pravzaprav ni izvedela kdo je v resnici dr. Pučnik. V tem nepoštenem boju je na volitvah zmagal Kučan.

Ko je Demos zmagal na volitvah, dr. Pučnik kot njegov predsednik ni želel prevzeti mandatarstva. Prepustil ga je Lojzetu Peterletu. Bolj ali manj je znano, da je po razcepitvi Ruplove Demokratske zveze Demos izgubil večino v parlamentu. Nekaj kasneje je bila ta zveza na pobudo dr. Pučnika razpuščena. Nekaj mesecev kasneje je padla tudi Peterletova – Demosova vlada. Prišlo je do novih volitev in politične sile so se precej spremenile. Dr. Pučnik je postal podpredsednik vlade dr. Drnovška, ki je na volitvah leta 1992 popeljal LDS do zmage. Vseeno je Demos dosegel večino svojih osnovnih programskih ciljev. Glavni je bil seveda osamosvojitev in vzpostavitev demokratične ureditve – parlamentarne demokracije. V mandatu 1992-1996 je bil dr. Pučnik poslanec državnega zbora, kjer je vodil komisijo za raziskovanje povojnih pobojev. Ugotovitev komisije, ki so temeljile na dejstvih in so razkrile mnoge povojne zločine, komisija ni izglasovala.

Do svoje smrti leta 2003 je redno in zaskrbljeno spremljal politično dogajanje v Sloveniji. Umrl je nekoliko zagrenjen, ker vladajoča politika ni znala v zadostni meri uporabiti pridobitev osamosvojitve v korist napredka in izboljšanja življenja nasploh.

Zaradi svoje težke življenjske poti in zaradi vztrajnega zavzemanja za pravice, demokracijo in človekovo dostojanstvo ter uveljavitev le tega, je danes pogosto imenovan kot oče naroda. Mislim, da mu ta naziv zelo pritiče.

Žal je prišlo v zadnjih letih do trenj v EU, kar je privedlo do procesa odhoda ene izmed pomembnih članic iz EU, t.j. Združenega kraljestva (BREXIT). Ta pojav bo ali bi moral strezniti preostali del unije, ki bo morala bolje usklajevati interese posameznih držav. V nasprotnem primeru se bodo zvrstili še drugi izstopi, to pa bi najverjetneje privedlo do razpada unije.

EU bo morala v prihodnje predvsem bolje varovati svoje zunanje meje in narediti več za preprečevanje terorizma. Tudi tukaj se kaže, da primanjkuje več povezanosti in usklajenega delovanja. Edino to zagotavlja mir in varnost. Dodatno lahko Evropo zamaje tudi napovedana prihajajoča nova gospodarska kriza. Iz zgodovine je znano, da se v takih okoliščinah najpogosteje išče zunanjega krivca, rešitev pa je v še večji povezanosti in v še tesnejšem sodelovanju.

Leta 2003 smo z žarom v očeh množično glasovali za vstop v Evropsko unijo. Uniji smo se pridružili leta 2004 z upanjem in zaupanjem. Od takrat smo sotvorci politike te uspešne povezave, zato si moramo z odgovornostjo prizadevati za Evropo po naši meri, Evropo, kjer bomo imeli Evropejci glavno besedo, da bomo ohranili mir in svobodne gospodarske tokove in kjer bomo lahko brezskrbno potovali, komunicirali in se tudi zabavali.

Naredimo torej Evropo (EU) spet takšno kot je bila, ko smo se vanjo vključili oziroma sledimo idejam ustanoviteljev. Seveda pa si še bolj želimo Slovenijo za katero smo glasovali leta 1990.

Ta čas si lahko torej čestitamo za dan državnosti, za dosežke v času samostojne Slovenije, za integracijo v EU, za vstop v Nato, v schengensko in evrsko območje in še kaj. Je pa tudi čas premisleka kaj želimo, kam želimo iti v prihodnje. Obujanje nekih preteklosti, ki smo se ji množično odrekli na plebiscitu, krepitev »vrednot« socializma in nekakšno vdajanje idejam o teorijah spolov ter pretirano mešanje kultur ni pot, ki bi nas peljala k večji povezanosti in pospeševanju razvoja. Je pot v destrukcijo in razkol.

Energijo bi morali usmeriti v krepitev tradicionalnih vrednot, ki so združile Evropo po ideji Adenauerja, De Gola, Schumanna in drugih.

Med velike domoljube, demokrate v pristnem smislu je prav gotovo treba prišteti Slovenca, dr. Jožeta Pučnika. Po zaslugi slovenskega poslanca dr. Milana Zvera je v EP po njem poimenovana ena izmed konferenčnih dvoran.

Na teh temeljih nas čaka še veliko dela tako doma kot v Evropi.

Dr. Jože Pučnik: »Nam gre za stvar«.

»Za stvar« je vredno, da ostanemo povezani!

Št. komentarjev: 3
  1. Renato pravi

    Podpišem v celoti! Kakšen veličastni tekst. Bravo Davorin!

    1. re gornjemu pravi

      Te je kdo pozval, da kaj podpišeš ?

  2. pubec pravi

    Za kaj vse si imenovani institut prizadeva. Če bi se samo delček tega uresničilo, bi bilo že ogromno. ” Za toleranco in sporazumevanje v javnem življenju”. Povejte mi, kdo se od pristojnih tega drži? Nihče, niti na politem kisu ne, da o vodstvih strank niti ne pomislimo!!!!!!!!!!!!!! Rajši nabija vsak v svojo smer!

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen