Predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič je v pogovoru za Dnevnik dejal, da sodstvo z državnim zborom ne more parlamentirati o odprtih sodnih primerih in da je treba potegniti jasno mejo med tremi vejami oblasti. Ocenil je tudi, da je pri nekaterih predstavnikih zakonodajne veje oblasti problematično razumevanje tega razmerja.
Florjančič je namreč zavrnil povabilo na sejo parlamentarnega odbora za pravosodje, ki je pred tedni razpravljal o kazenskem postopku zoper Milka Noviča, ki še ni pravnomočno zaključen.
Odzivanje zakonodajne in izvršne veje oblasti na delo sodstva po Florjančičevi oceni pomembno vpliva tudi na zaupanje širše javnosti. Zanemariti pa ne gre niti vpliva medijev, ki jih bolj zanimajo primeri s težavami in zastoji.
Javnost največjo grožnjo za neodvisen položaj sodstva vidi v ravnanju oblastnih organov izvršilne veje oblasti, pritiskih politike in gospodarskih lobijih. “Mislim, da so ti zatrjevani pritiski pogosto bolj ko ne plod nekaterih zgrešenih predstav javnosti o sodstvu. Sodnik se na takšne pritiske enostavno ne sme ozirati, tako da se jim tudi uspešno izogibamo. Postopki tečejo neodvisno,” je zatrdil Florjančič.
Postopek imenovanja sodnikov pred sodnim svetom bi se po njegovem mnenju moral odpreti za javnost. Tudi postopek v DZ bi moral biti transparenten, in sicer tako, da bi imel tam možnost nastopiti tudi predsednik sodišča, za katerega sodnik kandidira, in obrazložiti svoje stališče. Tudi kandidat bi moral imeti priložnost nastopiti v državnem zboru. Prav tako si Florjančič želi, da bi bilo glasovanje o kandidatu javno, da bi se tudi s pomočjo predhodne javne diskusije lahko prepoznalo, kakšni so bili razlogi za zavrnitev nekega kandidata.
“Ne bom trdil, da cehovske solidarnosti, ki obstaja v večini poklicev, v sodstvu ni. Upam pa, da ne presega neke razumne mere,” je odvrnil na vprašanje, kako gleda na soočanje sodstva z anomalijami v lastnih vrstah. Poudaril je, da imajo za sodnike, ki svojih dolžnosti ne izpolnjujejo optimalno, vzpostavljene disciplinske postopke in etično komisijo pri sodnem svetu, a so pomembni tudi kolegialni pogovori med sodniki samimi ter vodstvom sodišč.
“Hkrati imamo sistem stroge selekcije pri zasedbi sodniških mest in tudi trajno ocenjevanje sodniške službe. To ocenjevanje je močan pritisk na sodnika, saj je kakovost njegovega dela neprestano pod nadzorom,” je še pojasnil.
Novinar Dnevnika je pred časom vrhovno sodišče tudi zaprosil za podatke o ocenah vseh sodnikov, a so ga zavrnili, pred kratkim pa je informacijska pooblaščenka ugodila pritožbi in sodišču naložila, da posredujete te podatke. Florjančič je ob tem napovedal, da bodo sprožili upravni spor, saj želijo priti do konca te zgodbe. Večinsko stališče v slovenskem sodstvu je namreč, da je stališče informacijske pooblaščene zgrešeno, je dejal.
“Problematično je to, da lahko razkritje ocen sodnikov privede do medsebojne primerjave sodnikov brez drugih analitičnih podatkov, ki bi takšne primerjave omogočali. Zato lahko pride do napačne percepcije v javnosti. Tudi tisto, kar je dano javnosti, mora biti ustrezno argumentirano in pojasnjeno,” je še dodal.
V pogovoru se je Florjančič dotaknil tudi kakovosti sodnih odločb, ki je po njegovi oceni gotovo odvisna od usposobljenosti sodnika, po drugi strani pa je treba razumeti, da odločbe zaradi različnih procesnih predpisov niso vedno enako intenzivno obrazložene. To je odvisno tudi od argumentov, ki jih ponuja stranka v postopku. Po njegovih besedah se kakovost pogosto zamenjuje z obsežnostjo obrazložitve, medtem ko se pogreša osredotočenost na vsebinske dokazne zaključke. Ta problem zaznavajo pri odločanju sodišč na nižjih stopnjah.