Piše: Sebastjan Erlah, publicist
Živimo v popolni simulaciji realnega. Osamosvojitev nam je prinesla simulacijo demokracije na podlagi realnih modelov zahodnih demokratičnih držav. Partija je zblefirala sestop z oblasti in tako dopustila »demokratične« volitve in nas prepustila iluziji konca komunizma.
Razpad Demosa in afera Depala vas sta postali napaki v matrici, ki ju je bilo treba programsko popraviti. Partija je izločila virus in sistem je ponovno »zalaufal«. Iluzionisti so uspeli prepričati ljudi, da je Slovenija demokratična država, kjer so večinoma na oblasti komunisti. Lobotomija je popolnoma uspela, saj kljub nadaljnjim napakam v matrici, kot je bila afera Patria, ljudje še vedno verjamejo v možnost demokratične zmage nad totalitarnim režimom. Kot da se iz francoske revolucije ne bi ničesar naučili. Imamo volitve, tam se bomo pomerili in tam jih bomo premagali, pravijo. In da vsak glas šteje.
Prav tako ljudi ne prepriča dejstvo, da se skozi vsake volitve partija na novo prešteje skozi stalna podvajanja same sebe v obliki novih in novih strank na »levici« pod krilatico novih obrazov. Prepričanih ni potrebno prepričati, opozicija pa sicer to opaža, a zavzema cinični pristop do tega fenomena – vidimo, a vseeno delamo, kot da tega ni. Gremo na volitve! Kot da ne bi partija že sama priznala, da je prišla na oblast z goljufijo volitev, ki ima podlago še v krvi naših rojakov, ter da če bi igrali na poštene volitve, ne bi nikoli več prišli na oblast, zato so pripravljeni edino na prigoljufane volitve. Da te »gredo skozi« brez kakšne večje hude krvi ljudstva, pa je potrebno ustvarjati videz demokratičnosti, iluzijo, da vse poteka regularno, da ljudje volijo tako kot kažejo končni rezultati. Kriv je, kajpak, narod. Stalno ponavljajoča se krilatica. Mi smo za narod, a kriv je narod. Kot v času vojnega in povojnega obdobja. Partija je osvoboditeljica ljudstva. Osvoboditeljica, ki drži narod v verigah svoje megamašinerije. Hvala lepa za takšno osvoboditev, kjer postanemo zgolj baterije, na katere so priklopljeni partijski vampirji, da se hranijo z našo energijo (kot lahko vidimo realno v filmu Matrica, kjer ljudje v klavstrofobičnih kokonih, ki spominjajo na maternice, igrajo zgolj vlogo baterij za delovanje strojev, ki so jim ustvarili matrico, iluzijski svet, kjer ti isti ljudje mislijo, da živijo svoja realna življenja).
Volilna apatičnost ljudstva je logična posledica inercije realnega, ki nam ga zakriva iluzija demokracije. In prav to je tudi cilj partije. Popolna volilna apatičnost, ki bo pripeljala do tega, da sistem ne bo več potreboval različnih updatov, ki bodo popravljali napake v matrici, ker jih ne bo več. Matrica se bo stopila z realnim. Nastopil bo realni socializem, brez potrebe po iluziji demokracije, ko bo prišlo do dovoljšnega pomanjkanja volilne participacije. Ko bo prišlo do spontane ukinitve volitev. Iluzija demokracije, kot odvračevalnega sistema od videnja realnega takrat ne bo več potrebna, saj nas bodo prepričali, da je »demokracija« naša realnost. Realnost kot v Severni Koreji. Naš cinizem bo »prifuran« do absurda.
Da se sistem sesuje sam vase pa je potrebna prav kritična masa. Zato potrebujemo čim večjo udeležbo na volitvah. A ker v simulaciji in tehnokratski goljufiji, saj lahko tehnokrati, ki sedijo za volilnimi mašinerijami objavljajo katere koli rezultate si pač izmislijo v svoj prid, noben glas ne šteje, potrebujemo skupaj z udeležbo kritične mase na volitvah, hkrati tudi vsaj približno enako število neveljavnih glasov. In implozija sistema je zagotovljena, saj bi prišlo do nuklearne reakcije v družbi. Šele tu se lahko odprejo vrata na pot demokracije. In v tem oziru je čim večje število strank na t.i. »desnici«, ki so začele nastajati v zadnjih dneh, dobra popotnica, saj (nobena stranka v režimu nima nikakršnega dometa sama po sebi) lahko na volišča sčasoma spravljajo vse večje število apatičnih volivcev, kar lahko pripelje do želene udeležbe kritične mase ljudi. Od tu naprej je uganka le še, kako priti do veljavnih glasov.