Toleranca levice, Popper in ostale norosti

Piše: Aleš Ernecl, urednik in filozof

Mem o Popperjevem paradoksu že nekaj časa kroži po internetu tudi kot propagandno orodje za promocijo in zaščito ANTIFE, neuradne teroristične organizacije levice in njenih napadov na drugače misleče. Vzporedno s parolo “Punch a Nazi!”.

Kot, ja, levica je tolerantna, a če si toleranten do netolerantnih, s čimer v ZDA mislijo Trumpa in njegove volivce, v Sloveniji SDS, se lahko zgodi, da netolerantni prevzamejo oblast, spodkopajo temelje tolerantne družbe in potem družba postane netolerantna, česar ne smemo dovoliti. Kot se je to, tako oni, zgodilo s Hitlerjem.

Kako zanimivo, desničarsko nasprotovanje nenadzorovani priseljenski politiki iz Bližnjega vzhoda pravzaprav temelji na istem argumentu: naša družba je tolerantna, vrednote mnogih ljudi iz Bližnjega vzhoda so v svoji biti (zaradi islamizma/djihadizma) take, da jih delajo netolerantne, ergo – to je lahko za našo družbo problem.

Temu argumentu desnice se levica, odjemaje obseg in pomen islamizma/djihadizma muslimanskim skupnostim iz Bližnjega vzhoda in posledično zanikaje nevarnost, pred katero svarijo desničarji, posmehuje – s čimer posredno olajšuje delo teroristom. Obenem isti argument smrtno resno uporablja, da bi branila teroristične napade svojih lastnih skupin, ki jih šele v zadnjem času kot da za javnost nekoliko in včasih obsoja. Predlagam, da pustite, da se vam ta misel nekoliko »vsede«.

Če apologetiki ANTIFE in minoriziranju islamizma dodamo favoriziranje palestinskega terorizma, dobimo sliko levice kot propagandnega stroja za apologetiko globalnega terorizma – s pomočjo zlorabe Karla Popperja. Mnogi na levici bodo to tudi bodisi zanikali bodisi skušali za terorizem iskati evfemizme[1], rekli bodo, npr., da niso za terorizem per se, da pa ne vidijo problema v tem, da se zatirani branijo.

Treba je vedeti, da levica zatiranje in svobodo dojema drugače – zatiranje je zatiranje s pomočjo svobodnega trga, ki vsiljuje delo, ne zatiranje s pomočjo države, kot zatiranje razume desnica, svoboda v pravem pomenu besede pa ni posamezna svoboda v odnosu do države, kot to razume desnica, ampak svoboda v odnosu od svobodnega trga vsiljenega dela. Vsak naj dela, kolikor hoče, ne kolikor potrebuje, vsak naj ima, kolikor rabi, ne kolikor lahko dobi, z ozirom na to, koliko dela, koliko zna prodati, itn…

To tudi pojasni, kako lahko v tistih, ki zagovarjajo manjšo državo, nižje davke, kapitalizem, podjetništvo, ekonomski individualizem in svobodo – vidijo potencialne tirane, ki da so na napačni strani zgodovine. To je, če mene vprašate, noro, a pojasni tudi, kako lahko navidezno racionalni ljudje počno take norosti kot je paradiranje s titovkami po centru Ljubljane. Tako, da imajo nore ideje.

[1] Če pomislimo, to počno že vsaj od druge svetovne vojne dalje in poimenovanja terorističnih napadov gverilskih enot KP kot NOB