Oksimoronski binom: Desna in leva sredina!

Piše: Pavel Ferluga, publicist

Desna in leva SREDINA.! Zakaj oksimoron? Zato, ker ti dve definicij sta nekompatibilni oz. nezdružljivi, ali bolje neprimerljivi v svojem bistvu. V slovenski publicistiki in to na obeh straneh konfliktnih mnenj, desnih in levih, se »sredini« nekako obravnavata kot medsebojna »odprtost« za dialog, brez podrobnejše analize realnega bistva pri posamezni mentaliteti obeh antagonistov. V raznih delih različnih avtorjev, je večkrat omenjena »desna sredina« in tudi »leva sredina«, kjer je ta zadnja manj vzeta v obzir, kot bi to bilo že vnaprej mišljeno kot »ekvivalent« v bistvu izreka. Daleč od resnice! V prebiranju raznih publikacij, ki se ukvarjajo s polpreteklo zgodovino, s posebnim pogledom na »fenomen« socializmov, se srečujem s tem ravnotežnim istovetenjem dveh pojmov, ki, nekako samo po sebi umevno, se smatrata za sorodna v namenih. Nikjer nisem zasledil odkritega bistvenega razlikovanja med desno in levo »interpretacijo« istega izraza sredine. Namig je sicer pri nekaterih razviden, a zavit v »dialektično posebnost«, brez posebnega poglobljenega vrednotenja. Značilne knjige, slovenskih avtorjev, ki sem jih do sedaj bral, kjer je vsaj mimogrede čutiti ta »dvom« v interpretativno enakost omenjenih pojmov, so: »Partija in TIGR« dr. Tatjane Rejec, »Anatomija političnega zločina« Martina Breclja, »Semena razdora« Viktorja Blažiča in drugih piscev, pa tudi tujih avtorjev, kot F. Furet , S. Koch, S. Eiletz itd., kjer pa se ne izrecno ugotavlja oksimoronsko bistvo na interpretativni ravni pojmovanja »sredine«. Za t.i. »desno sredino« je interpretacija »sredine« dobesedna in spoštovana kot namen spoštovanja in upoštevanja kompromisov in dogovorov, medtem, ko je za t.i. »levo sredino« le KULISA za prikritje odkritega namena nespoštovanja in neupoštevanja kompromisov in dogovorov. V tem je bistvena in usodna razlika med dvema »enako-vrednima« izrazoma. Danes bi moralo biti bolj kot jasno, da vsa LEVICA (socializmi vseh nians) se vede ravno tako, kot islamski teokratski radikalizem, da je za zmago »stvari« bistvena konspiracija in lažna kulisa politične korektnosti s trenutnimi »zavezniki«, čeprav le fiktivnimi. Važno je, da so nasprotniki, ali za njih bolje sovražniki, prepričani v spoštovanje dogovorov ali kompromisov (prav Slovenci imamo na tem področju neomajne dokaze te hinavščine levice v izdajstvu »desne sredine« v PIF-OF-NOB in »dolomitski izjavi« za t.i. krščanske socialiste (SLS) Kocbekovih zanesenjakov, kot podporne večine NOB izdajstva). Opažam, da tudi nekompromisni oznanjevalci demokratične opcije, imenovani »desnica«, ki se odlično postavljajo po robu nekompromisni »levici«, padajo pa na floskulo »sredinske opcije«, kot povezovalne možnosti z drugače mislečimi (SIC!). Prav ta člen v efektivni verigi »politične korektnosti«, je tisti šibki, ki prejudicira, še tako razumno politično opcijo naivne »desnice«. Zakaj pa mislite, da levica tako izrazito brani »politično korektnost«, ki ji je v bistvu povsem tuja v praksi? Zato, da bo desnica to vzela v obzir, v skladu z njeno permanentno naivno zaverovano spoštovanje kompromisov in dogovorov, ki so v bistvu le zanka levice, za dosego »višjih« ciljev.

Celo dr. Boštjan M. Turk je v svoji dialektiki zagovarjal »sredinsko misel« v prid sprave, v svojih komentarjih v medijih, čeprav v njegovi zadnji knjigi »KOTA 101«, že v dolgem uvodu »Oporečni (novorečni) jezik«, odlično ponazarja neizpodbitno smer, ko pravi dobesedno: »Posameznika, nizko ali visoko izobraženega, je sistem najpogosteje nepovratno izobličil, deformiral.« Sledi Pučnikovo izpričanje izpod peresa Sergija Pahorja »Biti to kar si«, str.143…in tudi V. Blažiča »O prevladi destruktivnega nagiba«, Svinčena leta, str. 227 …pa še D: Rupla in Orwella za nameček in potrdilo »socialistične smerí«…Priznam, da me zadnja knjiga dr.B.M. Turka »KOTA 101«, nadvse privlačuje, prav v utemeljevanju »sprevržene prakse socializmov« pri »fenomenu novoizumljenega« jezika, ki je še danes podzavestna markacija marsikaterega »intelektualca« in »kolumnista« v redkih poskusno-demokratičnih medijih, da o absolventih »tršic« na splošno in režimskih medijih, ne govorim. Zato povzamem še zadnji del odstavka, ki se dobesedno glasi: »A končni cilj šele stopa na obzorje. Novi jezik ima namreč nuklearno pretenzijo: kot vse v socializmu (podčrtal P.F.), je tudi ta povezava z negativno poluto življenja, še več, je zatemnjeni del temne strani meseca. Ko ljudje ponotranjijo zunanjo projekcijo totalitarizma, namreč prenehajo razmišljati, hkrati pa tudi govoriti: govor je vselej izraz misli »Končno naj bi bilo možno, da bi artikuliran govor prihajal iz glasilk, ne da bi pri tem sploh sodelovali višji možganski centri. Ta cilj je bil odkrito priznan v novoreški besedi ‘gosgovor’, kar pomeni gagati kot gos. Tako kot razne druge besede, je bil tudi izraz gosgovor dvoumen. Če so bila gagana mnenja pravoverna, je pomenil zgolj hvalo. In kadar je Časnik označil kakšnega partijskega govornika, kot dvoplusdobrega gosgovornika, mu je izrekel topel in cenjen poklon« G.Orwell, 1984, str.227.

Vem, da se tu nanašam le na del napisanega v »KOTI 101«, a mi zadošča za misel, ki me straši, da se tudi marsikateri novodobni povojni »intelektualec« prepričano naslanja na tradicionalno »gaganje« v obravnavi današnjih, vsekakor delno spremenjenih »miselnih vzorcih«, političnega soočanja v medijih in avtorskih člankih, tudi v tistih, ki so, sicer v minimalni meri, glasniki demokratične prenove slovenske javnosti (pr. Maje Sunčič v Reporterju in tudi drugih piscev, tudi v Demokraciji, da o večini režimskega »časnikarstva« sploh ne omenjam).

Objektivni in verodostojni pogled, na »primarne značilnosti« vseh socializmov, pri nas prvenstveno PIF-OF-NOB Stalin-Titoistične utopije, je povsem DEFEKTEN, ker ne upošteva NEMOGOČEGA (oksimoronskega) »sredinskega« stika z ideologijo (danes novorečnega socializma) KOMISLAMIZMA –partizan-đihadizma- po sili razmer), v kolikor vsa pretekla praksa, v tem kontekstu, NE upošteva v nebo vpijočega DEJSTVA, da SOCIALIZMI ne sprejmejo resne možnosti nekega soglasja, ali dogovora, glede sprave, ali celo politične pluralnosti v današnji poosamosvojitveni Sloveniji, ki je povsem onemogočena pri demokratični ureditvi državnega nacionalnega bistva.

Nočem biti eminentno pesimist, čeprav vse dogajanje v današnjem vrednotnem kaosu nove države SLO, me sili v to smer, a vseeno upam v nekaj radikalno pogumnega, kar ne bi bilo uokvirjeno le v jalovo naštevanje kriminalnih praks totalnega vodenja v pogubo osamosvojitve, od strani vladajoče hunte starih novo-komunistov (metamorfoze in prenavljanja iste biti, tako priljubljene večini absolventov tršic) in to je upanje v brezkompromisno konfrontacijo z ekstremnim ZLOM komislamizma, kjer je najhujša ovira prav povojna indoktrinacija povojnih generacij, da razumsko spoznajo ničnost ‘gaganja’ naprednih avantgardnih hord »vojakov socialistične proletarske revolucije«, ki še danes »izobražujejo« najranljivejši del otroškega naroda Slovenije in njenega ničnega domovinskega čuta v odprtosti do pohabljajočih trendov tujega priseljevanja ne-vrednot po meri tradicionalne srednjeevropske civilizacije, ki smo ji včasih pripadali. Renesansa je krvavo potrebna, čeprav obupno miselno oddaljena. Pravijo, da upanje zadnje umre…bojim se pa, da bo zadnje upanje v nacionalno državo Slovencev zares izumrlo…