Donald Trump je sporna osebnost in njegov poseben pristop k politiki šokira mnoge – od politikov, analitikov in novinarjev do volivcev. Toda kakršnokoli imeli mnenje o njem, morate priznati, da se sooča z medijsko vojno zoper njega nevidenih razsežnosti, ker je bil v skoraj vseh glavnih medijih prikazan kot bedak, ki ne more in ne sme zmagati na predsedniških volitvah. Od petih največjih ameriških televizijskih podjetij (ABC, CBS, NBC, CNN in Fox) je samo Fox Trumpu naklonjen, vsi ostali nastopajo aktivno proti njemu. Čeprav so posvečali velik del svojega programa volitvam in še zlasti Trumpu kot kontroverznem pojavu na politični sceni, način poročanja in analize v večini primerov Trumpu niso bile naklonjene.
Enaka praksa se nadaljuje tudi po volitvah, in čeprav je nenapisano pravilo v medijih v ZDA, da se novih predsednikov v začetku mandata ne kritizira preveč, je bilo po nekaterih analizah proti Trumpu 88% novic.
Če to primerjamo z odnosom do Obame, ki je bil v medijih predstavljen kot Mesija, ki bo popravil vse težave, ki obstajajo v ZDA, potem ne moremo zanikati, da so mediji pristransko in načrtno skušali dajati prednost kandidatom, za katere so si želeli, da bi bili izvoljeni, in da so se pregrešili zoper novinarsko etiko in nepristransko poročanje.
Toda proti Trumpu niso samo televizijske hiše, ampak tudi mnogi intelektualci, hollywoodske zvezde, politiki in druge javne osebnosti, ki bi jih lahko opisali kot “mnenjske voditelje”, tj. ljudi, ki uživajo določen ugled v javnosti in njihova stališča vplivajo na javno mnenje. Trump se je, morda zavedaje se svojega načina polemiziranja in argumentiranja, povsem odrekel prilizovanju omenjenih elit in se povsem posvetil na navadne volivce ali kot jih je Clintonova enkrat poimenovala, “zavržene” (deplorables). Seveda ima vsakdo pravico do svojega stališča do predsedniških kandidatov, toda situacija okrog preteklih predsedniških volitev v ZDA je prešla vsako mejo dobrega okusa na obeh straneh.
Mainstream in pro Trump mediji so bili enako krivi za tako imenovane “lažne novice”, posledica pa je bila, da so izgubili vso verodostojnost. Le redki so bili tisti, ki so objektivno poročali o kandidatih in javna retorika se je zvedla na dezinfomiranje, laži, poročanje izven konteksta in neobjektivnost, pri čemer je bila največja poraženka demokracija. Paradoksalno je, da so mainstream mediji s svojim pristranskim poročanjem in dajanjem prednosti Clintonovi, verjetno Trumpu še bolj pomagali, saj je gradil svojo kampanjo na retoriki proti establishmentu, pa je vsaka medijska manipulacija šla njemu na roko, ker je dokazovala njegove trditve o korumpiranosti političnih in medijskih elit, njihovi oddaljenosti od potreb ljudstva in pokroviteljskem odnosu do volivcev.
Eden od intelektualcev in mnenjskih voditeljev, ki je bil pred volitvami proti Trumpu, je bil tudi nobelovec na področju ekonomije, ki je obenem redni kolumnist New York Timesa, Paul Krugman. Na volilni večer je v kolumni napovedal, da bi izvolitev Trumpa katastrofalno vplivala na gospodarsko rast in da bomo verjetno doživeli svetovno recesijo brez konca na vidiku.
Napoved Krugmana je temeljila na dejstvu, da je izvolitev Trumpa predstavljala negotovost in ker je v ekonomiji marsikaj odvisno od pričakovanj, naj bi negotovost negativno vplivala na gospodarsko rast, kar bo najprej zaznati na borznih indeksih. Katastrofične napovedi velikih mnenjskih voditeljev in nosilcev odločitev pogosto postanejo samoizpolnjujoče se prerokbe, kar je razlog, da so politiki, finančni strokovnjaki in guvernerji pogosto nenavadno in naivno optimistični. Preprosto se mora vsaka javna osebnost zavedati, da imajo njene izjave težo in lahko pogosto sprožijo in / ali poslabšajo negativne gospodarske trende.
Krugman je s svojo izjavo, da po zmagi Trumpa sledi velika globalna recesija, pokazal, da je neodgovorni populist, ne pa tudi objektivni makroekonomski analitik. Seveda je imel pravico izraziti svoje mnenje, a izreči enostavne katastrofične trditve v trenutku, ko je prišlo do nepredvidene okoliščine (kot zmago Trumpa), je zelo neodgovorno in amatersko in ni vredno nivoja nobelovca. Krugman je znan po napačnih in površnih napovedih, kot so bili propad Evrocone, zagovarjanje večje državne porabe namesto varčevanja za izhod iz gospodarskega krize in predvidevanje dobrih gospodarskih rezultatov venezuelskega socialističnega modela. Čeprav ekonomija ni egzaktna znanost, niz toliko katastrofalno napačnih napovedi govori veliko o tem, koliko je Krugman pomemben kot makroekonomski analitik, ne glede na to, da je dobitnik Nobelove nagrade iz ekonomije.
Kar se tiče Krugmanovih napovedi za gospodarstvo ZDA po zmagi Trumpa, je očitno, da se spet niso uresničile, še več, ameriško gospodarstvo že dalj časa ni bilo močnejše, kot je danes. Leto je minilo od zmage Trumpa in ameriško gospodarstvo napreduje odlično. Borzni indeksi vsak dan rušijo zgodovinske rekorde, v letu Trumpove zmage pa se je ameriški kapitalski trg povečal za tretjino. Brezposelnost je padla s 4,4% na 4,1%, kar je manj, kot je bilo pred krizo leta 2008, še posebej pa je pomembno, da je stopnja brezposelnosti med temnopoltimi Američani padla na zgodovinsko nizko raven, manj kot 7%, kar se ni zgodilo še nikoli, odkar so stopnjo brezposelnosti pričeli meriti v 70-ih prejšnjega stoletja.
Vrednost nepremičnin se je povečala in obresti na tridesetletne hipotekarne kredite so padle pod 4%. Število ljudi, ki uporabljajo bone za hrano, se je zmanjšalo za 2 milijona. Urna plača se je povečala na 22,3 dolarja, čeprav se je ob istem času zmanjšala brezposelnost. V tretjem četrtletju leta 2017 se je BDP povečal za 3,3%, največ v treh letih, produktivnost pa je pokazala stalne stopnje rasti.
Seveda se ne more izboljšanje teh ekonomskih kazalcev pripisati izključno Trumpu, vendar so podatki popolnoma ovrgli katastrofične napovedi Krugmana in mainstream medijev, ki so napovedali ne samo gospodarski propad ZDA, temveč tudi sveta. Trumpova administracija še ni začela s celovitimi gospodarskimi reformami, zato je treba videti, v katero smer bo prišla ta reforma. Sodeč po napovedani davčni reformi in predvolilnih obljubah bo uprava Trump-a šla v smeri davčne olajšave in deregulacije.