Avtor knjižne uspešnice o Trumpovem predsednikovanju vztraja pri napisanem – Trump je povsem neprimeren za položaj

V prestolnici Washington, kjer je politika razlog za življenje, je knjigarna Kramer odprla svoja vrata že opolnoči in vsi izvodi so nemudoma pošli. Založnik knjige je izid pospešil za štiri dni, potem ko je od Trumpovih odvetnikov dobil grožnjo s tožbo, za katero sicer nihče resno ne verjame, da bo uresničena. Četudi jo bo sprožil, bo Trump tožbo hitro ustavil, ko bodo odvetniki nasprotne strani zahtevali dostop do dodatnih informacij.

“Ena od stvari na katere lahko računamo je to, da bo Trump napadel. Poslal bo pravniško pismo. To je v skladu z njegovo 35-letno zgodovino obnašanja,” je dejal Wolff, ki ga grožnje ne skrbijo. Trump je podobno grozil že številnim novinarjem, ki so pisali o njemu, vendar je na koncu tožbe umaknil.

“Povejte mi, kam naj pošljem bonboniero. Hvala gospod predsednik,” je dejal Wolff, ki v newyorških novinarskih krogih velja za prepirljivca in provokatorja, ki včasih “olepša” dejstva, vendar pa ima v primeru Trumpove knjige na voljo posnetke in zapiske, ki postavljajo predsednikova zanikanja na izjemno tanek led.

Trump je v tvitu zatrdil, da Wolffu ni nikoli odobril dostopa do Bele hiše in se z njim ni nikoli pogovarjal. “Kaj sem pa delal tam, če me ni hotel imeti tam? V mojo kredibilnost dvomi človek, ki ima najmanj kredibilnosti od vseh, ki so kdajkoli hodili po Zemlji,” je za NBC dejal Wolff in mimogrede osvetlil misterij svojega dostopa.

“Zanesljivo sem pač povedal, kar sem moral, da pridem do zgodbe,” je dejal Wolff, ki je dostop dobil na podlagi svojih kritičnih člankov do medijskega pokrivanja Trumpa in zaradi tega so mu odprli vrata Bele hiše, kjer je postopal leto dni in se pogovarjal z ljudmi. Wolff je podobno leta 1988 “nasadil” tudi medijskega mogotca Ruperta Murdocha, ko je najprej objavil nekaj laskavih člankov o Avstralcu, ki mu je dovolil dostop za knjigo, nad katero je bil potem hudo razočaran, saj je bila podobno neusmiljeno kritična kot ta o Trumpu.

Da je tak novinar dobil dostop v upanju pozitivnega izdelka o Trumpu, le potrjuje Wolffovo tezo, da so bili Trump in njegova ekipa popolnoma nepripravljeni na prevzem oblasti. Wolff je celo priznal, da je dolge mesece čakal, kdaj bo Murdoch poklical v Belo hišo in jih posvaril pred njim, a se to ni zgodilo in je imel dostop, uslužbenci Bele hiše pa so celo dobili navodila, naj sodelujejo z njim.

Knjiga je povzročila razkol na Trumpovi desnici ameriške politike, saj je polna udarnih izjav nekdanjega političnega stratega Bele hiše Steva Bannona, ki ni napovedal le vojne liberalni Ameriki, ampak tudi republikanskemu establišmentu. Za zdaj še vedno ni jasno, zakaj je Bannon Trumpovega sina obtožil izdaje, Trumpovo hčerko opredelil za neumno kot noč in zatrdil, da Trump ne bo končal svojega prvega mandata.

“Ob službi je izgubil še pamet,” je po novici o knjigi sporočil Trump ter se skušal ločiti od človeka, ki mu je pomagal do volilne zmage, s trditvami, da nista bila nikoli tesna sodelavca. Bannona sedaj zapuščajo bogati somišljeniki in maje se mu tudi položaj izvršnega podpredsednika desničarskega medija Breitbart. Tradicionalni republikanci, kot je vodja senatne večine Mitch McConnell, ki mu je Bannon napovedal vojno, se režijo na vsa usta. Dobesedno, saj je McConnell brez komentarja objavil takšno lastno fotografijo.

Televizija Fox News se je v sporu takoj postavila na Trumpovo stran in Bannon je kmalu po prvih informacijah o knjigi zagotovil, da je Trump največji človek na svetu in obljubil zvestobo političnim idejam, ki so jima skupne, kot je preganjanje priseljencev in vse, kar spravlja liberalce ob pamet. Trump sicer še kuha jezo in je Bannona zaradi sloga oblačenja in videza krstil za “zanemarjenega Steva”.

Wolff Trumpovo Belo hišo opisuje kot v razsulu, kjer vlada zahrbtnost med uslužbenci, ki vsak po svoje spuščajo v medije informacije, predsednik ne ve, kaj počne, nekdanja namestnica šefa kabineta Katie Walsh, ki je odstopila, pa pravi, da mora z njim ravnati kot z otrokom. Walshova je sicer zanikala, da bi to Wolffu ali komu drugemu kdaj povedala, vendar pa na primer Bannon svojih izjav še ni zanikal.

“100 odstotkov ljudi okrog predsednika dvomi v njegovo inteligenco in duševno zrelost za opravljanje poklica. Vsi pravijo, da je kot otrok in potrebuje takojšnjo zadovoljitev hib. Pomemben je le on. Pravijo, da je bedak, idiot. Spomnimo se, da ta človek sploh ne bere in ne posluša. Je kot žogica za fliper. Strelja z vseh strani,” je med drugim dejal Wolff o predsedniku. O njem pravi še, da se zvečer hitro zabubi v svojo spalnico, kjer ima več televizij, in se tolaži s hamburgerji.

S prvo damo Melanio imata ločeno spalnico, kar je prvič od časov Johna F. Kennedyja, da predsedniški par spi ločeno. Zakaj Trump in Melania ne spita skupaj, ni znano, za Kennedyja pa je zgodovina povedala svoje. Mlademu katoliku njegova soproga Jackie namreč ni bila dovolj.

Ameriški analitiki menijo, da opravljive podrobnosti v knjigi ob normalnem predsedniku ne bi bile problem in bi šle v pozabo. Največji problem so sicer Bannonove besede – ki jih ni zanikal, da je bilo srečanje Trumpa mlajšega z rusko odvetnico pred volitvami 2016 izdajalsko početje.

Trump je danes spet tvital, da je sodelovanje z Rusi pred volitvami proti Hillary Clinton izmišljotina, in dodal obtožbo, da sodelujejo Clintonova, FBI, Rusija in lažni mediji. “Naj raje skušajo zmagati na volitvah,” je tvitnil Trump.

Rusko vpletanje v ameriške volitve preiskuje posebni tožilec Robert Mueller, potem ko je Trump odpustil direktorja FBI Jamesa Comeyja. To je storil zaradi preiskave ruske afere. Trump morda res ni sodeloval z Rusi, vendar pa ga njegova dejanja v zvezi s preiskavo po nepotrebnem izpostavljajo nevarnosti obtožbe oviranja preiskave, kar je kaznivo dejanje.

Odpustil je Comeyja, narekoval izjavo za sina, da se je z Rusi srečal glede posvojitev ruskih otrok v ZDA, New York Times pa je v četrtek poročal, da je Trump pritiskal tudi na pravosodnega ministra Jeffa Sessionsa, naj se ne izloči iz ruske preiskave, ampak naj ga ščiti.

Sessions se je izločil, ker je lagal o stikih z Rusi pred volitvami. Vse skupaj je temelj za obtožbo oviranja preiskave, kar vrača Ameriko v čase Richarda Nixona, ko zločin ni bil tako pomemben kot pometanje zločina pod preprogo. (sta)