Fašizem in nacional-socializem kot kolektivistični ideologiji sta izjemno blizu politični levici

Piše: mag. Aleš Ernecl, filozof in urednik

»Na trgu« levičarskih filozofov in kolumnistov poteka poseben boj za prevlado. Vrti se okrog rabe dveh posebnih pojmov: kapitalizem in fašizem. V tej kolumni se bom osredotočil na rabo pojma fašizem, čeprav temeljne postavke veljajo za rabi obeh pojmov.

Za odliko glede rabe pojma fašizem šteje naslednje:

1. Nedvoumna predpostavka, da gre za desno ideologijo,
2. Pojma fašizem se ne definira, uporablja se ga le kot žaljivko in kot ad hominem argument, ki se predstavlja kot moralni argument.
3. seveda sledi iz 1. in dodatne predpostavke, da je biti desen zlo samo po sebi (tudi s pojmom desničar te lahko žalim in proti tebi zmagujem razprave brez dodatnih argumentov, ne da bi moral razložiti, zakaj si zal). Že nekaj časa se v razpravah z levičarskimi intelektualci, kolumnisti in povprečnimi šank – levičarji – želim dokopati do odgovora, zakaj velja fašizem za desno ideologijo. Ker zanje velja 1., ker se s problematizacijo 1. nikdar niso ukvarjali, državno izobraževanje pa jih je v 1. Potrjevalo, so njihovi poskusi po navadi stihijski, generični, pričakovani, dolgočasni – in neuspešni.

Preden si pogledamo, kaj sta najpogostejša argumenta, moramo poudariti, da od tistih, ki omenjeni pojem uporabljajo, ne slišimo niti, ali govorijo o zgodovinskemu fašizmu Mussollinija in Gentileja, ali govorijo o dežničnem pojmu, pod katerega pristaneta Mussollini in Hitler, ali govorijo čem tretjem. Argumenta sta po navadi:

1. Fašizem je desna ideologija, ker se je zgodovinsko boril proti komunizmu.
2. Fašizem je desna ideologija, ker je bil zgodovinsko nacionalističen, nacionalizmi so pa desne ideologije.

O 1.: Majhna porcija logike. Iz tega, da sta si bila, npr. med drugo svetovno vojno (ali vsaj na koncu), komunizem in fašizem (če privzamemo, da je nacional socializem oblika fašizma) na nasprotnih straneh, ne sledi, da je fašizem desnica. Iz tega, da sta si zgodovinsko protestantizem in katolicizem stala nasproti, ne sledi, da je eden »protikrščanski«. In zdaj še poskus dodatne razlage, nanašajoč se na možno zgodovinsko izkustvo, ne le na logiko: Hitlerja komunisti niso motili toliko zaradi idej, gotovo ne vseh, bolj so ga motili, ker je verjel (ali se jih je odločil kot takšne diskreditirati pred nemško javnostjo), da jim Moskva pomeni več kot nemški narod. Stati nasproti komunizmu torej ni dovolj dober argument.

O 2.: Nacionalistični so zgodovinsko gledano bili mnogi režimi, ki bi jih levičarji brez slabe vesti imenovali leve: nacionalisti so bili Castro, Guevara (razvpiti Che), Mandela, Gandhi, Churchill, ameriški očetje, protiimperialistični vladarji, Stalin, zlahka lahko vzpostavimo primer ZA jugoslovanski nacionalizem…O tem, da socializmi v praksi, kolikorkoli v teoriji bili zavezani nekakšnemu internacionalizmu/globalizmu, nujno postanejo nacional socializmi, sem že pisal – in bom tudi v prihodnje. Zato ne, nacionalizem ne more biti tisto, kar dela fašizem desno ideologijo.

Da bi bili korektni, se počutim dolžnega predstaviti, kar sam verjamem, da bi lahko bil najmočnejši argument v prid trditvi, da je fašizem desna ideologija. Če evropski konzervatizem/desničarstvo predstavimo kot »Počutiti se pripadnega svojemu narodu, počutiti se pripadnega državni religiji, ki povezuje večino evropskih nacionalnih držav, verjeti, da države morajo biti vezane na narod in da si tvoj narod zasluži državo, notranji red in mir v skladu z dekalogom iz Stare zaveze in skrb za bližnjega/slehernika v skladu z Novo zavezo, potem je lažje razvidno, kako bi fašizem lahko uvrstili na desno.

A že če naproti gornji definiciji evropskega konzervatizma postavimo ameriški konzervatizem, če evropskemu konzervatizmu dodamo prostotržne ideje, ki jih konzervativci kot svoje vrednote suspendirajo le v odnosu do vprašanja nenadzorovanega priseljevanja v povezavi z islamizmom/djihadizmom, se nam ideja, zakaj je fašizem desna ideologija, zamaje.

Da sta fašizem Gentileja/Mussollinija, nacional socializem Hitlerja, kolektivistični ideologiji, ideologiji, ki predpostavljata ključno vlogo države v družbi – je dejstvo. Da sta kot takšni izraziti nasprotnici klasičnega liberalizma, prostotržnih ideologij, libertarstva – je dejstvo. Da ju to dela vsaj izjemno blizu levici, če ne že jasno in razločno levičarski ideologiji, v kar pred drugo svetovno vojno ni dvomil skoraj nihče, je dejstvo. In to dejstvo bi vam levičarji radi zamolčali. Tisti iskreni, ki verjamejo, da je biti levičar nekaj plemenitega (Bog reši njihove duše) bi si pred tem dejstvom najbrž najraje kar odrezali ušesa.